Mini serija v šestih delih ni poskus humorja v 250 slovenskih narečjih, niti tiha drama z glasbeno podlago Kruh in voda, mučnimi seks prizori in »Ja, dobr.« dialogi. Ne, dobili smo prvo serijo, ki spominja na psihološki triler. Arhaičnost je prepustila prostor urbanemu ritmu prestolnice, jezik je pogovorna slovenščina s pritiklinami ljubljanščine, glavni igralec pa hud tip. V tem trenutku bi morali biti že ekstatični, si narediti sendvič in se usesti na kavč. Življenja Tomaža Kajzerja, prvenec režiserja Petra Bratuše, obljublja orgazem na samovžig. Prav med orgazmično smrtjo in ponovnim rojstvom niha protagonist, ki menja poklice in ohranja karakterne lastnosti.

Stilsko dovršen projekt, ki stavi na dobro fotografijo in glasbo, samo dokazuje, da se »lepota« prodaja. Zapakirati »psiho« v oglasni spot je tendenca, ki jo narekuje sodobna produkcija. Videno nas posrka vase in o napakah ne razmišljamo. Vizualni posladek je tudi glavni lik serije, ki vozi hud avto, igra plejboja, dela v družbeno visoko kotiranih službah in je totalni jack. Realizem je popačen, ker ustvarja iluzorno sliko, da lahko uspeš le, če si lep, zajeban in nekaj sekund pred konkurenco. Večina ljudi medtem ščije kri in se v lastni determiniranosti nima časa vlačiti po golf igriščih.

Matiji Vastlu v vlogi Kajzerja je uspelo ohranjati dominanto prezenco skozi vse epizode, a njegovi citati so izpeti in se kopičijo v slovenskih pregovorih tipa »Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha«. Scenaristično gledano imamo precej mlačno juho, ki bi jo jedli le sestradani. Dialogi so nerodni, kot bi bili prevedeni iz angleščine; na »Veseli nas«, ob pozdravu gosta v restavraciji, v real lajfu odgovor »Mene zelo veseli« ne obstaja.

Razglednice Ljubljane, skakanje s padalom, prelaganje papirjev na mizi, večminutno telefoniranje v prazno so tamponske zapolnitve komunikacijskih ran. Zmotijo nedodelani prizori, ki ne povzemajo realnega življenja. V 3. epizodi dekle v sobi bere knjigo, naenkrat vstopi Kajzer. Pričakovali bi reakcijo: »Kdo si pa ti?«, prestrašenost, koketiranje. Ne, ona bere naprej, medlo odgovarja in »cut«. V isti epizodi je montaža odšla na pivo. Predolga sekvenca, ki povzema razvoj ljubezenskega razmerja, meji na romantično komedijo, izklop televizije in čik pavzo.

Naratorski jezik steče in je dovolj sproščen, da mu verjamemo, a ponekod tekst deluje precej izumetničeno. Na primer, ko na svojega psa Kajzer v stilu Shakespearovega gledališča zavpije »Ubil te bom«. Celotna epizoda Pravica Skazica že s samim imenom zapelje na odstavni pas poceni for in »nekulskosti«. Pokop televizijske igre doseže vrhunec v prizorih na sodišču, ki sodijo na dramski oder izpred 20 let.

Referenčne točke v seriji niso naključne. Celotna zasnova Kajzerja temelji na osrednji figuri romana Patrice Highsmith, Tomu Ripleyju. Lik, ki je moralno sporen, greši, je prevzeten, a hkrati dovolj inteligenten, da prepriča in ga lahko vzljubimo. Bratušev Tom mu sledi, a je vseeno premalo psihološko razdelan, da bi postal naš ljubljenec. Vklapljanje vesti, podajanje žogice z Bogom, slavni »pomagaj si sam« nas pustijo v polju indiferentnosti. V 2. epizodi ga režiser približa gledalcem kot izterjevalca dolgov z moralno noto, ki zajebe farmacevtsko družbo in postane sodobni Robin Hood. Na socialnih omrežjih bi mu že stisnili goro lajkov in ga zasuli s komentarji »car«. Zlomi se v 5. epizodi, on, brezkompromisni odvetnik, joka po novici, da mu je umrla mama. A te situacije ne presenečajo, temveč nakazujejo zgolj dejstvo, da vsak v sebi lahko poseduje empatičnega človeka in sociopata hkrati.

Naključno ali ne, uvodna špica s približki obraza, britjem brade, glasbenim suspenzom in celotnim imidžem Kajzerja spominja na ameriško nanizanko Dexter. Skozi zgodbo se lika prekrivata tudi v čustveni distanciranosti od ljudi in cinizmu.

Jean-Luc Godard je očitna inspiracija zadnjega dela, ki ima naslov po istoimenskem Godardevem filmu Do zadnjega diha. Bratuša je Kajzerja postavil malodane v lastno kožo z vlogo kreativnega direktorja oglaševalske agencije. Kolaž hommageev opravičuje vodilo oglaševalskih agencij, da originalnosti ni več in je kraja idej sprejemljiva norma. Na piedestal stopi egoistični duh, ki pravi: bodite izvirni in kradli vam bomo, če ste brez idej, vi kradite drugim. V vseh »teh življenjih« se morate znajti in kaj potem, če izpadete navadna pizda.

Spotili so se morda tisti, ki ob 2. uri zjutraj streamajo kuharske oddaje. Kuhar z zvezdico v 4. epizodi z aranžmaji polivk in surove tune na krožnikih preraste v pravi food porn. Kajzerjevi kuhinji sicer umanjka kaosa, da bi v resničnem svetu zares obstajala. V tem trenutku je odgovor na vprašanje »Kdo je Tomaž Kajzer?« - »Koga briga«. Scenografija ponuja vedno nov interjer, zaljubljeni smo v pečico in knjižne police. Gadget manijaki se zvijajo v krčih ob pogledu na Applove produkte in nekdo si že naroča občutno predrago uro. Dobili smo zadovoljenega potrošnika in streamanje se lahko prekine. Kompenzacija nedodelanosti likov, praznih dialogov in slabe igre z lepo posnetim je dobro premišljena perverzija. Bratuši je z izkušnjami v marketingu uspelo pred ogled slovenske nanizanke posesti tudi slovenskega patološkega narcisa.

Svojevrsten uspeh serije še ne pomeni, da smo vstopili v ero novega vala kakovostne televizijske produkcije. Navdih, pobran iz znanih serij in filmov, bi še spregledali, če ne bi Kajzerju pripisovali presežka. Urbana scena ni le alkoholiziranje občinstva s prestižnimi vini in razkrajanjem brbončic z brancinom v soli. Pogovorni meni s ceste, estetika grdega in potopitev v osebnosti likov so sestavine za gurmanski scenarij. Odraz slovenske družbe in prostora, v katerem se lahko prepozna vsak, pa prvo dejanje, ki nas bo oddaljilo od medlega približka ameriškemu »Tv series boomu«.

O Življenjih je ob vinu iz tetrapaka razmišljala Andreja.