Otroci Sarajeva – med pogumom in ljubeznijo

Otroci Sarajeva – med pogumom in ljubeznijo

Recenzija izdelka
26. 7. 2013 - 13.00
 / Kinobar

Delo Aide Begić smo imeli priložnost spoznati že pred leti na Liffu, ko se nam je diplomantka režije na sarajevski »Akademiji scenskih umetnosti« predstavila z odličnim prvencem Sneg. Aida Begić, ki je medtem ustanovila neodvisno produkcijsko hišo Film House, tudi v svojem drugem celovečercu, Otrocih Sarajeva, še naprej ostaja zvesta ekranizaciji posledic krvavih spopadov v devetdesetih letih minulega stoletja. A avtorico filma, med drugim je za film prispevala tudi scenarij, bolj kot reprezentacije neposrednih vojaških spopadov zanimajo notranje bitke, še posebno pa kartiranje aktualne bosanske družbene realnosti.

Če se je v Snegu Begićeva osredotočala na obdobje takoj po vojni, so Otroci Sarajeva svojevrstna neorealistična filmska kronika. Režiserkina kamera z roke nas namreč popelje v tranzicijsko Sarajevo, v blokovska naselja socialistične arhitekture, v vsakdan dveh vojnih sirot, ki živita iz rok v usta.

Četudi je dogajanje primarno osredinjeno na sedanjost, film sekata še vsaj dve časovni perspektivi. Turobno sedanjost, ki jo režiserka vizualizira s sivo barvno kodifikacijo, mestoma prekinjajo video flashbacki večmesečnega obleganja Sarajeva. To so tisti videi slabe ločljivosti, ki so v zgodnjih devetdesetih vsakodnevno bolščali z naših TV-sprejemnikov.

Druga časovna perspektiva je nakazana subtilno - s kratkimi posnetki poštnih nabiralnikov in stopničastih hodnikov blokovskih naselij, zgrajenih v sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja. Slednji funkcionirajo kot nemi okruški, kot nekakšni relikti predvojnega, za vedno izgubljenega časa.

Ta tako rekoč dvojna časovna kodiranost Begićevi omogoča, da nadgradi sicer značilni neorealistični reprezentacijski režim, ki ga je po katastrofi druge svetovne vojne inavguriral italijanski neorealizem. Raba naturščikov, snemanje zunaj studia, realistična estetika, brutalna iskrenost in tenkočutni fokus na socialno izključene so nekatere osrednje karakteristike tega pomembnega filmskega gibanja, ki je neprizanesljivo slikalo družbeno patologijo.

Begićeva sicer obdrži nekatere temeljne strukturne koordinate italijanskega neorealizma, a z avtorsko vizijo veriženja časa in forme, v kateri je pomenljiva raba znamenite Beethovnove 6. simfonije, ki deluje kot aluzija na Kubrickov način izbiranja glasbe, ji ga vendarle uspe posodobiti.

Za neorealistično filmsko reprezentacijo je prav tako značilna prepoznavna struktura odvijanja dogodkov: šibko ravnovesje težkega socialnega položaja, zaplet, ki brez ovinkarjenja pokaže na družbeno-politične krivice, delovanje osrednjega lika v smeri reševanja nastale situacije ter razrešitev, ki pa nikoli ni celovita. Prej je trpka, a vselej globoko humanistična, s svojevrstnim poklonom osrednjim protagonistom, njihovi bitki s krivicami, s sistemskim družbenim nasiljem.

V Otrocih Sarajeva torej zasledujemo posodobljeno neorealistično formulo filmske reprezetancije. Sestra Rahima, še sama komajda odrasla, z veliko mero odrekanja in slabo plačane prekerne zaposlitve kuharice v restavraciji nekega mafijca le s težavo preživlja oba. Požrtvovalno skrbi za najstniškega brata, sladkornega bolnika, vsakodnevno soočenega z zbadljivkami v šolskem okolju na račun njenega hidžaba.

Nekega dne pa se zgodi preobrat - pretep Rahiminega brata z ministrovim sinom, ki Nedimu ne le vsili odgovornost za fizični obračun in uničenje iPhona, temveč z blagoslovom nedotakljivo samovšečnega očeta prek šolskih uslužbencev od Rahime zahteva, da uničeni iPhone nadomesti z novim. Rahima je tako postavljena pred dejstvo: nakup iPhona ali izključitev brata iz šole, kar bi med drugim pomenilo, da bi brata bržčas za vedno izgubila, saj bi ji odvzeli skrbništvo nad njim.

No, v resnici Rahima sploh nima izbire. Tudi Nedim je nima. Rahima in Nedim sta žrtvi. Žrtvi vojne, žrtvi brezskrupuloznega divjanja kapitalizma, razpada socialne države, razpada družbe, žrtvi neizbrisljivih vojnih travm. Socialno-ekonomsko razdejanje, korupcija in brezpravje so njuna edina realnost. Kriminal in eskapistična omama ali vsakodnevno poniževanje?

Rahima je našla tolažbo v veri in v ljubezni do brata, ki pa se z vsakim dnem vse bolj zgublja. Nekdaj ostrostrelci, sedaj žaljivke, predvsem pa prestreljena prihodnost. Vojaško nasilje se je morda res končalo, toda rane ostajajo, vendar se jih ne zdravi. Nasprotno. Vanje se vtira sol brezperspektivnosti in stigmatizacije, pri čemer sta Rahima in Nedim malodane arhetipski figuri povojne generacije, ki jo je družba, namesto da bi jo vključila, povsem izključila - obsodila jo je na životarjenje, na ponižanje in zatiranje.

Toda ta depikcija negativnosti nas ne sme zavesti. Gre namreč le za prvi, uvodni korak, ki je sicer raztegnjen na celotni film, a le do zaključnega prizora. Prav na tej točki se namreč zgodi čarovnija, v kateri se izgubljeni spet najdejo, krhki pa se izkažejo za krhke le na videz; s tem pa Aida Begić, brez triumfalnih salv, razpre še tretjo časovno perspektivo – prihodnost.

 

Za Radio Študent, Nina Cvar. 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness