Perspektive so na Liffu že pregovorno tista sekcija, v kateri se nam predstavijo filmski upi, pri katerih biološka starost ne šteje, šteje pa njihova filmska starost. Ta se izraža v zmožnosti razumevanja filmskega medija - v občutku za gibanje podob v času in prostoru, v potencialnosti prehajanja med različnimi plastmi resničnosti v za filmski medij edinstveni potencialnosti izpovedovanja, ki zmore zarezati v reprezentacijse povrhnjice.

Vsako leto se tako gledalci odpravimo v liffovske kinodvorane, željni filmskega fiksa, predvsem pa polni sladkega pričakovanja, da bomo med videnimi projekcijami prvencev odkrili bodočo filmsko kraljico oziroma bodočega filmskega kralja.

Tekmovalno sekcijo Perspektiv je avtorica pričujočega prispevka otvorila z avstrijskim prvencem Za vedno neosamljene režiserskega dvojca Monje Art in Caroline Bobek. Film, ki je pravzaprav dokumentarec, no, če smo natančni, posnemovalec Klipa, lanskega zmagovalca Perspektiv, se skuša čim bolj približati vsakdanu prijateljske klape avstrijskih, prekomernih razvajenih najstnic. Zakaj poudarek na avstrijskih? Zato, ker je za razliko od njihovih srbskih vrstnic bojda njihova največja travma t.i. separacija, tj. selitev ene od prijateljic v »daljno« Nemčijo. Prav ta odsotnost refleksije širšega družbenega okvira je tudi največji problem filma, ki se mu, to mu je le treba priznati, še kar uspe prikrasti v dekliške intimne svetove. Toda po drugi strani se notranjim doživljanjem uspe približati tudi resničnostna televizija, a kaj ko gre v obeh primerih le za konstruirano intimo, tako rekoč za narcistično samouprizarjanje.

Za podobno (zahodno) bolezen trpi tudi Nenavadna muca Ramona Zürcherja, ki na ravni filmskega jezika sicer postreže z nekaj inovativnosti; režiser se namreč lepo igra z mizansceno, zlasti pa z dialogi, ki so v funkciji razprostiranja pogleda v družinsko dinamiko. V tem oziru ima Zürcher v sebi nekaj coenovskega, toda brata Coen sta brata Coen zaradi sugestivne obložitve svojih dialogov, dovtipov in podob z jasno izraženo pozicijo do družbe in kulture v kateri živita, kar pa Zürcherju vendarle manjka. Zavoljo tega Nenavadna muca nekako ostane na ravni karakterne študija, lahko pa bi bila mnogo več.

Mnogo več od Za vedno neosamljenih in Nenavadne muce pa je Obramba in zaščita Boba Jelčića, ki je zasluženo prejel posebno omembo letošnje žirije. Obramba in zaščita je prefinjena karakterna študija naslovnega lika, Slavka iz Mostarja, ki se po smrti svojega prijatelja znajde v zadregi; ne ve, ali se spodobi, da se kot Hrvat udeleži muslimanskega pogreba. Jelčiću skozi izvrstne dialoge, občasno odtavanja kamere, ki se iznenada usmeri v prazno, ter nenadne, skorajda že nadrealistične reze, uspe prikazati travme povojnega Mostarja. Morda se je znameniti porušen most obnovil, niso pa se zacelile rane, iz katerih še vedno krvavita strah in bolečina. Obramba in zaščita je tako nedvomno primer filma, ki značajske orise izriše iz žive materialnosti širše družbene realnosti.

Podobno umeščen v družbeno tkivo, a vendarle z dovolj senzibilnosti za subjekta, je tudi turški Razgledni stolp Pelin Esmer. Zgodba o posilstvu, incestu, neželeni nosečnosti, krivdi in patriarhalnemu zatiranju je nedvomno ena bolj zapomnljivih v letošnjih Perspektivah. Psihološka študija naslovne protagonistke, ki po posilstvu ostane popolnoma sama, se prepleta s krivdo očeta, ki v prometni nesreči izgubi svojo ženo in otroka. Njuno trpljenje, simbolizirano s panoramskimi posnetki gorske divjine, se utelesi v njunem naključnem srečanju v odmaknjeni turški vasici. Toda ne ona ne on katarzičnega olajšanja ne doživita, s čimer pa gledalec ostane še bolj pretresen.

Doživi pa katarzo, vsaj za trenutek, nenavaden par v nadvse obetajočem Salvu, sicer tudi letošnjem nagrajencu žirije FIPRESCI. Salvo je zanimiv žanrski miks noira, nadrealističnih prvin, dobrih starih kriminalk iz sedemdesetih, ne manjka pa mu niti aluzij na »vesternske« obračune znamenitih špageti vesternov. Ti so v Salvu skozi nenavadno ljubezensko zgodbo posodobljeni, predvsem pa so izraz neke širše brezperspektivnosti in brezizhodnosti, v kateri sta potisnjena oba naslovna lika.

Aluzija na kriminalke sedemdesetih je nedvomno tudi letošnji ljubljenec liffovskega občinstva, švedski triler Dekle na poziv. Vsekakor pohvalna vaja v slogu režiserja Mikaela Marcimaina, ki prek preigravanja metaforičnih prvin opozori na aktualne vohunske afere, zlasti pa s kritično dekonstrukcijo pretrese mitologizirano percepcijo pregovorno progresivne švedske družbe.

Rusko družbo pod lupo vzame tudi Načelnik Jurija Bikova. Načelnik postreže s presunljivo reprezetancijo korupcije v ruski družbi, po drugi strani pa mu vendarle umanjka nekaj tiste neverjetno lucidne senzibilnosti, ki na primer odlikuje ruska cineasta, Andreja Zvjaginceva ter Alekseja Balabanova. Toda na Bikova, navkljub nekaj malega nerodnosti v scenariju in režiji, vsekakor velja biti pozoren tudi v prihodnje.

Zoran, moj nečak idiot, prvenec italijanskega režiserja Mattea Oleotta italijansko-slovenske koprodukcije, je grenko-sladka zgodba v slogu commedia all'italiana, ki na prvi pogled nekatere običajne teme slovenskega domačijskega imaginarija ekranizira presenetljivo neobremenjeno. Mestoma je film prav očarljiv, saj zna presenetiti z nevsiljivo kritično ostjo dveh, seveda samo na prvi pogled različnih kulturnih okolij. Občasno zna biti igranje s stereotipi, kar je tudi glavni konceptualni adut filma, neposrečeno, je pa res, da so tovrstni kiksi amortizirani z dobro igro naslovnih likov.

Poskus obdelave stranpoti popularne kulture, obsedenosti s konceptom zvezdništva, ne nazadnje pa tudi z mitom ameriškega sna, lahko spremljamo v argentinskem prvencu Zadnji Elvis Armanda Ba. Armando Bo je kot koscenarist sodeloval že z Iñárritujem v Čudovito, tokrat pa se nam predstavlja še kot režiser. Zadnji Elvis je film o moškemu, katerega identiteta se počasi, a zanesljivo staplja v identiteto njegovega idola, Elvisa. Zanimiv filmski poskus, ki se z zadnjim prizorom le uspe rešiti iz stalno prežečih krempljev reprezentacijske klišejskosti.

Vodomca za najboljši celovečerni prvenec je letos odnesel Miele Valerie Golino, ki jo poznamo kot odlično igralko. Avtorica današnjega prispevka si filma spričo datumskega lapsusa žal ni mogla ogledati. Si pa ga bo ogledala v Kinodvoru šestindvajsetega novembra, v okviru »Filmskih dni LUX«, pri čemer vam drago poslušalstvo obljublja, da o bo o filmu spisala tudi daljšo recenzijo.