Hajp je nazaj! Po dveh letih se spet vrača največji film na svetu. Največja kinematografska franšiza vseh časov. Najdonosnejši prvi teden predvajanja. No, drugi, več je pokasirala le epizodina predhodnica.

Kot smo vajeni, vesolje je spet v popolnem razsulu. Pet minut mira nimajo naši vesoljni avanturistični junaki. Z izjemo največjega izmed njih, zdaj že starega malega Luka Skywalkerja, ki je izginil in ga je zdaj še malo bolj mala mlada Rey končno našla, da jo potrenira ter odreši medzvezdno civilizacijo.

In seveda bi bilo mogoče najboljše za vse, da bi ga pustili stegniti se na tisti skali v galaktični vukojebini, koder največji jedi majster kuha mulo kot najtečnejši nedojeban adolescent. Ga bo tamali uspelo prepričati, naj pred fašistoidnim redom in disciplino Novega reda še enkrat reši svoje prijatelje in vso vesolje? Kaj mislite…

Dilema, kako in kje začeti s še enim tekstom o še enem bombastičnem nadaljevanju Star Wars, češ kakšna megalomanskost in zabavljaško čezrobje, kako to adekvatno skurcat, upoštevajoč žanrske in vobče parametre tako zvane množične popkulture, - ta dilema je dejansko lažna in jo bomo kar na hitro odpravili z osnovno tezo, ki naj film v njegovem bistvu tudi kritično ovrednoti: Poslednji jedi je komaj gledljiv infantilni rompompom z nedoletnim humorjem, ho ho ho slabimi finticami in scenarističnim zločinom nad Markom Hamilom. Najboljša stvar je dizajn vesoljskih bitij, raznih malih vrabčkastih piščančkov in kristalnih kozic za otroke do nekega šestega leta.

Ko smo si dali malo duška, moramo zadevo seveda še nekoliko razširiti in radikalizirati. Naša epizoda ni le ena slabših v celotni sagi, kot je takšen denimo predzgodbovni triptih, temveč se v njej Vojna zvezd kot taka razodene v svoji instant nedomišljenosti, zateženi pustolovski lahkotnosti ter slabo odrešujočo antiojdipalnostjo. In tega niti ne smatram za ne vem kakšno nadrkano jamranje in krivično kritičnost ter gledalčevo hotenje po vrhunskosti, temveč za sodbo, ki je v osnovi prežeta z najmanj naklonjenostjo, da ne rečem rišpektom.

Se bom pregrešil in postregel z malček privat patosa. Namreč, ne le, da nisem hejter, temveč se smatram za avtentičnega Star Wars fena. Koliko sem se kot malček in ne več malček presabljal z žaromeči, zasnoval malih stranskih zgodbic in epskih glavnih špur, monologiziral z dialogi itn. itd., veva samo jaz in moj nepoboljšljiv vojnozvezdni um. Ravno zaradi tega je treba biti pošten in dati hudiču, pardon, Sithu, kar je Sithovega. Kar v samem štartu pomeni predvsem in povsem se odreči romantizirajoči slepoti malikovanja sagine srčike.

Ta gre nekako takole. Izvorna trilogija je revolucija kinematografske znanstvene fantastike, neprekosljiv kulturni fenomen, primerljiv mogoče edinole s Star Treki, obrtniško vrhunski izdelki s prvorazrednim scenarijem, dostojno, mestoma briljantno režijo, nepozabnimi liki, štorijo, mitološkim vesoljem, ki te povsem osvoji in pogoltne vase etc. Potem je Lucas z drugo trilogijo stvar zajebal, izdal prvotno mojstrovino, Darth Vaderja spremenil v emocionalno imbecilno naivčino in nasploh ni prišel niti blizu siceršnji čarobnosti prave, stare Vojne zvezd. Končno pa se je ali bal zajebati še bolj ali je namensko zajebal do konca in vse skupaj prodal Disneyju. Čestitke za doslednost.

Zgornje teze je po mojem treba znegirati oz. jih preoblikovati v logično sosledje. Jim dati historično dialektiko. Kot glavni Star Wars kanon, ki ga je ogromna masa knjižnega, stripovskega in videoigričarskega gradiva jasno globoko presegla, so vse epizode namreč neločljive. Ne moreš jamrati, kako v kurcu je recimo Napad klonov ter obenem vztrajati na nedotakljivi mojstrovini udarec vračajočega Imperija. Veriga je tako močna, kot je močen njen najšibkejši členek, pravijo. Ker je ta kanon tako rekoč usodnostno povezan, se vse slabo naknadnih nadaljevanj nujno prenese na domnevno izvorno neoporečnost. Kot se vse dobro prenaša na nasledstvena jajca. Človekova anatomija je ključ za anatomijo opice.

Zato prava Star Wars resnica pač boli. Če to ponazorimo zgolj na protagonistu. Luke Skywalker iz Jedijeve vrnitve, njegova stoična modrost, zrela vera v jedijevsko stvar, samonadzor sredi brutalnega emotivnega izbruha, ojdipsko spravljičarjena ljubezen itd., vse to se pač zdaj razodeva kot fake news, zlagana poza, neodrešljiva puberteta. Postara se v svet kot slabo voljo in predstavo, blesavo nadrkanost, glavo v pesku ter boli me kurac ignoranco. Kaj mi bo žareča sablja, če imam ribiško palico. In ko vendarle spet zmaga in porodi stari novi up, zgleda le še kot ostarela parodija samega sebe. Obi-Wan, ki je iz tragedije prestopil v farso.

Zato tudi škoda, da imamo tako komaj čas omeniti kakšno luštno stvar, ki se tupatam zasvita v splošni brezveznosti, npr. popkovino upora na koncu, katere sekvenca iz vertikalne junaškosti preide v horizontalno ljudskost. Pa jebat ga. Za Star Wars gre. Na trasi, koder se je znašla, ji lahko zaželimo le še čimprejšnje poenotenje s Silo.

Sila ni bila z Matjažem.