Carnage je najnovejši filmski presežek francosko-poljskega režiserja, scenarista, producenta in pisatelja Romana Polanskega. Oskarjevca, ki je preživel nacistični apartheid, v šestdesetih izgubil visoko nosečo ženo, igralko Sharon Tate, ki so jo v okultističnih blodnjah umorili pripadniki psihopatske kvazi-komune Charlesa Mansona, zadnjih trideset let je preganjan zaradi svojega domnevnega seksualnega delikta, pa je pravzaprav edino modro in zaslužno uvrstiti med njegove filme. Antologija Polanskega je žlahtna in bogata, obsega pa dobrih trideset filmov, med drugim kultno grozljivko Rosemarijin otrok, dramo Chinatown, filmsko adaptacijo Dickensenove klasike Oliver Twist, triler Deveta vrata in biografsko dramo Pianist.

Carnage je adaptacija gledališke igre God of Carnage, nagrajene francoske novelistke, igralke in scenaristke Yasmine Reza, ki je material za kreacijo te absurdne in družbeno kritične drame črpala iz realnosti. Reza, ki je v svoji dolgoletni umetniški produkciji na ekranizacijo svojega dela tokrat pristala prvič, je s Polanskim sodelovala tudi pri pisanju scenarija, zato ni presenečenje, da je ta, kljub trans-kontinentalni selitvi zgodbe iz Pariza v Brooklyn, ohranila velik del svoje prvinskosti. Filmska različica Polanskega je tako nadpovprečno spodoben in spoštljiv poklon odrskemu izvirniku, ki svojega gledališkega ozadja ne zanika niti za trenutek.

Jodie Foster in John C. Reilly sta Penelope and Michael, konzervativen buržoazni par v štiridesetih, čigar enajstletnega pamža je v šoli premlatil sošolec. Kate Winslet in Christoph Waltz sta Nancy in Alan, liberalna asristokratska zakonca, prav tako v svojih štiridesetih, čigar enajstletni mulo je poprej omenjeni delikt zagrešil. Izrazito kultivirana in omikana četverica se tako snide v meščanskem stanovanju oškodovanih, da bi pomirila strasti. Prislien, vendar dobronameren poskus sprave pa se nesrečno sprevrže in se s sunkovito intenziviteto prelevi v precej neciviliziran zaplet precej civiliziranih posameznikov.

Carnage se dogaja v realnem času in je, razen nekaj izhodov na hodnik, omejen s štirimi stenami Brooklynskega stanovanja. Sprva vsakdanji pomenek staršev, ki jim je skupaj neprijetno že po prvem trenutku, kmalu iztirijo tihe provokacije in agresivne zahteve po opravičilu in zavednem kesanju problematičnega mulca, vse skupaj pa potencirajo stalni telefonski pogovori korporativne narave, ki jih med tako pomembnim obiskom arogantno in nič kaj diskretno sprejema Alan. Četverica svoj pogovor večkrat končna in sklene navidezen sporazum, ki pa se vsakokrat konča, še preden uspe Nancy in Alanu vstopiti v dvigalo in zapustiti stanovanje pasivno-agresivnih gostiteljev.

Z vsakim propadlim poskusom odhoda in vrnitvijo v stanovanje pa besedna vojna in čustveno maltretiranje vpletenih eskalirata do te mere, da postaja neprijetno celo gledalcu. Ta se, po zaslugi izjemne teatralnosti, prav tako znajde ujet v klavstrofobičnem stanovanju, v družbi nevzdržnih egov očitnih čustvenih invalidov. Pogovor že zdavnaj preraste starševsko pregovarjanje okoli otroškega konflikta, ki postane popolnoma drugotnega pomena, k njemu se zatekajo le še v redkih trenutkih razuma, ko se kolektivno zavejo razloga srečanja. Gledalec se tako znajde v nepredvidljivem, boleče-zabavnem vrtiljaku psihoanalitičnega razkrivanja globin in temnin karakterjev ter odnosov protagonistov. Konflikt dveh se nazadnje manifestira v konfliktu enega proti drugem in vsakega proti vsem in kot tak zelo surovo opravičuje simbolizem v naslovu.

Polanski ozadja same zgodbe in karakterjev ne popisuje nič več kot potrebno; ne spušča se v dodatno pojasnjevanje, ampak indice preteklosti razkriva skozi detajle trenutka, ki več kot nahranijo gledalčevo radovednost in pričakovanja. Režiserju gre pripisati tudi izjemen občutek za analizo ne-balansiranosti človeške narave in njene pozorne reprezentacije. Zanimiva je tudi, puritanskemu Polanskemu sicer ne tako lastna, izrazita humorna in cinična komponenta, ki poskrbi, da je Carnage kljub svoji krutosti in neposrednosti prefinjeno zabaven in dinamičen. Zasluge za sijajno ekranizacijo čustvene klavnice jasno nosi tudi skrbno izbrana igralska zasedba, ki pripomore k dejstvu, da lahko Carnage obravnavamo kot zbirko izjemnih portretov posameznikov ali intenzivno in koherentno zgodbo štirih.

Polanskemu je v Carnage uspelo nekaj izjemnega; ekranizirati gledališče in ga pri tem v nobeni točki ne razvrednotiti.

Pri tem pa še mimogrede okrcati človeka in njegov nadzorovan in ukročen “jaz”, ki daje slutiti, da se je klanje začelo že dolgo pred tistim otroškim ravsom. Zelo za.

Polanskemu je zaploskala KatjaŠ.