Valovanje je latvijski celovečerni animirani film režiserja Gintsa Zilbalodisa, ki je bil v Sloveniji premierno predvajan na Liffu, v decembru pa je bil vključen tudi v program Animateke. Film, ki vsepovprek pobira nominacije za nagrade od LUX nagrade občinstva do zlatega globusa za najboljši animirani film, je ravno v času Animateke prejel Evropsko filmsko nagrado za najboljši animirani film. Valovanje je po vsem sodeč torej must-see v letošnji beri animiranih celovečercev.

Brenčanju nagrad navkljub Valovanje ni tipičen animiran hit. Izdelala ga je mala ekipa, ne animacijski studio. Njegov režiser je pravzaprav kratke animirane predhodnike Valovanja ustvaril popolnoma sam. Film je v celoti računalniško animiran, animacija pa je izvedena v odprtokodnem računalniškem programu Blender. Tudi v svoji estetiki film ne prikriva sorodnosti z računalniškimi igrami. Tako se animatorji ne trudijo posnemati ročnih risb ter pri senčenju ne prelivajo barv. Slika zato kljub animiranju znotraj računalniško modeliranega 3D okolja ohranja izgled dvodimenzionalnosti. Gibanje živali pa morda še najbolj ohranja vtis videoiger, pri čemer tekočnost gibov likov prekinjajo hipni zatiki v gibanju ter mehko valovanje dlak ali perja ob telesu lika, ki namigujejo na živost in naravno stanje, v katerem živa bitja nikoli popolnoma ne mirujemo. 

Glavni liki filma so živali, a te niso počlovečene niti ne govorijo. Pravzaprav je človek tudi v sami zgodbi prisoten zgolj v sledeh. Film Valovanje oziroma Flow si za svojega protagonista izbere črnega mačka, ki ga na začetku žene precej enostavna motivacija – lakota. Ko tropu psov ukrade ulovljeno ribo, se ti poženejo za njim in ga spravijo v pol prestrašen pol igriv beg čez gozd, ki se nadaljuje tudi po tem, ko je maček ribo že zdavnaj odvrgel. Kar naenkrat pa psi opustijo svojo tarčo. Iz ne tako oddaljene daljave se zasliši zamolklo topotanje. V naslednjem trenutku proti mački brezglavo drvi trop jelenjadi. Še trenutek kasneje za njimi pride ogromen val, ki mačka ujame v svoj tok.

Poplava, ki zalije širšo okolico mačkovega domovanja, do konca filma ostane nepojasnjena. Je to res vélika povodenj ali morda zgolj nastajanje akumulacijskega jezera? Se je pred začetkom filma zgodila že predhodna apokalipsa, ki je iz sveta Valovanja izbrisala človeštvo? Edina sled človeškega obstoja je v mačkovem domovanju in ruševinah zapuščenega starodavnega mesta. Mačkov lastnik je svojega ljubljenčka ovekovečil v več manjših in večjih kipih, ki jih najdemo v okolici njune hiše. Je mačka torej pustil za seboj namenoma, pomotoma ali proti svoji volji? Vsa ta vprašanja v filmu ostanejo neodgovorjena – a tudi nebistvena. 

Vzroki poplave so ob odsotnosti ljudi, ki bi jih lahko analizirali, nepomembni. Tudi apokaliptični element zgodbe izgine, ker v njej ni posameznikov, ki bi lahko objokovali svoj izgubljen način življenja. Poplava tudi ne nosi bibličnih ali širše moralnih pomenov. Noetova barka je v tej zgodbi star lesen čoln, ki naključno pripelje mimo mačka, tik preden bi voda popolnoma pogoltnila njegovo pribežališče. Namesto Noeta, ki bi prav po mučeniško reševal živali pred Božjim srdom, maček na čolnu najde kapibaro. Kasneje se jima pridruži še lemur, zlati prinašalec iz prvega prizora filma ter ptič tajnik. Povodenj je tako le okoliščina, ki različne like združi ter jim poleg razloga za strah da tudi priložnost čudenja obnašanju drugih, novemu okolju ter do tedaj nepoznanim kotičkom njihovega širšega domovanja. Protagonist bi lahko bila katera koli od živali, vključno s pisanimi ribicami, ki jih maček sredi filma lovi in pojé. Pojem katastrofe je tako relativiziran. Živali se morajo prepustiti toku in mi smo povabljeni z njimi.

Večino filma so živalski liki prepuščeni svojim naravnim instinktom. Skoraj kot bi na internetu gledali videe interakcij med različnimi vrstami. Le mestoma karakterizacija zaide v bolj scenaristične momente, ko so zavoljo zgodbe živalim predpisani kakšni bolj poetični momenti solidarnosti. Čeprav ti trenutki antropomorfizacije sami po sebi delujejo antitezno na film, ki naj bi po režiserjevih besedah želel živalim pustiti biti živali, vseeno ne pokvarijo filmske izkušnje. Morda film, ki je v svoji vsebini izredno izčiščen in se opira predvsem na živost in neprekinjeni ritem animacije, za svojo minutažo potrebuje tudi nekaj narativnih opornih točk.

Kljub človeškim drobtinicam, zaradi katerih se lažje vživimo v zgodbo, Valovanje v resnici deluje prav zaradi prepričljive animacije, ki jo iz sveta enk in nul premakne zvočno oblikovanje. Poleg čustvene, doživete glasbene spremljave, gre tu poudariti predvsem same zvoke, oglašanje različnih živali, ki so jih ustvarjalci posneli posebej za film. Ti niso le izredno verodostojni in raznoliki, temveč tudi vseskozi popolnoma usklajeni s sliko. Prav povezanost gibanja in zvokov, preplet stvarnega in ustvarjenega, torej moč animacije, je tisto, kar nas v Valovanju zagrabi in drži čez poldrugo uro trajanja.

Kljub katastrofalnemu zapletu, ki služi kot sprožilec dogajanja v filmu, njegovo sporočilo ni nič kaj grandiozno. Mačkova zgodba nas uči predvsem, da svet ni tako strašljiv, kot se zdi, niti sredi apokalipse. Ob odsotnosti basenskih prijemov gledalca poleg prepričljivo animiranih likov v filmu drži izgradnja sveta, ki lovi edinstveno ravnotežje med realističnim, modeliranim in magičnim. Zven tačk, ki trdno pristanejo na ladijskem podu ter bolj lahkotno stopicljajo po gozdnih tleh. Gibanje lesketajoče se vode, na kateri so v vseh njenih različnih oblikah animatorji delali najdlje. Tako znotraj filma kot med njegovim ogledom je včasih najbolj smiselno, da se prepustimo valovom in pustimo, da nas nesejo, kamor pač gredo.