Magistrski filmi AGRFT, 2016. Kinoteka, 12. jan. 2017. Foto: iz filma Konec, vir Slovenska kinoteka.

V Kinoteki smo spremljali pregled magistrskih filmov v produkciji AGRFT, zaključenih v letu 2016. Ustvarili so jih študenti in študentke filmske in televizijske režije, snemanja in montaže.

Če poskušamo pri štirih prikazanih filmih poiskati formalno rdečo nit, nam to le stežka uspe, kar odraža raznolikost pristopov in nakazuje svežino posameznih avtorskih izrazov. Po drugi strani, z vidika odseva časa in prostora, v katerem ustvarjalci delujejo, zlahka opazimo depresivno vzdušje, ki tako ali drugače zaznamuje prav vse filme.

K.A.O.S. v režiji Nikolaja Vodoška temelji na velikokrat predelanem pripetljaju. Lahkotna mladostniška zabava ob bazenu se spreobrne v najmanj pričakovano. Med "nespametnim" skupinskim izzivanjem fanta, ki nekako ne ujame razposajene skupinske dinamike, se zgodi nesreča – fantu spodrsne in obleži mrtev. Vendar zgodba zdrsne v patos očitne poučnosti. K temu, ob patetiki glasbenih podlag, največ prispeva nedorečenost fragmentarno zastavljene scenaristične zasnove oziroma predvidljivost montaže. Izrazita vizualnost zasnove po nepotrebnem zapleta sporočilnost.

Dobre strani avtorjeve želje po odlični zasnovi kadrov in dizajnu slike pa pridejo do pravega izraza v prizoru pogovora ob bazenu. Potencial tovrstnih scen bi bil bolje izkoriščen, če bi bila igra bolje premišljena, predvsem pa karseda reducirana. Naslov filma je pri tem le odvečna uganka. Vaji tako primanjkuje dramaturškega premisleka, ki bi poskus iztrgal iz prevlade podob in odvrgel odvečni balast hladne (zahodnjaške) stilizacije.

Film 1319. dan v režiji Domna Martinčiča se začne z velikim planom Grege Zorca, ki odlično utelesi – kot bi ne igral – malega, zdolgočasenega družinskega človeka srednjih let. Že kmalu zaznamo učinkovito rabo zvoka med zelo reduciranim govorom. Zanimiva bi bila različica, v kateri bi liki vse do konca ostali nemi, saj nemost v tem primeru učinkuje v jasno zastavljeni smeri. Vidna je namreč avtorjeva odločitev, da sooči gledalca z dušečo depresijo malomeščanskega vsakdanjika.

Enostavno, a zgovorno prepletanje prizorov prostočasnega sprehajanja osrednjega protagonista po betonskih labirintih nedokončanega nakupovalnega središča Stožice nam da misliti širše konotacije te depresije. Pri tem je pohvalna nepretencioznost vzpostavljenega kontrasta med lično urejenim družinskim stanovanjem in betonsko luknjo t. i. nasedle investicije. Ravno ta kontrast je ključnega pomena, saj vzpostavi mrežo pomenov zavoženosti tako povprečnega zasebnega kot javnega življenja v tukajšnjih kapitalskih vrtincih. Avtorjev komentar resničnosti je očitno, vendar ne banalno kritičen. Upodobi ga v učinkovito montirani kombinaciji izčiščenih kadrov, ki kot celota mejijo na dokumentarno.

Film Katarine Morano Ljubljana - München 15:27 se loteva problematike večne začasnosti v življenju pripadnikov sodobnega delavskega razreda. Mlada noseča ženska začasno dela v fotokopirnici, njen partner pa opravlja zaključna gradbena dela, prav tako začasno. Nameravata se odseliti v Nemčijo in tam poiskati boljše življenje.

Scenaristični minimalizem dobro slika globoko depresijo situacije, premalo pa spregovori o širšem kontekstu. Brezciljni sprehodi protagonistke po Ljubljani so pri tem najzanimivejši material, ki izstopa s svojim sporočilnim potencialom. Filmu umanjka določena povezovalna dinamika, s katero bi se izognil samozadostnosti dolgih statičnih podob, zato pušča prej vtis prikaza aktualne socialne problematike kot pa z njo povezanega izpiljenega avtorskega stališča. Širina zastavljene tematike zahteva namreč pogumnejšo režijsko intervencijo, ki bi zgovorneje in provokativneje opredelila zastavljeno celoto – morda celo "radikalno depresivno".

Z ultimativno depresivno rečjo – smrtjo in njenimi konotacijami – pa se ukvarja Vid Hajnšek v filmu Konec. Film obravnava tako tehnološko kot čustveno procesiranje smrti oziroma umrlih, opirajoč se na izjave ovdovele avtorjeve babice in starejše pogrebne govorke. Ob njunih izjavah spremljamo tudi običajna opravila delavca v krematoriju. Bogastvo izraza zagotavlja vzpostavljena vizualna in zvočna dinamika, ki izraža kombinacijo eksplicitnega prikaza pojavnega, na primer upepeljevanja telesa umrlega, in lucidnega orisa rutine, ki spremlja pogrebne ceremonije.

Dokumentarni pristop in enkratnost protagonistk prispevata k poglobljenemu, hkrati pa humorno razbremenjenemu vpogledu v konotacije človeške minljivosti. Grotesknost posnetih pogrebnih postopkov se prepleta z iskreno osebno pripovedjo. V tem prepletu avtor zagotavlja nujen odmik od izrazne patetike, kar omogoča tako pogled od zunaj kot tudi involviranost gledalca. S tem mu uspe "dvigniti pogled" na raven učinkovitega soočenja s precej prisotno obsedenostjo s smrtjo v tukajšnjem okolju. Lep film o smrti, ki na ravni geste pravzaprav posega v širšo družbeno depresijo; iz nje celo mimogrede najde izhod, ne da bi ga prav posebej iskal.