Polje dokumentarne kinematografije se je v zadnjih desetletjih znašlo v stanju nenehne, nepredvidljive transformacije. Nekaj najvidnejših strategij in prijemov, ki so zaznamovali klasični dokumentarizem – od nevsiljivega, odmaknjenega opazovanja do pretveze objektivnosti – se je v poplavi poststrukturalistične misli v umetnostni in filmski teoriji proti koncu prejšnjega stoletja znašlo pod udarom, namesto teh in podobnih omadeževanih idej pa je v ospredje stopila nova, modernejša serija konceptov: nedoločenost, subjektivnost, fikcija.

Realnost kot otipljiva, stabilna entiteta več ne obstaja – vse, kot cinično pravi Baudrillard, je samo še simulacija –, zato je za sfero dokumentarnega ustvarjanja skrajni čas, da se ta svojim zaostalim idealom nevtralnosti in nepristranskosti odreče, v zameno pa raje prevzame nekaj sodobnejših taktik, ki so v postmoderni umetnosti že znane: nezaupanje v empiriko, prevpraševanje ustaljenih dogem in resnic. Ne pritiske kontinentalne teorije se je globalna dokumentarnost v enaindvajsetem stoletju odzvala s serijo novih kreativnih oblik, s poligranim docufictionom in eksperimentalno esejsko kinematografijo na čelu. Nekoč slavljeni ideali objektivnosti, opazovalnosti in nevpadljive odmaknjenosti so danes mrtvi, njihovo problematično mesto pa v zadnjem času zasedajo prijemi perspektivizma, subjektivne kamere in osebne ekspresije.

Vendar za vsako radikalno preobrazbo v estetskih in etičnih premenah dokumentarnega filma ravno toliko njegovih najosnovnejših atributov ostaja nespremenjenih. Kljub vsem temeljnim transformacijam v sferi dokumentarnosti je danes še vedno v veljavi boleče preprosta teza teoretika Billa Nicholsa, ki sposobnost ustvarjanja pripovednih svetov pripiše filmskemu mediju kot takemu, hkrati pa v isti sapi pripomni, da je vendarle zgolj dokumentarec sposoben uprizoriti ta svet, torej naš svet. Vsaka gibljiva podoba, ne glede na žanrsko usmerjenost, v svojem srcu gradi naracijske svetove, a le v zasnovi dokumentarne forme je reprezentirani filmski svet obenem tudi naš, zares obstoječi svet.

Nicholsove obrabljene, a še zdaleč ne zgrešene definicije se v svetu sodobnega filma nihče ne oklepa trdneje kot ameriški dokumentarist Frederick Wiseman – skoraj devetdesetletni starec, ki observacijske filmske portrete (povečini insajderske posnetke delovanja severnoameriških javnih institucij) v svoji prepoznavni maniri proizvaja že od druge polovice šestdesetih. Če se trendi in smernice nefikcijskega filma v zadnjem času preobračajo s svetlobno hitrostjo, ostaja Wisemanova ustvarjalna metoda že več kot pol stoletja enaka. Avtorjev starošolski pristop je pri svežem, za Wisemana razmeroma kratkem izdelku Ex Libris, tri-in-pol-urnem vpogledu v mehanizme – tako tehnične, strojne, kot tudi manj opazne konstelacije moči – Newyorške javne knjižnice, natančno tak kot vselej: že od prvih eksperimentalnih poskusov v okviru gibanja direktnega filma – v Evropi znanega pod oznako cinéma vérité – je za Wisemana prvič in predvsem pomemben brezmejen dostop, popoln vpogled v mahinacije ter zakulisne spletke.

Namesto prelomnih momentov v zgodovini te ali one ustanove Wisemana neštetokrat bolj pritegne rutina, vsakodnevno obratovanje manj zvenečih zavodov, ki v času Wisemanovega obiska resda ne prestajajo korenitih sprememb, niso pa zato nič manj vredni globoke, nepretrgane pozornosti. Režiserjev kreativni postopek je povsod in vselej – že petdeset let –enak, od bostonskih norišnic do zaporov, galerij in prestižnih narodnih univerz – tako po trajanju kot lucidnosti je v Wisemanovem opusu brez dvoma presežen štiriurni At Berkeley, portret oblastniških struktur v ozadju kalifornijske fakultete, posnet v času intenzivnih študentskih uporov, ki jih avtorjeva kamera ne spremlja med aktivisti in protestniki, marveč v družbi rektorja in oborožene kampus policije.

Tudi v Wisemanovi letošnji kreaciji – kljub navidez nezapletenem proizvodnem procesu si avtor za izdelavo filma vsakič vzame dobro leto ali dve, za razliko od bolj plodovitega Herzoga – ostajata slog in zasnova identična. Kot vedno je tudi v Ex Librisu nivo insajderskega vpogleda – količine tajnih finančnih informacij, za katerih razkritje je Wiseman dobil dovoljenje – na trenutke presenetljiv, kot denimo v prizorih, kjer kamera iz ozadja opazuje telefonske pogovore ter interna sestankovanja med direktorjem in upravo.

Wiseman se idealom observacijskega filma – osnovanega na vrednotah nevtralnosti in popolne nevpadljivosti, torej ravno na tistem idejnem sistemu, ki ga trenutni trendi v dokumentarizmu zavračajo – noče in ne more odreči tako zlahka. S pomočjo dolgih, desetminutnih prizorov in telefotografskih objektivov – ki nezastrt vpogled v dogajanje zagotavljajo tudi, ko Wiseman s svojo digitalno kamero sedi daleč v ozadju – režiserju že od začetka kariere uspeva nekaj unikatnega. Vsakršna načrtna intervencija v stvarni čas in prostor obravnavanih institucij – v pisarne, čitalnice in dvoranska poslopja največje (a ne najbogatejše) newyorške knjižnice – v Wisemanovem primeru kakopak odpade, tako kot iz režiserjeve zbirke konceptov odpadeta refleksija in razlaga. Namesto da bi v dogajanje neposredno posegal, ni Wiseman sredi manhattanskih poslopij nič več kot zgolj negibna »muha na zidu«.

A kar je včasih veljalo za otročjo, nereflektirano pretenzijo objektivnosti – za naivno, če ne kar nevarno vero v svet – se v primeru Ex Librisa izkaže za nekaj drugega. Režiserjeva mirna, surovo trezna opazovalnost namreč ni regresija v zastarele, nekritične načine dojemanja, marveč prej premišljena taktika, ki gledalcu odpira prostor za razmislek, svetu (ali natančneje knjižnici) pa strpno prepusti, da namesto prek vsevedočega mediatorja spregovori sama zase. Odmaknjena observacija v Wisemanovem opusu nikakor ni simptom prepričanja, da do globljih človeških dejstev lahko prispemo zgolj s fikcijo in prefinjeno manipulacijo (nazor, ki v sferi sodobne art dokumentaristike prevladuje).

V resnici se zdi, da ima Wiseman ves čas v mislih nekaj drugega: v nasprotju tako s tradicionalnimi tokovi dokumentarizma kot tudi z njegovimi sodobnejšimi trendi se avtor od stvarnega sveta ne odmika (ter vanj niti ne poskuša prodreti), ampak mu – in tu se skriva Wisemanov ključ – preprosto pusti, da spregovori zase. Obdan s policami in platnicami, Wisemanov Ex Libris dokazuje, da za razkrivanje skritih mehanizmov moči ni nujna intervencija in niti ne didaktika, marveč zgolj pozornost in dovoljšen čas. In ravno pozornost in neomajno zbranost, wisemanovsko opazovanje sveta s kritične distance, danes – v dobi lažnih novic in postfaktičnih politik – urgentno potrebujemo.