Leta 2015 je kitajska vlada prenehala z izvajanjem kontroverzne politike enega otroka, s katero je v poznih 70. letih prejšnjega stoletja pod vodstvom Denga Xiaopinga napovedala populacijske ukrepe v skladu s tržnimi reformami. Dokumentarni film z naslovom One Child Nation, ki je izšel pri Amazon Studios, nas je v režiji Nanfu Wang in Jialing Zhang lansko leto poskušal opomniti na hude posledice ukrepa. Lokalne avtoritete so v provincah pod pritiskom osrednje vlade uvajale kontracepcijska sredstva, prisilne splave in celo množične sterilizacije žensk, kar je botrovalo nastanku trgovine z osirotelimi otroki. Da bi izčrpno popisala grozodejstva kitajskih avtoritet pod politiko enega otroka, se je trenutno v Združenih državah Amerike živeča Nanfu pri snemanju svojega najnovejšega dokumentarca vrnila v rodno vas v provinci Jiangxi. Oprla se je na pričevanja svoje razširjene družine in sosedov, na voljo pa so ji bile tudi arhivske fotografije, dokumenti ter propagandni material kitajske komunistične partije.

Politika enega otroka je ciljala na oblikovanje visoko kvalificirane, izobražene in tekmovalne delovne sile, po drugi strani pa na upočasnitev rasti premnožičnega kitajskega prebivalstva. Ukrep je v času čedalje bolj zmagovitega globalnega kapitalizma sicer pomagal pri zbijanju inflacije in stroškov, a je povzročil demografsko katastrofo. Dolgotrajno je znižal rodnost prebivalstva, popačil razmerje med spoloma ter psihično in fizično oškodoval ljudi na vsakdanji ravni. S sorežiserko Jialing se je Nanfu na prizorišče zločina vrnila zato, da bi s prikazom izjemno bolečega poglavja v kitajski zgodovini porodila debato o pomembnosti človekovih in specifično ženskih pravic tako pri domači kot tuji publiki. Četudi bi One Child Nation v odsotnosti cenzure velikega kitajskega požarnega zidu ustvaril komunikacijski most med zahodnim in vzhodnim svetom, pa gre gledalec le stežka mimo dejstva, da nam slika vse preveč enostransko perspektivo sicer kompleksnega sociološkega in ideološkega problema.

Moralistični ton dokumentarca z eklektičnim prepletanjem podob korakajočih vojakov in splavljenih, zapuščenih fetusov že uvodoma cilja predvsem na gledalčev čustveni odziv. Nanfu gradi na melodramatičnosti in bombastičnosti pripovedi, v okviru katere zlonamerna kitajska komunistična partija svoje ljudstvo že od ranih let indoktrinira v miselni okvir kolektivistične ideologije. Partija je s pomočjo televizijskih reklam, pesmi, prireditev, učbenikov in napisov promovirala tudi kampanjo politike enega otroka. Na temu mestu pa v oči najbolj zbode opiranje Nanfu na propagandni poster iz časa Maa Cetunga, na katerem je prikazana kitajska nuklearna družina. Plakat s podobo očeta, ki nosi repliko Maove obleke, na majici sina edinca pa so opazni motivi Rdeče garde, vzdržuje nejasne vezi z dengistično politiko enega otroka, ki je prenehala z ideološkimi diktati maoizma. Anahronističnim elementom svoje pripovedi Nanfu dodaja pridih intelektualne superiornosti, saj gledalcu ponuja momente zgražanja nad postopanjem kitajskih oblasti, ljudstvo pa osvetli kot nemočno žrtev njihovih mahinacij. Zaradi umeščenosti v liberalni način razmišljanja, ki brezpogojno stavi na idejo svobode posameznika, Nanfu pusti ob strani podrobnejše ukvarjanje z vprašanjem, zakaj se je veliko ljudi s politiko enega otroka strinjalo. 

Vse odkar je v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja Kitajska pričela z obsežnim projektom modernizacije, se zahodni mediji redno obešajo na njene poskuse brutalnega populacijskega nadzora. Ko se je politika enega otroka izvajala, so strani ameriških časopisov polnile slike zapuščenih novorojencev ter novice o prisilnih sterilizacijah in trgovini z belim blagom na Kitajskem, danes pa lahko prebiramo o digitalni diktaturi socialnih kreditnih sistemov. Dogmo hladne vojne o komunistični prisili in rdečem pranju možganov prevzema tudi ideološki okvir One Child Nation, ki se sicer dotakne pomembne zgodbe v zgodovini človekovih pravic, a nam jo servira s pozicije delne resnice. Politiko enega otroka prikaže v podobi univerzalnega zakona, ki se je skozi leta cel čas izvajal striktno in je veljal v enaki meri za vse kitajske province. Kar dokumentarec spregleda, je dejstvo, da je ukrep v praksi zajel predvsem mestno prebivalstvo in ni veljal za etnične manjšine. Po drugi strani knjiga Susan Greenhalgh z naslovom Cultivating Global Citizens dokazuje, da je ukrep izboljšal status tradicionalno zanemarjenih hčera edink, razbremenil matere in na splošno prispeval k oblikovanju najbolj zdrave ter najbolj izobražene generacije v dotedanji kitajski zgodovini.

Dokumentarec nas kljub očitnemu posploševanju in dramatiziranju žene v premislek o metodah populacijskega nadzora. Dandanes nam kapitalistični in liberalni veleumi pridigajo, naj se vzdržimo ustvarjanja velikih družin, saj so otroci navsezadnje breme našemu že tako prenaseljenemu in onesnaženemu planetu. Konzervativni logiki nasprotno, a komplementarno zagovarjanje antinatalizma s strani političnih figur pa zato ni izključno kitajski pojav, kot nam prikazuje dokumentarec. Vlade v nekoč nerazvitih državah, kot so Pakistan, Južna Koreja, Tajvan, Turčija in Honduras, so v sredini 20. stoletja na brutalne načine uvajale programe družinskega planiranja. Po nehumanih tehnikah populacijske regulacije posebej izstopa kapitalistični eksperiment v Indiji, kjer so se pod financiranjem zasebne fundacije Ford Foundation in Združenih narodov izvajale množične sterilizacije revnih moških in žensk ter čiščenje slumov. Izjema niso bile niti Združene države Amerike, ki so v 60. letih zaradi strahu pred komunistično radikalizacijo revne mladine tujo pomoč državam na tako imenovanem globalnem jugu nudile na podlagi njihovega sprejemanja populacijskih ukrepov.

Opominjanje dokumentarca Jialing Zhang in Nanfu Wang o pomembnosti reproduktivnih in siceršnjih pravic žensk in moških je vsekakor dobrodošla gesta. Neoliberalna retorika o varčevanju s človeškimi resursi je postala stalnica v družbenih in političnih diskurzih ter nas je odvrnila od vpogleda v globalna razmerja moči. Na žalost pa Jialing in Nanfu sami nasedata moralističnim pozicijam, proti katerim se poskušata boriti. S pokroviteljskim odnosom se znašata nad zategnenostjo kitajskega ljudstva, saj predpostavljata, da mu je partija s pranjem možganov vzela možnost delovanja, hkrati pa ga pomilujeta. S sociološko in zgodovinsko platjo politike enega otroka se sploh ne ukvarjata. Kitajska se je zaradi rekordne rasti prebivalstva in dviga življenjskih standardov s problemom prenaseljenosti soočala že v obdobju Maa Cetunga, zaradi pešanja mednarodnih komunizmov in tekmovanja s kapitalizmom pa je bila že od nekdaj primorana sprejemati drastične odločitve, ki so bile deloma tudi posledice notranjih bojev. Dobronamernost One Child Nation tako v današnjih pandemičnih časih samo še doda k absurdnim nivojem sinofobne propagande.

Kinobar je spisal vajenec Matej.