Tokratni Kinobar posvečamo aktualnemu trilerju Briana De Palme z naslovom Domino. In še nekaterim slabim filmom. So res slabi? Let's find out. Domino je triler, De Palma je mojster žanra, zato so bila pričakovanja visoka. Mediji so ob lansiranju filma pisali, da ni bilo zagotovljenega dovolj denarja za produkcijo. Se torej obeta slab triler Briana De Palme, je lahko pomanjkanje denarja razlog, da film razglasimo za slab? Prizorišče filma je Danska. V glavni vlogi pa nihče drug kot Jaime Lannister aka Nikolaj Coster-Waldau, njegova evro-detektivska partnerica je Carice van Houten aka Melisandre. Vitez iz Igre prestolov odigra detektiva vsaj tako neprepričljivo kot Janko Mandić v seriji Ekipa Bled skrivnostnega inšpektorja, le da je gorenjski detektiv bolj avtističen od kopenhagenskega. Je torej ponesrečena izbira igralcev drugi pogoj za nastanek slabega filma?

Mollywood je slab film, vsaj v skladu s kriterijem IMDB ocene. Siže filma je fascinanten. Diler plesnih drog je serijski morilec, ki pobija svoje odjemalce, ker, navdahnjen z božjo besedo, skrbi za odrešitev njihovih izgubljenih oziroma zadetih duš. Priznam, da me je gledanje Domina frustriralo, dočim me je Mollywood objestno navduševal. No, vsaj nasmejal. Morda je stopnja in relativna bednost filma odvisna od naših občutkov, emocij, investicij in inhibicij. Pomislimo, zakaj je pogled gledalca ključen za filmsko teorijo. Filmska podoba ni nevtralni objekt, na razpolago različnim načinom gledanja. Percepcija gibljivih podob nastaja v pregibu med njihovo montažo in gledalčevo kognicijo. Walter Benjamin se s tem ne bi čisto strinjal.

Film je ena od umetnosti, ki jo je mogoče tehnično reproducirati. In za Benjamina povzroča dokaj uniformiran kolektivni odziv filmskega gledalstva. Film je produkt kulturne industrije. Susan Sontag nekje pravi, da ne smemo biti pokroviteljski do lastnega okusa. Strinjam se z njo. Okus je postal sinonim za nekaj nestabilnega, manipulabilnega in “glavno žrtev” kapitalistične ekonomije želje. Imeti pokroviteljski odnos do lastnih emocij pomeni imeti pokroviteljski odnos do lastnih izbir. Je torej slab film zgolj “žrtev” subjektivne ocene?

Morebiti je Mollywood hrbtna stran De Palminih holivudskih trilerjev. Morda gre pri vsej debati o slabih filmih za kroženje kulturnega kapitala. Zanimivo je, da vse več filmoljubcev gleda tako imenovane slabe filme, razne trasherje C produkcije. Neka naslada je v tem, da se spustiš na dno sedme umetnosti, vedoč, da to počneš s polnim zavedanjem, da gre zgolj za objesten užitek kulturnega elitista, ki sicer obiskuje festivale umetniškega filma. Zbiranje kulturnega kapitala v tej kvazi antielitistični nameri je vrhunski elitizem.

Vrnimo se k filmu Domino. De Palma ne skriva fascinacije s filmsko zgodovino, kar je stalnica njegovih filmov. Čeprav scena, posvečena Hitchcockovi Vrtoglavici, z Jamiem Lannisterjem izpade groteskno. Domino v sicer manjši meri nadaljuje z režiserjevo preokupacijo s samo naravo filmske podobe in njeno diseminacijo. Zadnjih nekaj filmov preizprašuje odnos med gledalcem in podobami. Posredovanost človekovega vsakdanjika skozi različne objektive kamer je tema filma Redacted iz leta 2007. Sama filmska naracija je skrpanka različnih podob iz različnih virov: nadzorne kamere, televizijskega prenosa, ročne kamere, ... Realnost je fikcija, nastajajoča skozi filter kamere, ki naš vsakdanjik spreminja v serijo spektakelskih podob.

V Dominu, kot rečeno, v nekoliko manjši meri sledimo znanim režiserjevim prijemom. Deljen zaslon kot De Palmin zaščitni znak je dramatično uporabljen v sceni terorističnega napada. Gledalec sočasno gleda obraz napadalke in vodje teroristične celice. Streljanje naključnih žrtev spremljamo z glediščne točke strelke. Islamski globalni terorizem je v filmu predstavljen kot PR strategija. Teroristi ustrahujejo posredno, preko grozljivosti podob, ki se prilegajo voajerskim očem zahodnjakov. Fascinacija in groza. Seveda se pojavijo razvpiti propagandni posnetki obglavljanj ISIS, ki zaženejo filmsko dogajanje. Glavni organizator terorističnih napadov v zaključni sekvenci filma upravlja z dronom-bombo. Zaveda se, da gre za spektakelskost podob razdejanja. Režiser samoironično namiguje, da je estetika terorizma blizu režiserjevemu kuriranju filmskih podob.

Izpolnjuje film Domino, ob vseh očitnih montažnih spodrsljajih in milo rečeno neprepričljivi igri, še kakšen pogoj za uvrstitev v kategorijo slabih filmov? V filmu sočasno z islamskim terorizmom spremljamo delovanje Cie, ki na Danskem, predvidljivo za žanr akcijskega trilerja, izvaja malopridne dejavnosti, in to s pomočjo sicer levičarske Danske s socialnimi in državljanskimi pravicami. No, vsaj z vrhom njene policije. Terorizem Cie je torej stranski show, njeno nezakonito dejanje pa zgolj sredstvo za obnovo oblastnega režima, ki bojda počiva na legalnosti in legitimnosti. “Harmoničen red” zahodnih režimov torej temelji na permanentnem izrednem stanju. Nezakonito in neetično delovanje vladnih organizacij ZDA ohranja nacionalno varnost Danske in vseh nas.

Vzemimo še primer filma, ki ja ni slab, saj je dobil oskarja za najboljši film. Film Crash Paula Haggisa se loteva rasnih stereotipov, a pogori v nameri, da bi jih subvertiral, in se ujame v past njihovega utrjevanja. V enemu od prizorov igralec Ludacris reče: “If anyone should be scared around here, it’s us. We’re the only two black people surrounded by a sea of over-caffeinated white people and the trigger happy LAPD. So you tell me, why aren’t we scared?” Po kratki pavzi mu Larenz Tate odgovori: “Because we have guns?” Zatem se odpravita ukrast avto Sandri Bullock, ki si ju je sceno prej rasistično ogledovala. Štekate, zakaj je Paul Haggis najbolj bel režiser vseh časov?

Je torej film Domino slab ali dober? Pojma nimam, kaj bi ga prevesilo na eno ali drugo stran. In zakaj je Crash kljub vsemu boljši od Mollywooda? Sorry, saj vem, vi gledate samo evropsko umetniško produkcijo.