Študija bednega življenja

Recenzija izdelka
15. 2. 2022 - 13.30
 / Kinobar

O izvoru človekove fascinacije nad prepovedanim je mogoče vsestransko teoretizirati. Danes že skoraj velja: bolj ko si hud ubica, bolj si Netflixov. Kar ne preseneča, saj kriminal v zabavnih industrijah predstavlja bistveno potrošniško kategorijo. Dragim in dolgim serijalcem, ki so, kar je treba priznati, gotovo velikokrat vsaj gledljivi in nudijo dovolj dobro priložnost za začasno odtavanje preobremenjenih misli, se v letu 2021 po robu postavi skrita umetnina ameriškega novinarja in režiserja Jona Alperta. Njegov pri HBO izšel dokumentarni film z naslovom Zločinsko življenje oziroma Life of Crime: 1984-2020 predstavlja sintezo režiserjevih z ročno kamero narejenih posnetkov življenj problematičnih likov skozi obdobje 36 let njihovega uličnega, mamilarskega, kriminalnega in zaporniškega življenja. Film je obenem sinteza in nadgradnja Alpertovih filmov One Year in a Life of Crime iz leta 1989 in Life of Crime 2 iz leta 1998.

Alpertov ustvarjalni opus sicer pomembno sodoloča njegov filmski stil, velja namreč za enega boljših predstavnikov cinéma vérité sodobnega časa. Cinéma vérité je francoski ustreznik prevzetega ruskega izraza kino-pravda, ki ga je skozi filmsko teorijo in prakso skoval sovjetski filmski teoretik in režiser Dziga Vertov. V dobesednem prevodu bi govorili o filmu-resnici, označuje pa tip dokumentarnega filma, ki v preprostem in deskriptivnem slogu gledalca brez pripovedi vodi v pristno realnost izbrane tematike. Vertov je denimo v svojem Človeku s filmsko kamero snemal gradnjo sovjetskega letališča, tramvaj postaje in življenje ljudi na ulici ter v prostem času, Alpert pa v svojem Cuba and the Cameraman iz leta 2017 kot edini ameriški novinar od blizu spremlja desetletja razvoja Kube po revoluciji. Na Kubi se Alpert obenem spoprijatelji z domačini in henga s Fidelom Castrom, ga večkrat tudi intervjuja in z njim celo leti nazaj v Združene države Amerike. V času imperalističnih vojn se Alpert odpravi v Irak, kjer kljub tveganju snema in domov na skrivaj pošilja filmska poročila o tem, da vojna dejansko obstaja in da Američani v njej morijo, kot edini tuji novinar pa celo intervjuja Sadama Huseina

Film Zločinsko življenje z opisanim režiserjevim pristopom obravnava življenje predvsem treh glavnih likov, Freddieja, Roba in Deliris, treh svetnikov newjerseyjevskega Newarka, ki živijo, kot se zdi, bedo realnosti vedno ponavljajočih se uličarskih oziroma institucionalnih intervencij. Tu je prisotno drugačne vrste smetiščarstvo, kot ga spremljamo pri Stevenu Averyju v Netflixovi seriji Making a Murderer. Tam imajo rednecki na podeželju možnost izvajanja družinskega posla, npr. popravljanja in prevažanja starih avtomobilov, od preostalega prebivalstva so ločeni, kriminal pa zanje niti slučajno ni primaren vir zaslužka. Poleg tega je serija Making a Murderer tudi drugače zastavljena, spremljamo le predrkavanje post delictum. Protagonisti v filmu Zločinsko življenje pa so, drugače, naseljeni v zgoščenem delu mesta in kot neizobraženi in brez delovnih izkušenj nepripravljeni sprejeti mizerno minimalno plačo ter nagnjeni k uživanju drog, po njihovo tudi primorani pristati v petty crimu. Gledalec v filmu neposredno pobliže spremlja posnetke nenasilnih kraj spalnih rjuh in podobnih neumnosti iz v 80-ih in 90-ih letih še ne strogo varovanih trgovin, materiala, ki je kasneje za nekaj dolarjev prodan na ulici. Njihova pozicija je, da če jih bodo pri kraji zalotili, bodo pač šli v zapor. Tu ni časa in volje za odvetniške igre. Družina takemu početju ne nasprotuje preveč, žene so pogosto prikovane za štedilnik, včasih jim zaradi domnevne neposlušnosti ne uide kakšna klofuta ali brca. Če poleg samoumevnega gospodinjskega dela še kaj zaslužijo, denar vzame mož in ga bolj premišljeno porabi. Za lokalne kurbe, denimo.

Po fazi akumuliranja kapitala – torej teh nekaj dolarjev – običajno nastopi faza uživanja oziroma trošenja. Najpomembnejše menjalno blago je heroin, droga, v zvezi s katero se odsotnost dolgoročnih ciljev in prikovanost na bedne razmere pokažeta najbolj nazorno. Droga v življenjih protagonistov namreč igra tisto vedno prisotno konstanto v enačbi življenja, 

ki določa, da se njeno konzumiranje nikoli ne konča, temveč v najboljšem primeru le časovno zamakne, 

ki kakršnekoli obljube ali poskuse vzpostavljanja boljšega življenja vnaprej obsodi na propad ter

ki jih veže z institucionalnimi okovi. Zapor in rehabilitacijski center sta tipa institucij, ki se v krogu življenja izmenjujeta, dokler to ne presahne.

Odlika filma ni samo pristno in precizno prikazovanje vsakdanjih detajlov, ki skupaj tvorijo kompleksen predmet analize, ampak obenem tudi neverjetna celovitost pristopa k razumevanju življenja obravnavanih likov nasploh. Alpert obravnavani lik gledalcu ponudi v njegovem vsakdanu, denimo z družino ob kosilu, nato isti lik, ki krade, da družina preživi, potem njegovo sredi smetišča ležeče zadrogirano telo z iglo v roki in nato spet isti lik, ki za zapahi obljublja, da se v zapor zagotovo ne bo več vrnil. Neizogiben krog življenja režiser prepozna in omogoči vpogled v šibkost prizadetega posameznika, to pa spremljajo posnetki obravnave v že omenjenih institucijah, zlasti zaporu in rehabilitacijskem centru, za katere se za trenutek celo zdi, da resnično imajo terapevtski učinek. Alpert pogosto spremlja tudi uradnike, ki nadzorujejo pogojni izpust glavnih likov. Kamera v kader zajame celo prizor, v katerem Freddie, ki je bil ves teden zadrogiran, pred policistom urinira v plastenko in si obenem falus uspešno poliva z belilom ter tako doseže, da prisotnost heroina na testu ni zaznana.

Celoten režiserjev projekt izpade kot skrbno zastavljena študija kriminalnega primera, ki v svoji longitudinalni obravnavi razkriva blišč in bedo majhnega človeka, ki je zgrešil pot. Tudi tisti kanček upanja in poguma, ki se denimo v Delirisini zgodbi zdi kot poglaviten za njen uspešen razcvet v treznost, se ob nepredvidljivih družbenih okoliščinah razblini. Po trinajstih letih brez stika z drogo je tako zanjo usoden že en pik med pandemijo covida. Freddiejeva resnejša degradacija, na drugi strani, se začne po okužbi z virusom HIV ob uporabi rabljene igle.

Film Zločinsko življenje je bil v svojih začetkih sicer zastavljen v obliki več krajših televizijskih prispevkov, namenjenih odvračanju od kriminala in drog, hkrati pa kot Alpertov poskus globlje obravnave teh družbenih fenomenov. Kljub odsotnosti elementov, ki so dandanes standard na področju seciranja kriminala, torej odsotnosti forme serije, visoke kakovosti posnetkov, skrbno izbranih strokovnjakov z relevantnih področij in privlačne glasbe, je Alpertov cilj dosežen. Gledalcu je z bogato vsebino in globino obravnave zagotovil gradivo za miselno obravnavo vedno perečih in problematičnih družbenih področij, ki ga v slogu filma-resnice prejme neočiščenega, surovega, skratka takšnega, kot je vedno bilo. Instinktivnemu obsojanju zavržnosti se tako pridruži možnost razumevanja kompleksnosti.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.