Ameriška filmska publicistika včasih pravi, da mora imeti vsaka generacija mladih svoj mladinski film. Sedemdeseta so imela Ameriške grafite, osemdeseta Sobotni klub, devetdeseta Zadete in zmedene, v zgodnjih letih novega tisočletja pa sta precej odmevala Ameriška pita in Superhudo. V minulem desetletju je bilo tovrstne referenčne točke v teoretsko in estetsko vse bolj razdrobljeni filmski krajini morda že težje najti, razloge pa lahko med drugim iščemo v zastarelih, falocentričnih komičnih premisah večine teh filmov, ki so se skozi desetletja izčrpali oziroma so svoj humor prignali do skrajnosti. V zadnjih dveh, treh letih se zdi, da je Hollywood vendarle vstopil v novo, odprtejšo dobo ustvarjanja in reprezentiranja, med mladinskimi rezultati ter hkrati že novimi tvorci te emancipacije pa izstopajo predlanski Pri sedemnajstih, lanski Lady Bird in nenazadnje letošnji Booksmart.

V prvi vrsti je sicer potreben poudarek, da se pri razgrinjanju razlogov za tako hitro uvrščanje filma Booksmart v serijo referenčnih, zgodovinsko prelomnih del mladinskega filma težko opremo na sam zaplet. Film namreč v osnovi sestoji iz kopice tipičnih »žanrskih« tropov in s svojimi pripovednimi tematikami posega tja, kamor tovrstni filmi posegajo pogosto ter kamor je nenazadnje posegala že omenjena uspešnica Super hudo. Če je šlo pri slednji za zgodbo dveh fantov in zadnjega žura pred maturo, gre tokrat preprosto za zgodbo dveh deklet, piflark Amy in Molly, ki tik pred maturo ugotovita, da sta bili v gimnaziji preveč pridni in skušata na zadnjo noč to popraviti. Skozi film poleg tega nasploh pelje relativno predvidljiva pripovedna trajektorija, ki po šolskem uvodu, prepredenem s klasično kombinacijo piflarjev in žurerjev, protagonistki hitro pošlje na pot na zabavo in ju s tem spusti v serijo bolj ali manj bizarnih »after hours« zapletov, nekje ob koncu pa privede tudi do streznitve ter osebnostne krize, ki se na ta ali oni način nato spet razreši.

Booksmart torej s svojimi motivi mature in preobrazbe v osnovi še vedno temelji na zajemanju simbolne tranzicije v odraslost ali vsaj polnoletnost, a je ob tem tudi izrazito antisentimentalen in se s tem postavlja nekam na pol poti med serijo prelomnih najstniških filmov Johna Hughesa iz osemdesetih in serijo uspešnih komedij Judda Apatowa izpred kakšnega desetletja. Kar torej Booksmart dvigne nad krajino podobnih žanrskih izdelkov, je svežina njegovega pristopa k znanim temam, vezana predvsem na vsaj rahlo dekonstrukcijo pričakovanih, kulturno zapovedanih norm. Kljub humorni obravnavi denimo močno prideta do izraza predvsem prikaz ženskega prijateljstva in nasploh ženski pogled na zadeve, ki so bile tradicionalno prikazane kot »moške«, npr. žuranje in spolnost. Če so starejše najstniške komedije pod pretvezo zabavanja občinstva pogosto predstavljale banaliziran in mizogin pogled na spolnost, je Booksmart pri tem načeloma ves čas relativno realističen in skromen, predvsem pa mu v izvabljanju smeha ni treba iti v otročje skrajnosti.

Ob tem je morda ključno predvsem preseganje okvirjev arhetipskih parametrov likov mladinskega filma, kar denimo pomeni, da protagonistki, čeprav piflarki in intelektualki, vseeno odprto diskutirata o seksu, masturbiranju in zabavi, zblojeni športniki in žurerji pa so po drugi strani vseeno sprejeti na elitne fakse in se jim obetajo lepe službe. Poleg tega film odlikuje osvežujoče preprost, neprisiljen prikaz homoseksualnosti ene od protagonistk, ki je njena usmerjenost na noben način ne definira, s tem pa pomaga ustvarjati okolje, v katerem homoseksualnost niti ne bo več obravnavana kot izstopajoč motiv, temveč bo preprosto soobstajala z vsemi drugimi seksualnostmi. Na podoben način je tokrat presežen tudi za mladinski film klasičen antagonizem med otroci in odraslimi oziroma je generacijski prelom mehak, saj dajo nezreli in negotovi odrasli liki pač vedeti, da tudi oni pogosto nimajo nič več pojma kot najstniki.

Booksmart torej uspešno žonglira s serijo čudaških likov in prigod ter je pravzaprav eden izmed tistih filmov, pri katerih ves čas čakaš, da storijo napako, da torej postanejo klišejski ali infantilno zabavljaški, a se to ne zgodi in film pravzaprav šele ob koncu doseže svoj čustveni in umetnostni vrhunec. Pozno prelomnico namreč predstavlja trenutek, ko protagonistki zapadeta v realističen, precej ganljiv prepir, kar samo po sebi nakaže presenetljivo velik emocionalni razpon filma, predvsem pa izstopa zaradi načina prikaza. Prizor je namreč posnet v enem dolgem kadru, pri katerem kamera drsi levo in desno ter se počasi oddaljuje od glavnih igralk, s tem pa mimogrede zajema še odzive drugih in izpostavi klasičen najstniški voajerizem. Podobno učinkovito pa po drugi strani praktično skozi cel film funkcionirata hitra montaža in gibljiva, dinamična kamera, s katerima film spretno pristopa k zajemanju nemirne, nepredvidljive noči in najstništva nasploh.

Empatičen, vitalističen prikaz prežvečene tematike je torej tisto, kar lahko v splošnem štejemo kot glavni uspeh debitantske režiserke Olivie Wilde in nenazadnje ekipe scenaristk filma, ki stilistično ni prelomen, a je tematiki in prizorom spretno prilagojen, nasploh pa prepriča s svojim mešanjem snemalnih tehnik, med katere se v nekem izstopajočem kadru denimo prikrade tudi animacija. Ob tem pa, kot je za mladinski film značilno, veliko vlogo odigra tudi soundtrack, v smislu zajemanja strukture občutka danega trenutka dostojen naslednik legendarne glasbene spremljave filmov Nimaš pojma ali pa 10 razlogov, da te sovražim, sicer pa še bolj natrpan z ekscesnimi sodobnimi hiti.  

Ob vsej stilistični in tehnični dovršenosti je sicer še vedno jasno, da vloga mladinskega filma običajno ni inovatorska in morda niti ne umetnostna, temveč predvsem družbena. Nenazadnje za ta žanr, če sploh gre za žanr ali le za mladinsko verzijo drugih žanrov, običajno velja, da ga definira predvsem njegovo občinstvo, kar pomeni, da so študije mladinskega filma bolj sociološke kot filmskoteoretske. In če so filmi Johna Hughesa v Ameriki osemdesetih definirali t. i. generacijo X, lahko v tem smislu vrednost Booksmarta vidimo prav v zajemanju generacije njenih otrok, torej generacije Z. Slednje se kaže že v prikazih tehnološke spretnosti te mladine, ob tem pa tudi v relativno visoki ravni njihove družbene ozaveščenosti in v njihovi podjetnosti, kar spet do izraza najbolj pride z Amy in njenim napovedanim odhodom v Afriko, ter lahko opozarja na zavedanje te generacije, da zgodnja formalna izobrazba ni edina pot do uspeha.

Kvalitetne mladinske filme, kakršen je Booksmart, moramo opazovati in preučevati prav zaradi njihove sposobnosti zajemanja fluidne, kulturno relativne kategorije mladostništva, njegovih trendov in stanja duha, s čimer je žanr v primerjavi z drugimi bolj direktno družben in tudi vpliven, sploh če občinstvo film vzame za svojega. Zgodnje številke ameriškega gledalstva so bile v tem primeru sicer delno razočaranje, saj film za zdaj ni dosegel popularnosti, kakršno bi skoraj moral, če bi želel definirati generacijo, a ne bo presenečenje, če se ta popularnost akumulira skozi leta, kot je za neodvisni film brez večjih igralskih zvezd nenazadnje kar pogosto.