Ton teče, kamera, akcija! Liffe – drugič

Ton teče, kamera, akcija! Liffe – drugič

Recenzija izdelka
30. 11. 2020 - 13.30
 / Kinobar

Ljubljanski filmski festival, ki se je končal pred dobrim tednom dni, je še dobro vtisnjen v spomin. Prejšnji teden smo se posvetili bolj humornim filmom. O njih lahko že berete na spletni strani Radia Študent. Danes se osredotočamo na tiste, ki so jih zaznamovali resnični zgodovinski dogodki. 

Recenzija treh komedij na pravkar končanem 31. Liffu
 / 23. 11. 2020

Začnimo s Koronacijo kitajskega enfant terribla Ai Weiweija. V Evropi živeči umetnik je spomladi obeležil zgodovinski dogodek, ki je pri nas za zdaj še kruta sedanjost. Začetek karantene zaradi novega koronavirusa v kitajskem mestu Wuhan je posnel s pomočjo dislociranih sodelavcev. Zaradi kontroverznih umetniških del, ki jih je v domovini ustvaril v preteklosti, je režiser nastajanje filma spremljal iz izgnanstva. 

Dokumentarni film Koronacija zareže v spremenjeni vsakdan province, ki je konec januarja razglasila strogo karanteno. Film se prične ravno v času, ko so zaradi omejevanja stikov zaprli meje province Hubei. Eden od neustrašnih snemalcev se takrat ravno odpravlja domov v Wuhan. Kitajsko novo leto je namreč preživel pri družini v bližnjem mestu. Ne zdi se mu, da se z vračanjem bliža preteči nevarnosti. Ustavitev vozila, merjenje temperature in pogovor s policisti na počivališču na avtocesti zaradi zmedenosti in nepripravljenosti vseh prisotnih izpade prej groteskno kot grozeče.

Snemalci-reporterji so hkrati tudi občasni komentatorji dogajanja. Seveda ne, kadar so morali tudi sami med snemanjem nositi skafandre, na primer med obiskom ene od prenatrpanih bolnišnic. V filmu sicer ni prav veliko govorjenja, še največ ga je v odlomku, v katerem je snemalec snemal preživljanje karantene doma s svojo ostarelo materjo. Mati ima glede dogajanja jasno oblikovano mnenje, ki temelji na njeni večdesetletni pripadnosti delavskim sindikatom in zaupanju v sistem. Preostali deli pa so bolj ko ne tihi, pospremljeni z brezštevilnimi zvoki ozadja in redkimi izjavami, s katerimi se prepletajo skoraj povsem nemi lebdeči dronovski posnetki opustelih ulic.

V Koronaciji lahko od blizu vidimo vse in še več, o čemer smo na začetku leta brali glede izbruha koronavirusa v Wuhanu, ki se je takrat zdel še tako oddaljen. Vidimo gradnjo novih bolnic, množice zdravstvenih delavcev in vojakov, razkuževanje cestnih površin, večminutne zapletene postopke oblačenja zdravnikov v zaščitne obleke, prizore umiranja na intenzivni negi, dostavo paketov hrane preko ograje lokalnega vrtca. Vse pa je prikazano brez pičice panike, prej z vseprisotno umirjenostjo in sprijaznjenostjo. Kot nekaj, kar se je zgodilo že davno in do česar smo lahko indiferentni. Dokumentarec se zato zdi zelo zdravniški, analitičen. Prikazuje potek bolezni, a je ne komentira.

Panika je prej značilnost bošnjaško-turškega filma Zberi se, babica, nove stvaritve režiserja Pjera Žalice. Film, ki se v celoti odvije v eni sami hiši na obronkih hribov nad Sarajevom, sprva zbudi občutek, da gledamo tragikomično družinsko dramo. Kar film tudi je, a hkrati je družina metaforičen prikaz jugoslovanske družine narodov. Otroci umirajoče zlobne starke se ob zdravnikovi napovedi smrti zberejo ob njeni postelji. Iz Sarajeva so se razselili po vsej Jugoslaviji razen v Slovenijo. Vendarle se piše že april 1992 in Slovenija ni več del SFRJ. Izvzeta pa je tudi Makedonija, ki je bila očitno predaleč.

Izkaže se, da vsi prisotni komaj čakajo, da se “baka stegne”, ker jih je v odraščanju ves čas zatirala, grajala in zaničevala. Bolj kot zanjo se zanimajo za njeno dediščino, še najbolj srbska priženjenka in priliznjeni črnogorski sin, ki začneta prva sklepati zavezništvo za hrbti vseh ostalih sorojencev. Po pravici bi morala dediščina v večini pripasti zagrenjeni katoliški Hrvatici in nič hudega sluteči Bosanki, ki za svojo mater skrbita že več let, a ju nazadnje najbolj opeharijo. Vsi družinski odnosi in dogajanje v filmu so zato poosebljena kritika razpada te nekdaj navidez bratske federacije.

Črna komedija Zberi se, babica prikaže tudi slepoto sodelujočih narodov glede dogajanja izven domače hiše. Umiranje babice Jugoslavije povsem zasenči novice od drugod. Čeprav se Črnogorec in Hrvatica že skoraj takoj zapneta zaradi različnih stališč glede napada na Vukovar in bombardiranja Dubrovnika, se nazadnje sprevidi, da se njuni mnenji krešeta zgolj zato, ker spremljata različne medije, ki ne kažejo iste realnosti. Domala povsem pa pozabijo na spremljanje medijev, ko babica že skoraj izdihne. Na spremljanje vesti se spomnijo šele, ko rahlo okajena sorodnika na poti iz trgovine naletita na vojaško barikado, ki so jo začeli v tistih dneh postavljati okoli Sarajeva. O koncu tega filma glede na zgodovinske dogodke verjetno ni treba izgubljati besed.

Za konec se posvetimo še zadnjemu zgodovinskemu filmu iz nabora nekdaj rdeče obarvanih dežel, ki smo jih lahko videli na Liffu. Ruski film Dragi tovariši! potuje med danes obravnavanimi najgloblje v zgodovino. Spusti se v leto 1962 v Novočerkask, industrijsko mestece, ki leži malo bolj severovzhodno od izliva reke Don v Azovsko morje. Ponovno gre za intimno zgodbo neke Ljudmile, članice lokalnega odbora komunistične partije, ki je razpeta med družinskim in političnim življenjem. Na njenem primeru sobivanja teh dveh identitet film prikaže prve razpoke navidezno popolnega političnega sistema nekdanje Sovjetske zveze.

Črno-beli Dragi tovariši! se osredotočajo na prvo delavsko stavko v Sovjetski zvezi, ki vzbuja vsesplošno začudenje. Socializem je menda ja naredil vse za dobro delavca, si mislijo partijaši. A izkaže se, da temu ni tako. Medtem ko se Ljudmila bori za obstanek rigoroznega sistema v lokalnem okolju, se njena hči postavi v prve bojne vrste ob bok sodelavcem iz tovarne. Ljudmila se zato znajde v stiski, v kateri mora v javnosti govoriti eno, medtem ko si misli nekaj povsem drugega. Stavka je spremenila tudi njen pogled na svet.

Tovarniški izgredi, za katere se sprva zdi, da bodo zgolj uveljavljanje demokratične volje, se nazadnje spremenijo v masaker. Gumijasti naboji vojakov, ki branijo mestno hišo, začnejo začuda kositi po bližajoči se množici. Polkovniki se razburijo, ker nočejo ubijati lastnih ljudi. Nazadnje ugotovijo, da jih sploh niso. A novice o ostrostrelcih KGB-ja s pravimi naboji, skritih v stolpu, so prišle na plan šele desetletja pozneje.

Prikrito poglavje zgodovine Sovjetske zveze je epilog dobilo šele po njenem razpadu. Slab priokus pustijo tudi neverjetne vzporednice z dogajanjem, ki se je nekaj let prej odvilo na nam bližjem ozemlju. 13. in 15. januarja leta 1958 je tudi SFRJ zabeležila prvo stavko v socializmu. Stavka je bila prav tako nepričakovana, saj naj bi v državi, kjer so delovna sredstva, rudniki in tovarne v lasti delavcev, teoretično sploh ne bila možna. Vseeno so se takrat najprej uprli delavci v jami Pesko v Trbovljah, ki so jim sledili še delavci hrastniškega in zagorskega rudnika. Nezadovoljstvo in slabi pogoji so 5200 delavcev skoraj privedli do istega rezultata kot v Novočerkasku. Vendar sta se oborožena milica in vojska JLA k sreči ustavili na Trojanah.

Še enega dokumentarnega filma o trenutnem dogajanju, ki se je že vpisalo v zgodovino, avtorica recenzije žal ni uspela videti. A verjame, da bo lahko zgodbo mlade švedske okoljske aktivistke Grete Thunberg lahko videla še marsikje. Predvsem pa upa, da njeno poglavje še ni povsem zaključeno.

(Fotografija na naslovnici je iz filma Zberi se, babica)

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness