Uporabno junaštvo

Recenzija izdelka
20. 4. 2022 - 13.30
 / Kinobar

Iranska družinska zakonodaja ženskam ob ločitvi, za katero skoraj vedno potrebujejo soglasje moža, ne dopušča veliko možnosti za prevzem dela skupnega premoženja. Navadno vse obdrži mož, šeriatsko pravo ga privilegira tudi pri dodelitvi skrbništva nad otroki. Kar pa ženskam pripada že s sklenitvijo zakona, je mehrieh – dota, ki jo v zakon prinese mož. Kot je navada, ima ta največkrat obliko simboličnega števila zlatnikov, imenovanih Bahar Azadi ali »pomlad svobode«, ki jih je Iranska centralna banka začela izdajati po islamski revoluciji. Številčnost zlatnikov izraža moževo predanost ženi – obljubo, da zakon jemlje resno. Dota lahko dosega izjemno visoko vrednost – najpogosteje šteje ženino telesno težo v zlatnikih, a lahko to še preseže.

Mehrieh je tako pogosto zgolj obljuba, ki pa je možje ne morejo izpolniti. Dota ženi omogoča lažje izbojevanje ločitve. Če se ji odpove, se možnost, da bo mož z ločitvijo soglašal in popustil pri vprašanju dodelitve skrbništva nad otroki, poveča. Žena mehrieh navadno zahteva med ločitvijo ali po njej, a dejansko jo lahko zahteva kadarkoli. Ker je simbolična dota nemalokrat tako visoka, da njeno izplačilo ni izvedljivo, lahko možje, ki zanjo jamčijo, obtičijo v dolžniških zaporih.

Dolžina prestajanja kazni je tako odvisna od finančne sposobnosti dolžnikove družine in dobre volje upnika, ponavadi ženinega očeta, ki mu dolg lahko odpiše, kadarkoli želi. Toda dolgovi se redko odpustijo in dolžniki v zaporih preživijo več let, nekateri celo več desetletij. Edino upanje za revnejše zapornike so dobrodelne organizacije, ki zbirajo sredstva za odplačevanje dolgov in pozivajo upnike, naj prizanesejo svojim dolžnikom.

Zgodbo zaprtega dolžnika prikazujeta dva filma. Celovečerec eminentnega cineasta Asgharja Farhadija Junak in srednjemetražni dokumentarni film režiserke mlajše generacije Azadeh Masihzadeh Vsi zmagovalci, vsi poraženci. Slednja Farhadija obtožuje plagiatorstva – trdi, da Junak temelji na njenem dokumentarcu. V današnjem Kinobaru bomo spor pustili ob strani in se posvetili manj znanemu dokumentarcu – rečemo pa lahko, da se Farhadijev Junak v najmanjših podrobnostih napaja pri Masihzadehinem dokumentarcu.

Masihzadeh je dokumentarec posnela leta 2014, še kot študentka na Farhadijevi delavnici. Udeleženci dokumentaristične delavnice so snemali filme o ljudeh, ki so našli predmete velike vrednosti in jih vrnili njihovim lastnikom. Primer tovrstnega delovanja je režiserka našla v domačem Širazu, velikem mestu na jugu države. Masihzadehin dokumentarni film je rezultat terenskega dela, ki je potekalo več mesecev. Raziskovala je zgodbo Mohameda Reze Šokrija, slikopleskarja, ki je leta 2007 pristal v dolžniškem zaporu. Šokri namreč ni zmogel izplačati izjemno visoke dote, ki jo je obljubil ženi – znašala je 1360 zlatnikov ali slabih petindvajset tisoč evrov. Med enodnevnim izhodom, ki so mu bili dopuščeni zaradi opravljanja slikopleskarskih del za zapor in ostale državne institucije, je našel torbo, polno bankovcev. Kljub za iranske razmere veliki vrednosti gotovine, ki bi mu olajšala dolgotrajno odplačevanje dolga, je Šokri ni zadržal zase, temveč je v bližnji banki objavil obvestilo o najdbi izgubljene torbe.

Ko so za obvestilo slišali predstojniki zapora, ni trajalo dolgo, da so se obrnili na širaške medije in zgodbo predstavili javnosti. Iranski zaporniški sistem naj bi namreč imel tudi prevzgojno funkcijo. Njeno uspešnost vodstvene strukture zaporov dokazujejo prav s primeri posameznikov, kot je Šokri – poprej nezanesljivi posamezniki, ki so se v zaporu ovedli svoje dolžnosti do sočloveka. Obenem nam film pokaže, da vodilo ajatole Homeinija »naše zapore moramo spremeniti v univerze«, ki povzema vzgib za rehabilitacijsko dejavnost zaporov, sega daleč onkraj njihovih zidov. Tudi dobrodelne organizacije, ki zapornikom pomagajo zbirati sredstva za odplačilo dolgov, potrebujejo spektakle dobrote.

Spontano dejanje zapornika je bilo uporabljeno kot dokaz, da se za zidovi zapora dogaja »mnogo lepega«, kot se je, zadovoljen s samim seboj, izrazil vodja rehabilitacijskega programa. V filmu se vrstijo intervjuji, v katerih novinarji ter predstavniki zaporov in humanitarnih organizacij pojasnjujejo Šokrijevo ravnanje, prepričani, da je utemeljeno v verskem čutu, ki ga je prebudila zaporska vzgoja. Izseke pričevanj prekinjajo režiserkini pogovori z zapornikom, vožnje in obiski na domu, ki razkrivajo, da je bil medijski prikaz dogodka zaigran. Novinarji so na intervjuje s Šokrijem prihajali z vnaprej pripravljenimi izpovedmi, polnimi hvale kulturno-vzgojnega programa, ki naj bi bil zaslužen za njegovo ravnanje. Šokri v enem od prizorov pove, da so na dan, ko je našel torbo, v zaporu usmrtili mladoletno dekle – junak je vodstvu zapora prišel prav za odvračanje pozornosti od usmrtitve.

Junaški sloves pa je koristil tudi Šokriju. Zaradi medijske podpore je dobrodelna organizacija naposled uspela zbrati zadosti sredstev za odplačilo njegovega dolga. Tako je Šokri naposled prišel na prostost. A dokumentarec se ne posveča zgolj razlogom za Šokrijevo ravnanje. Ko začne režiserka vpletene spraševati o podrobnostih vrnitve torbe, lahko kaj kmalu vidimo, da so pripovedi njenih sogovornikov nejasne. Vprašljivo postane že, ali je Šokri torbo sploh kdaj našel. Nekateri trdijo, da je bila vsebina torbe lastnici, skrivnostni Zahri Jakubi, predana v zaporu, drugi, da v banki. Kljub temu da so predaji prisostvovale priče – zaporski uradniki – se je za Zahro Jakubi izgubila vsaka sled. Ob predaji od lastnice niso zahtevali osebnih dokumentov, njene telefonske številke pa ni shranil nihče od vpletenih.

Masihzadeh je v iskanju Zahre Jakubi opravila več potovanj. Obiskala je večje in manjše kraje v okolici Baladeha, kamor jo je napotil Šokri. Če smo v prvi polovici filma lahko videli režiserkine intervjuje z vpletenimi v dogodek s torbo, stopajo zdaj v ospredje naključna srečanja s prebivalci okoliških krajev. Nekateri zgodbi o Šokrijevem junaštvu verjamejo, drugi ne. Kot izvemo, je Jakubijev v okolišu Baladeha veliko – možnosti, da bo Masihzadeh našla pravo Zahro Jakubi, se zdijo vse manjše.

Režiserka se po meandrastih makadamskih cestah pomika vse dlje od poseljenih območij. Iskanje izmuzljive Zahre Jakubi se sklene v Bozparju, kraju na robu stepe, posejanem s sasanidskimi razvalinami. V zadnjih hišah naselja živijo člani družine Jakubi. Do režiserke so zadržani. Možnost, da bi kdaj imeli tako visoko vsoto denarja, kot jo je našel Šokri, se jim zdi smešna.

Film ne razkrije, ali je bil medijski spektakel upravičen ali ne. Zdi se, da to tudi ni bila njegova namera. Prizore, polne javnega diskurza, ki hvali rehabilitacijsko funkcijo zaporov in iz nje sledeče Šokrijevo junaštvo, sekajo izpovedi običajnih ljudi. Slabo ekonomsko stanje države, ki jo bremenijo zahodne sankcije, je privedlo do splošne revščine, v kateri bi, kot priznavajo režiserkini sogovorniki, torbo zase zadržal skoraj vsakdo. Film se do Šokrijevega ravnanja ne opredeljuje. Razumemo ga lahko bodisi kot spontano dejanje dobrote bodisi kot premišljeno koristoljubje. Šokri pa na prostosti ni ostal dolgo – zaradi novih dolgov se je kmalu po koncu snemanja ponovno znašel v zaporu.

Pisal je Tibor.

 

Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.