Alexander Payne nas je zopet zapeljal tja, kjer je najboljši. Na cesto, ki se vije skozi neskončne prerije, cesto, ki rešuje in osmišlja posameznikovo življenje. Zopet nas je potopil v družinske razprtije ter jih prepustil sivim miljam neskončnega asfalta, da jih osmisli in preda gledalcu, ki se z njimi poistoveti, jih ponovno predela in absorbira. Popeljal nas je v Nebrasko, kjer je preživel svoje otroštvo.

Režiser, ki je svojo prepoznavnost zakoličil s filmi, kot so Gospod Schmidt, Stranpota in Potomci, se vrača z grenko-sladko elegijo življenju, ki jo v glavni vlogi in na svojih plečih prenaša nihče drug kot Bruce Dern. Igralec, ki se je igralsko proslavil v 60. in 70. letih, tokrat s svojo stoičnostjo in odsotnostjo, vliva liku Woodyja Granta tisto, pred čimer si sodobni človek zatiska oči. Ostarelost.

Woody je rahlo dementen oče dveh sinov, ki sta kolikor toliko uspešno zapustila svoje gnezdo. Jesen življenja preživlja ob nergavi in neprizanesljivi ženi Kate. Ta mu v svoji ljubezni z ostrim jezikom diktira vsakdanjik in on ji svojo ljubezen vrača s popivanjem. Lahko bi rekli tipična vzhodnoalpska penzionerska simultanka. Vso to harmoničnost življenja pa s tečajev vrže tipični kapitalistični nateg, ki Woodyju povrne up in cilj v tostranskost. Prejme namreč pošto, ki mu obljublja milijon dolarjev, če bo naročil revije, ki jih nihče ne bi nikoli bral. Zmedeni Woody kljub prigovarjanju svojih najbližjih poprime priložnost z obema rokama ter se peš in šantav odpravi, da pograbi nesluteno nagrado v oddaljeni Nebraski. Vsi njegovi večkratni poizkusi, da bi do tam dejansko prišel, pa se klavrno končajo s policijo ali z obzirnim najmlajšim sinom Davidom, ki ga v svoji dobri volji navsezadnje odpelje na pot življenja. Na pot v njegovo preteklost, v Nebrasko.

Toda Woodyjevo gonilo ni preteklost in prav tako ne goji upanja v prihodnost. Vse, v kar lahko verjame, je tu, sedaj. V njegovih očeh ni iskre, ampak je upanje v ta trenutek, v izpolnitev tako banalnih želja, kot je imeti poltovornjak ali kompresor. Je kakor želja sladkornega bolnika po kremšniti, alkoholika po še enemu pivu, človeka s pljučnim rakom po še eni cigareti ali objem vnuka na babičini rojstnodnevni zabavi. Preteklost je izgubljena in prihodnost je trpka.

Film prikazuje generacijo, ki naj bi doživela svoje ameriške sanje, generacijo, ki bi morala po vseh pričakovanjih uživati svojo jesen življenja srečno ob žetvi preteklih uspehov. Toda namesto tega je jesen klavrna, pusta in ni ravno obrodila sadov, ki so se jih nadejali. Vse, kar je starost prinesla, so bežni spomini in žolčna vsakdanjost. Z izjemno fotografijo v črno-beli tehniki in z widescreen formatom Payne ustvarja večnost prostranstev ameriškega srednjega zahoda v kontrastu s patetično realnostjo in minljivostjo posameznika. Vse te fotografije so kot iz zaprašenega albuma, ki jih ni nihče ujel v svoj objektiv. Edino življenje in spomini so orali ledino v tem neskončnem pejsažu.

Payne nas je pograbil za lase in zalučal za volan življenja v trenutku, ko nam je poteklo vozniško dovoljenje in ko v retrovizorju vidimo svojo preteklost v vsej svoji banalnosti in lepoti. Dejstvo je, da ob soočenju ali samo s slutnjo smrti človek začne iskati smisel povsod okoli sebe in v sebi samem. Vrhunec te tragikomedije pa se največkrat uprizori na smrtni postelji s hrepenenjem po izgubljenem času in ob izrekanju obžalovanja za življenjem, ki smo ga zajebali.

Po dozi črno-bele poezije na filmskem platnu tako gledalcu ne preostane drugega, kot da se zateče v nedrje gostoljubnega šanka, nazdravi življenju in si zaželi tišine in razumevajočega točaja. Bežno nazdravljanje je kakor glasba, je uteha, ki miri zmedeno srce zmedenega življenja, ki sta mu edini determinanti čas in pozaba.