Imena največjih filmskih festivalov se včasih vtisnejo na začetke filmov kot nekakšni certifikati za njihovo kvaliteto. Svečani napis »Uradni izbor festivala v Cannesu« ali pa festivala v Benetkah ali Locarnu se izpiše še pred imeni produkcijskih hiš in institucij, ki so film financirale. Podobno kot zlate medalje na salamah ali sladoledih verjetno ta napis vzbudi tiho reakcijo: »O, v Cannesu? Potem pa že mora biti nekaj na tem ...« Kar nekaj tovrstnih filmov smo videli tudi na letošnjem motovunskem filmskem festivalu,a se z njimi ne bomo ukvarjali. Ti filmi kot nekakšni uvozni produkti zapolnjujejo programe mnogih festivalov. Pomenijo prestižnost, saj jih še ni mogoče videti nikjer drugje; o samem festivalu pa povejo precej malo. Kot da odidejo takoj, ko se festival konča. Če ste jih zamudili – brez skrbi, verjetno bodo kmalu na naslednjem festivalu. 

Drugače pa je z motovunskim programom kratkih filmov, ki so nastajali pred približno petindvajsetimi leti na večtedenskih delavnicah, imenovanih Imaginarna akademija. Ti filmi ne bodo potovali po drugih festivalih kot znaki prestiža, utelešajo pa samorastniško ustvarjalno trmo, iz katere je zrasel tudi motovunski festival. Imaginarna akademija je bila filmska delavnica, ki je več poletij v Grožnjanu povezovala filmske strokovnjake z mladimi avtorji. Njen pobudnik je bil Rajko Grlić, program petih izstopajočih dokumentarnih filmov, ki so nastali na delavnicah, pa je za motovunski filmski festival sestavil soustanovitelj Imaginarne akademije Nenad Puhovski. Posebej določujoč za Motovun se ta program zdi zato, ker se je ravno v pogovorih na Imaginarni akademiji prvič oblikovala ideja o filmskem festivalu, ki je kasneje postal motovunski filmski festival.

Prvi izmed filmov, nastalih na Imaginarni akademiji, je dvajsetminutni Zlati sladoled albanskega režiserja Fatmirja Kocija. Avtor v poletno prepolnem Poreču leta '99 govori z albanskimi delavci, ki po Istri opravljajo sezonsko delo; večina jih prodaja sladoled, nekateri pa nakit. Film po temi nemudoma spomni na filme Želimirja Žilnika iz sedemdesetih, v katerih se je Žilnik v Münchnu ukvarjal z balkanskimi gastarbajterji. Pripovedi Albancev v Poreču so podobne zgodbam Žilnikovih Jugoslovanov v Nemčiji. Delavci pogrešajo svoj dom in razlagajo, čez koliko mesecev bodo videli svojo družino; obenem pa so delu predani z nenavadno trmo, ki lahko izhaja le iz prepričanja, da bodo oni in njihove družine zaradi tega dela nekoč živeli lažje.

A Kocijeva kamera se svojim protagonistom ne posveča z enako resnobnostjo kot Žilnikova. Koci v bližino kamere pogosto postavi enega od prodajalcev, ki opisuje svoje življenje in delo v Istri; a kot da bi se dolgočasila, se kamera odmakne od obraza govorca, saj jo pritegne dogajanje v drugem planu. Tako v nekem prizoru zaradi zooma na ozadje govorec z vidnega polja izgine, pred očmi kamere pa se znajde sladoledar v ozadju, ki iz sladolednih kroglic in kornetov gradi nenavadno skulpturo. Kar se začne kot zbran poizvedujoč pogled, se razpusti v ekstatično in begajoče šviganje. Pogled, ki pozornosti ni zmožen ohraniti na enem človeku, ampak neprestano bega k drugim dogajanjem v mestu, prenapetem od turistov.

Zanimivo je predvsem to, da ta begajoči pogled, ki se tako rad odvrne od človeka, s katerim govori, ne deluje žaljivo ali zaničljivo. Ne zdi se, da je švigajočemu pogledu vseeno za ljudi, ki pripovedujejo; od njih se ne odvrača ne zato, ker ne bi bili zanimivi, ampak zato, ker je pogled pač muhasto radoveden. Ta nestanoviten interes za naključne trenutke se kaže povsod v filmu – montaža vključi tudi povsem naključne avtorjeve poskuse ogovarjanja turistov na ulicah. Slika večkrat zamrzne in se potem poživi z naključnimi barvnimi filtri. Ti morda izvabijo asociacijo, da se je sladoled stopil na objektivu in zdaj v svoji barvi obarva čisto vse, kar se pojavi pred kamero. Zdi se, da je v prostoru, ki ga zasedata dokumentarist in intervjuvanec, na desetine majhnih spektaklov, ki se jim dokumentaristova kamera ne more upreti, kot da mora poskusiti vse okuse, ki jih mesto v poletnem vrvežu lahko ponudi. Tako Zlati sladoled iz razdejanih hipnih portretov ustvari portret mesta in obenem portret begajočega ekstatičnega pogleda, ki neumorno okuša vse podobe, ki mu pridejo pred oči.

Ekstatičnemu pogledu Zlatega sladoleda na programu sledi film Ottavio. Portret Ottavia, starega izdelovalca godal iz male istrske vasice sta prav tako leta ‘99 posnela madžarska dokumentarista Diana Groó in Attila Kékesi. Njun film je bil še posebej učinkovit zato, ker od občinstva zahteva ravno nasproten pogled kot pred nekaj minutami Zlati sladoled. Prenapetost mesta v turistični sezoni tako hitro izzveni v praznih prostorih Ottavieve delavnice; njegov svet je, kot pravi sam, zapuščen. 

Občinstvo je tu soočeno z nasprotnim od prej begajoče kamere: čas je prazen, pogled postoji tudi pred tistim, kar ga običajno ne bi zanimalo. Starčevi počasni, a spretni gibi, njegova dolga brada, njegove oči, ki so za očali videti hecno izbuljene, ter naramnice s cirilčno kratico SSSR in rdečo zvezdo. Množica impulzov je zdaj nenadoma skrčena in osiromašena, gledalec mora za nov film obvladati novo obliko pozornosti. Tâko, ki bo čakala, poslušala pozorno in se ne bo obračala drugam. Če se je prej pozornost topila hitreje kot sladoled, je življenje Ottavia počasno, podobe so tu lesene, skorajda stalne.

Omeniti moramo še zaključni film programa – Zapuščeno mesto poljske avtorice Margarete Piekorz. Njen poetični dokumentarec je posnet v vasici Piemonte d'Istria oziroma Završje, kot se ta kraj imenuje v hrvaščini. Tam je pred vojno živelo večinoma italijansko prebivalstvo, ki se je po nastanku Jugoslavije, ki ji je vasica ozemeljsko pripadla, skorajda v celoti odselilo v Trst in druga italijanska mesta. Skorajda v celoti – film se osredotoči na edinega Italijana, ki je v Završju ostal. Njegovo pripoved spremljajo sprehodi po večinoma zapuščenem kraju, posneti v čudovitih barvah nizkega zahajajočega sonca in senčne tême. Okna in vrata mnogih hiš so razbita ali pa jih sploh ni, v notranjosti nekaterih hiš rasejo drevesa. Film v toplih barvah, ki pridejo le takrat, ko se dan končuje, in s počasnim premikanjem iz posnetka v posnetek prenese občutek zapuščanja in zahajanja. A to zapuščanje, kot kaže starec, ki je ostal, nikoli ne more zapustiti za seboj čisto vsega.

Skorajda težko bi bilo v tem melanholičnem in mehkem zaključku Zapuščenega mesta videti kaj drugega kot metaforo za motovunski filmski festival. Zapuščeno mesto je bil eden do zadnjih filmov, prikazanih v Kinu Bauer, v mali dvoranici ob motovunskem trgu. Letos je bil filmski festival zadnjič gost Motovuna, več o selitvi festivala pa boste lahko slišali jutri v Kulturnem obzorniku.  

Motovun verjetno ne bo postal Zapuščeno mesto, vprašanje pa je, ali ga bo obiskal še kdo drug kot le tartufni gostje. Kljub melanholičnemu slovesu je program filmov, nastalih na Imaginarni akademiji, pomirjujoč. V njih je želja po opazovanju in poslušanju ljudi in prostorov postavljena vsakič malo drugače. Od prenatrpanega mesta, ki pogled zmede, do zapuščenih hiš, kjer pogledu ne preostane nič drugega razen počasnega opazovanja barv, ki jih ustvarja svetloba. Festivalu po eni strani tako ne preostane dosti več kot sentimentalno opevanje svoje preteklosti. Ampak filmski grič bo živel naprej, pa čeprav ne v Motovunu.

Od Motovuna se je poslovil Oskar.

(Foto: film Napušteni grad - https://motovunfilmfestival.com/en/film/the-abandoned-town/)