Letošnji Grossmann je nazdravljal obletnicam in častil zavidljive zaokrožene cifre. Beležil je namreč prvo dvomestno število prevajanja v meseno in kostno tkivo, prvo desetko. Kot laboratorijski stvor pa je otroško proslavil svojega stvaritelja, dr. Karola Grossmanna, ki se je pred 150 leti rodil na samem kraju zločina, v Ljutomeru. Na prehodu v 20. stoletje je na 17,5-mm filmski trak posnel prve tri slovenske filmske zapise, od katerih najbolj gane zadnji Na domačem vrtu, kjer v nemi črno-beli sliki na platnu poplesujejo Grossmannovi otroci.

A zgodovinske korenine niso za vsakogar. Na otvoritvi, kjer je bil prikazan kratek dokumentarec Marka Matije Feguša, priklon prvemu slovenskemu film-makerju, je večina ostala zunaj in si izmenjavala prešano grozdje različnih vinogradnikov. Kruha in iger oziroma »preveč vina boli nas« je bila tudi nekakšna tekoča nit letošnjega festivala.

V Kulturnem domu, startni poziciji festivala, je bila otvoritev razstave stripov Zorana Smiljanića Vse divje bande v prisotnosti grotesknih skulptur Mother and dirty children Arpada Slančika. Konceptualno so mučeniška telesa zelo dobro sovpadala s še boljšim dokumentarcem v kategoriji Šok Dok Na nežnih kavljih Kate Shenton, ki večplastno razkriva različne skupine ljudi, ki jim klasičen odhod v gledališče, tetovaže in pirsanje na intimnih predelih niso več katarzično doživetje. Obešajo se na kavlje iz kirurškega jekla in tako lebdijo, letijo in se kot prave umetnine zibajo v zraku. Osvežujoča bolečina zlita v vsemogočo zmogljivost biološke sestave človeka. Mind fuck normalizaciji in preseganje cone udobja enim, a zopet zgolj pohabljanje drugim.

Letošnji program je bil natrpan in razpršen, človek bi si želel za pet dni postati enocelični organizem, da bi se delil in v miru vse obiskal. Seveda se je epicenter dodelane groze vršil v kategoriji Hudi maček, ki je ponujal humor, namešan s krvjo kultov in objektivizacijo ženskega telesa skozi ameriško masturbiranje na srbski način. Osebno me je navdušil film Samuraj Tilla Kleinerta, ki je homoerotični element združil s sodobno HDR tehniko in grotesknost situacije naselil v zgodbo, ki se zgodi v eni noči. Lupus homini lupus est v nemški ubeseditvi. Nagrada je šla sicer Nebeški izmeni, približku hommaga B-produkcije Tarantino sreča brata Cohena. Madžarska tragikomika, ki se lovi po ambulantnih presekih nesrečnih realnosti tranzicijskih držav.

Prvič je zaživela tudi češka neodvisna produkcija na področju tega žanra in se tako odmaknila od soft porna sedemdesetih in instant komedij. Filmarja in horrorfila, Josef Blazek in Adela Hrivnakova, sta pod okrilje zbrala mlade režiserje, ki so nam vbrizgali paleto zares odličnih scenarijev v sklopu 120 minut z naslovom Pionirji groze. Humorni vložki na variacije risank Lolek in Bolek, le bolj krvava in usekana v glavo. Vmes je kakšen film resda izpadel češko z ustaljeno konotacijo tega pomena, a smo se pozni projekciji navkljub namesto zehanja poslužili vsaj dobrega režanja. Očitno Vzhodni blok obeta in začudilo me je dejstvo, da ni v ta žanr Češka zarezala že prej, predvsem glede na svojo temačno kletno zgodovino.

Omenili smo neodvisnost produkcije, znan problem, ki se ga lahko sicer vzame v vednost, da ni vse v pritoku denarja. A zanimanje za sofinanciranje takšnih filmov s strani držav je še vedno deficitarno, z izjemo onstran luže, kjer se bedastoče srhljivke z naslovi Sharktopuss, Suck in Suck 2 kar vrstijo. Tu bi se lahko naslonili na srbski film z originalnim naslovom Mamula, ki so ga v angleščini in pri nas podnaslovili Nymph/Nimfa. Režiser Milan Todorović je pripomnil, da ga je ameriški trg seveda preimenoval v Killer Mermaid. Genialno kot Disney na tripu.

S parafraziranjem citata Maxa Beerbohma, da se človeštvo deli na dva velika razreda: gostitelje in goste, bi se lahko vprašali, kakšno vlogo je imel letošnji častni gost Djordje Kadijević. S svojo fantastično prezenco je srbski režiser prisostvoval tudi na rariteti lastnega ustvarjalnega opusa, Varovancu iz leta 1973. Poetika črno-bele tehnike z metafizičnim odprtim bivanjskim nihanjem med življenjem in smrtjo nas je za dobro šolsko uro spomnila, kako zahrbtno podkožna zna biti človeška psiha. A Kadijević ni bil zadovoljen. Ne, ni bil potreben furgon kot na prvem predvajanju Kadijevićeve kultne Vešče leta 1973, kjer je nek gledalec umrl. Razjezilo ga je sporočilo, da se glasnosti filma ne da pojačati, da je pač dosegla maximum. V dvorani je sekundo kasneje odmeval pošten »šamar« samemu sebi po čelu. Tehnična realizacija in predvsem točnost pričetka projekcij res nista bili odliki jubilejnega Grossmanna. Podobno velja reči za obiskanost, kar nekako vodi v spoznanje, da so filmi in gostitelji sami sebi namen.

Skratka, če se vrnem nazaj k dobitniku častnega Hudega mačka, Kadijeviću, očitno ta ni dosegel piarovske razsežnosti Franca Nera in Christopherja Lea iz prejšnih let. Žalostno, a tako tipično za slovenski hram, ki se patološko pali na zveneča tuja imena, goste bivše »Jugo« pa kljub krvavemu bogastvu in dobri zastopanosti v različnih kategorijah nekako marginalizira.

Zanimiv cikel je bil nabran v izbor nominacije za najboljši evropski fantastični kratki film, Melies d'Argent [melis darđent]. Razdeljen v dva filmska bloka je prikazal vse od tutoriala, kako lahko onečastiš poklic serijskega morilca, do restavracije, kjer devorgirajo otroke. Prav ta, naslovljen Sinnside, me je vizualno nasitil s svojo eksperimentalno art scenografijo, dodelanostjo kostumov in domišljijsko izvedenimi likvidacijami. Španija, ki je na koncu tudi slavila s 24 ur z Lucijo režiserja Marcosa Cabote, več kot očitno dovolj dobro staplja satanistične vode s pozabljenim fašizmom. Španska produkcija z lastnim finančnim vložkom je bila zastopana tudi v Hudemu Mačku z Asmodexio, ki si je prislužila posebno omembo. Režiser Marc Carreté je v filmu upodobil tajno društvo ali igrajmo se kult oživljanja mrtvih kot nekakšno sodobno hipijevstvo, ki živi po načelih patriarhata in se na določeni točki križa z Izganjalcem hudiča.

Glasno obsežna je bila kategorija Hrupni maček, kjer so vrteli glasbene dokumentarce. Prevladovale so punk in hard-rock zvrsti, ki bi jih še najlaže povezovali s primesmi mistike besedil in atipičnimi odrskimi performansi. Tu bi izpostavila Zoffski Grč, ki nam predvsem skozi direktni nagovor Zorana Štajduhara-Zoffa, pevca reške underground skupine, lansira njegovi dve plati. Prva se zrcali v nastopih sekanja 20-kilskih kravjih glav na odru in stojičnim petjem tipa »boli me kurac«, druga pa v boju s kronično boleznijo in neizprosnim delavskim izhodiščem rodnega mesta. Vsekakor ga je dokumentarec v režiji Zorana Kreme prikazal kot proletariatskega mesarja s pesniškim šarmom.

Spremljevalni program je bil zaradi manka finančnih sredstev okrnjen, izpostaviti velja predstavitev knjige Zavodnik Dejana Ognjanovića. Slednji je s sarkastičnim podtonom pripomnil, da si izdaje drugače kot v samozaložbi pač ne predstavlja. Nekakšna srhljiva strnitev krvi torej ostaja, saj finance še vedno dirigirajo programske sheme in nastajanje projektov. Na drugi, Fantastični strani Alp, pa so bili predvajanji trije low low budget filmi krajšega tripa mladih slovenskih ustvarjalcev, ki dokazujejo, da se vztrajno pentlanje s krvavim trsjem izplača.

Za popolno zaledenitev in obračanje glav med linearno pokrajino Prlekije po zapustitvi dvoran pa bo v prihodnje potrebno očitno več priprav in boljša komunikacija med organizatorji in obiskovalci. Simbolična vstopnina dveh evrov je mogoče koga zadržala na domačem pragu, a vinska pestrost je marsikomu ta prag tudi izpodnesla. Se pravi, ni fora v novcih, niti v lokaciji a.k.a 40 km levo od pekla. Naj me kdo obtoži diktatorske drže, a nemška Disziplin und Ordnung ne bi bila odveč, tudi če ne navita na sto procentov. Brez tega vidim Grossmannov festival, ki je bil po mnenju Moviemaker Magazine uvrščen med pet najboljših horror in sci-fi festivalov na svetu, le zmes sramotne groteske, preplavljene zgolj s tako ali drugače akreditiranimi gosti.