Vročica indijanske noči

Vročica indijanske noči

Recenzija izdelka
4. 9. 2020 - 13.30
 / Kinobar

Kljub omejujočim protikoronskim ukrepom se filmski festivali še naprej borijo za svoj obstoj. Po okrnjenima Grossmannu in FeKKu se je tako med 26. in 30. avgustom v Izoli odvil še 16. mednarodni filmski festival Kino Otok, kjer smo si ogledali lanskoletni film Vročica brazilske filmarke in vizualne umetnice Maye Da-Rin. Festival so letos obarvale družbenokritične tematike, kar v sedanjosti izpade že skoraj samoumevno, a hkrati pušča za seboj konkretna filmska doživetja in užitke. In o prav takšni izkušnji bomo danes spregovorili v Kinobaru.

Vročica je prvi igrani celovečerec režiserke Maye Da-Rin, ki se je umetniško izobrazila na Le Fresnoyju, kasneje pa magisterij iz filma in umetnostne zgodovine zagovarjala na univerzi Sorbonne Nouvelle v Franciji. Svojo filmsko kariero je začela leta 2002 z dokumentarcem The world tilts to here, ki sta mu sledila še Margin leta 2006 in Lands leta 2009. Leta 2011 je predstavila kratki film French version, za tem pa še video instalaciji Event Horizon leta 2012 in Camouflage leta 2013.

Njena dokumentaristična preteklost se v prvencu jasno kaže s tremi elementi: naravnimi zvoki iz okolja, počasnimi kadri, ki zajemajo utrip pristaniškega mesta in estetizirajo urbano železje na ozadju deževnega gozda, in s staroselskimi igralci, ki s svojo pristnostjo filmu dajejo realistični patos. Večino likov odigrajo naturščiki ‒ za glavnega igralca je to prva vloga, za katere zgodbo pravi, da je neverjetno podobna njegovi osebni izkušnji. Kamera pogosto prikazuje razsežnost tematike, ki jo film obravnava s totalom glavnega junaka, ki ga umešča na družbeni rob. Z dvema avtobusoma komaj doseže mejo med mestom in džunglo, od koder se peš poda do svoje skromne hišice. Mi pa opazujemo, kako se za njim, ko se zvečer po dolgočasnem in napornem delavniku vrača domov, izgublja podoba velemesta.

Zgodba se vrti okrog 45-letnega Justina, indijanskega staroselca iz plemena Desana, ki dela kot varnostnik v pristanišču brazilskega industrijskega mesta Manaus. Pred kratkim mu je umrla žena, zdaj pa s svojo hčerko Vanesso živi na obrobju mesta, kjer favele spajajo mesto z divjino. Dolgočasnost delovnega mesta, ki jo opiše kot lov brez plena, ga potiska v apatičnost in depresijo. Ko Vanessa izzve, da je sprejeta na štipendirani študij medicine v Brasilii, se mu stanje poslabša in nenadoma razvije nepojasnjeno vročico.

Ko ga obišče brat, ki živi daleč od velemesta v staroselski skupnosti, ga skuša prepričati, naj se vrne k samorodnemu življenju in poskusi najti stik z naravo. Brat meni, da Justino postaja belec, da je pozabil biti Indijanec. A Justino dobro ve, da temu nikoli ne bo tako. Na delovnem mestu doživlja diskriminacijo - od novega sodelavca, ki se rasizma v svoji neumnosti niti ne zaveda, do kadrovske uslužbenke, ki preverja njegovo kredibilnost in z navidezno prijaznostjo izvaja politiko izključevanja. Znajde se v poziciji, ko ne spada nikamor več. Ni belec in ni več z naravo neločljivo povezani staroselski Indijanec, ki svojo hrano lovi sam in depresijo odganja z vsakdanjim delom in večernim uživanjem v družbi bližnjih.

V Vročici se srečamo z vprašanjem nepripadnosti, ki je pogosta spremljevalka življenja staroselskih prebivalcev velemest. Zaradi svojega porekla, barve kože, navad in jezika se srečujejo z dvojno odtujenostjo; nikoli ne bodo ustrezali profilu belega človeka, čeprav k temu v prid integracije stremijo. Po drugi strani pa zaradi želje po vključenosti v družbo izgubljajo stik s prvotno socializacijo, tako da na koncu ne pripadajo ne eni, ne drugi skupnosti. Možnosti vladajočega razreda belcev, kot je na primer upravičena bolniška odsotnost ali pa izrekanje o kvaliteti delovnega mesta, jim niso dostopne. To jih potiska v večjo revščino, kot bi jih življenje v staroselski skupnosti, kjer poješ toliko, kot uloviš sam, in nisi odvisen od hrane iz supermarketa, ki ti je na voljo le, če imaš dovolj sredstev menjave: denarja.

Žal tudi na drugi strani - v džungli - slika ni več enaka, kot je bila, ko je Justino pred dvajsetimi leti zapustil rodno vas. Zaradi posegov v naravni habitat je velikih živali za lov čedalje manj, mlajše generacije pa se bolj kot v staroselsko življenje želijo integrirati v belsko okolje, četudi to pomeni na njegovo skrajno in revno obrobje. Tudi Justinov sin živi nekje v mestu in nima časa, da bi bolnega očeta peljal k družini v divjino. To je lik, s katerim se zlahka poistovetimo skoraj vsi: premalo časa ima, da bi se povezal s koreninami, saj ga zaposluje mesto s svojim ideološkim ustrojem in manko materialne realizacije - denarja, ki bi ga v človeškem bistvu izpopolnjeval in mu omogočal finančno varnost.

Film Vročica brazilske filmarke Maye Da-Rin je surov prikaz staroselskega življenja brez vrinjenega narativa usmiljenja, ki bi usodi brazilskih Indijancev dodal priokus pomilovanja. Je filmski dokument, vreden statusa mejnika, saj izpostavlja plenilsko grozljivost, s katero Brazilija civilizira in podreja svoje staroselce. To grozečo nevarnost Da-Rin upodobi v divji živali, ki ponoči straši okoliške prebivalce. Gledalci težko razberemo, kaj je realnost in kaj so Justinove vročinske blodnje. Podoba iz sanj, ki ga preganja, priča o nevzdržnosti situacije. A film se zaključi brez komentarja ‒ v dokumentarističnem slogu. V zadnjem kadru izza staroselčevega hrbta odkrivamo globine deževnega gozda, ko v drevaku vesla med debli in koreninami dreves. Ko doseže obrežje, ga kamera in pogled izgubita. Slišimo le še valovanje vode, šelestenje gozda in zvoke živali.

Trailer
Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness