Vsi smo sinovi Karla Jaspersa

Recenzija izdelka
26. 4. 2018 - 13.00
 / Kinobar

Film Moški ne jokajo je, hm. Začnimo takole: Predstavljajte si film, ki nevede citira Karla Jaspersa ali pa mu to mi zlobno pripišemo, še bolje. In nadalje film, ki v prvih nekaj kadrih s tresočo roko kamermana obeta nemirno dramaturgijo, potem pa zataji. Film, ki dvanajst, no, kašnega manj, jeznih mož, vojnih veteranov, skupaj s Slovencem, terapevtom, zapre v visokogorski hotel. Slovenec Ivan, terapevt veteranov „balkanskih vojn“, izpade kot dobra provokacija, malo manj genialno je etno-miksanje igralskega kadra, Slovenec igra Hrvata, narcisoidnega, strahopetnega domoljuba. Metode „doktorja“ Ivana so znani pristopi terapije odvisniških skupin: izpovedi, igranje vlog, psihodrama, vse po vrsti tudi dramski elementi filmskega medija. Motiv filma je torej rehumanizacija etno-vojščakov, iskanje univerzalne dobre človeške narave, ki jo je izkrivil ... Kdo? Ok, dovolj cinizma. Prvo vprašanje pri takšni otvoritvi filma je, ali režiser Alen Drljevič vse skupaj misli alegorično ali gre za odkrit „terapevtski film“?

Ivan na uvodni seansi udeležencem postavi predvidljiva vprašanja, ki dobivajo predvidljive etnocentrične odgovore, to so vprašanja tipa: So bili zločini storjeni na vseh straneh?, Bi se žrtvovali za svojo državo? Struktura filmske naracije in igre podvoji igro in dramaturgijo likov v terapevtskih situacijah ter filmu. Filmski igralci igrajo v filmu veterane, ki igrajo znotraj terapije igre vlog. A film ne izkoristi takšne zrcalne strukture. Film je navdahnjen z resničnimi terapevtskimi delavnicami. Koordinatni sistem podvojene psihološke drame je v štirih Jasperjevih kategorijah krivde, ki jih je ta po drugi svetovni vojni spisal predvsem za potrebe nemškega ljudstva. Lepo po vrsti in stopnji - kriminalna krivda, tista najbolj očitna individualnega zločina, politična sledi iz podpore politiki države, moralna krivda preprosto pomeni, da je vsako dejanje podvrženo moralni sodbi, metafizična pa je tista pred bogom. Kot rečeno, takšna optika je s kritikove strani vsiljena, sledi demonstracija interpretacije. V eni od scen veteran, sicer invalid, čez balkon vrže religiozni medaljon, s katerim si sotrpin odrešenje „kupuje“ pri očetu metafizične krivice, Alahu. Zadnji kader te „jasperske“ sekvence prikazuje veterana metalca emeblemov, kako mirno s terase opazuje ostale pri frenetičnem iskanju odrešilnega medaljona.

Ko smo že pri scenah, imamo filmski klišejski citat v podobi udarca s čelom v „nazaj gledajoče“ ogledalo. V filmu Moški ne jokajo si po še enem tipičnem prizoru, neusmiljenem pijančevanju z balkanskimi folklornimi vložki, Miki, Srb, razbije čelo v ogledalu. Zrcalo v filmu predstavlja učinek podvojitve in materializacije lika, nekakšne kinematične variante Lacanove [lakanove] zrcalne faze. Razbijanje ogledala, in to z lastnim telesom, je akt simbolične autodestrukcije. Obraz igralca v velikem planu, no, skoraj, se prenese v zrcalo, ki ga razbije sam igralec.

V filmu večina referenc na zunanjost, na siceršnja socialna okolja veteranov sugerira osebni in družbeni kolaps. Žretje antidepresivov, ločitve, alkohol. Čeprav je to danes običajni terapevtski arzenal vsakega od nas. Terapevt Ivan in režiser nam hočeta sporočiti, da prava travma, tista moralnih, krivdnih in drugih krivd leži pod površino veteranskih obrambnih mehanizmov, no shit. Za vpogled v globino pa je potrebna izolacija gorskega hotela in intenzivna terapija, saj krivda ni predvsem sociološka kategorija, ki sega onkraj nekaj mini relacij med veterani v laboratorijskih pogojih. Po povedanem ne preseneča, da režiser filma Alen Drljević kot glavno vrednost filma poudarja njegove terapevtske učinke. Izpostavlja, da je film ljudi čustveno pretresel in - pozor - veterane ob ogledu spravil v jok. Imamo torej še tretjo plast, meta-terapije. Morda film stavi nekolikanj preveč na izmenjavo psihičnih in psiholoških vsebin med veterani, sploh v tej dekontektstualizirani izolaciji. Scenarist je to poskušal zakrpati z obterapevtskim dogajanjem, ki naj bi „etno-krivce“ humaniziral, naredil podobne enega drugemu, vsi smo ljudje, vsi smo bratje. Zveni znano?

Referenčni okvir filmov, ki tematizirajo posttravmatski stres, je bogat: Taksist, Lovec na jelene, na Balkanu Grbavica in recimo Žaba. Slednji uporabi podobno metodo prostorske izolacije, v majhni brivnici v Sarajevu se odvije drama med bratoma in prijateljem. Dramaturški minimalizem v filmu Žaba je prepričljivejše uporabljen, saj je v funkciji ustvarjanja atmosfere brezizhodnosti. V filmu Moški ne jokajo pa je izolacija protagonistov pogoj za njihove drame, psihoterapevtski pogoj, čeprav kader praznih stolov v terapevtski dvorani sugerira, da se prava terapija odvija med samimi seansami. Omenjeni film Grbavica ima smelejši plot, v katerem odpre vprašanje usode žensk v vojnah na Balkanu. Problem krivde poišče onkraj površinskega moraliziranja razmerja storilec -žrtev. Eden in edini ženski lik v filmu Moški ne jokajo je strežnica, v klišejski funkciji objekta seksističnih opazk in izražanja materinske skrbi, just saying.

Nazaj k moškim: klimaks filma je pričakovana izpoved krivde že omenjenega Srba Mikija. Ta je, spet pričakovano, sodeloval pri množičnih pobojih. Igranje vlog in izpovedi ostalih so ga prignale v psihično sesutje. Miki nosi vse štiri Jaspersove krivde, ki na veliko pritiskajo na njegova junaška prsa. Sprašujem se, zakaj pubeci v igranju vlog niso odigrali posiljevanja žensk. Morda bi bila ta dislokacija razmerij subverzivnejša. Delitev krivde po pričakovanih proporcih pa ni končni twist filma. Ampak najprej nazaj k Mikiju; ta je tisti, ki se resno, nezadržno razjoče in potrdi naslov filma, ja, moški jočejo, jočejo kot dež, jočejo za krivdo svojega naroda. A klimaks filma ni sporočilo, da smo vsi pičke, tudi „opasni“ Srbi, ampak mikro dinamika med Valentinom, Hrvatom, in Mikijem. Dvojica se je spoprijateljila v skladu z željami terapije, vsi smo ljudje, ko spoznaš, da tvoj sovražnik ni monstrum in da ima družino - tako kot ti ... A Mikijeva „jasperska“ izpoved zlomi Valentinov moralni čut in imamo mini maščevalno vojno Hrvata proti Srbu, ki ni motivirana z načeli očetnjave, ampak gnana z moralnim ogorčenjem. Valentin zažge Mikiju kamion in ga nekajkrat kresne s palico, preden ga ustavijo ostali. Kasneje se celotna ekipa veteranov, pomirjena med sabo - jup, terapija vseeno deluje - odpravi na pogreb mame enega od njih in vse še enkrat zavre. Miki se obesi, potem ko je na pogrebnem obredu strmel v oči mladih Bošnjakov - jup, krivda je v spominu in v očeh, ki so ogledalo duše. Valentin najde visečega Mikija in ga reši smrti. Katarzičen zaključek terapije?

Film niti sam ne ve ali pa čaka, da kakšen recenzent zablesti z interpretacijo, recimo zadnjih kadrov filma. Dvanajst, sedaj že malo manj jeznih mož, sedi na terasi hotela. In opazujejo mlade nogometaše pri igranju z žogo. Očitno je v njihov zaprt svet krivde vkorakala zunanjost, tista brez jasperskih krivd. Miki pogleda Valentina in ta mu za hip vrne pogled. Znak hvaležnosti? Namig, da mladi nogometaši nimajo pojma, kaj in kako je s krivdo?

Ali je film Moški ne jokajo alegorija ali terapija, na koncu niti ni pomembno. Iskreno rečeno, zame je slednje - Miki je namreč neverjetno podoben mojemu očetu. Vsi smo sinovi Karla Jaspersa.

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

če smo fsi sinovi Eichmanna?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness