The Apprentice (Ali Abbasi, 2024)

Ameriški predvolilni spektakel se z današnjim dnem bliža svojemu težko pričakovanemu zaključku. Mnenja so izmerjena, šekli odtehtani, propagandne kampanje pa v izteku. V kolikor gre vse po načrtu, bo že čez nekaj ur naznanjeno, kateri od kandidatov si je prislužil štiriletni mandat za nadvlado svobodnemu zahodu. Mi sami, blaženi Evropejci, spremljamo dogajanje onkraj morja z zdrave distance. Jasno je, da nismo tako čustveno investirani v izid predsedniškega boja, kot so to naši imperialni gospodarji – roke imamo namreč polne lastnih problemov, svojo morebitno ravnodušnost do izida tekme pa razlagamo z dejstvom, da ZDA onkraj svojih nacionalnih meja ostaja in bo ostala konsistentno krvoločna ne glede na to, kdo nas jutri nagovori iz Bele hiše. Gotovo nam ta perspektiva omogoča, da strankarski dvoboj, ki nam ga neprestano projecira hegemon, spremljamo brez pretenzij o njegovi usodnosti.

Predvolilni informacijski boj, ki sta ga tako Trump kot Harris krvavo bila na skoraj vsakem razpoložljivem mediju, pa letos ni ostal omejen na prizadevanja strankarskih taborov. Nedavno smo dočakali biografski celovečerec o Donaldu Trumpu, ki v strogo polariziran ameriški propagandni tok vstopa z lastno naracijo o življenju zvezdniškega predsednika. Oktobra izdani Vajenec cilja na intimnejši vpogled v zakulisje Trumpovih začetkov, ki ga toliko bolj kot tamkajšnje volilno telo morda lahko najbolj cenijo ravno neameriška občinstva, neobtežena s pritiskom volilne pravice, sposobna prepustiti se sami pripovedi Donalda Trumpa – torej njegovi mitologiji in kulturnemu imidžu, s katerim zvezdnik že desetletja biva v popularni zavesti. Film bomo v današnji dvodelni recenziji komentirali in skušali njegovo karakterizacijo ameriškega veleidola razumeti skozi sodobni kontekst.

Vajenec – ki si je naslov sposodil od Trumpovega resničnostnega šova – je nastajal že od leta 2018, a je vse do lani meandriral v predprodukciji, menda oviran zaradi finančnih tveganj, povezanih z njegovo zasnovo. Za scenarij je odgovoren novinar Gabriel Sherman, ki je pokrival Trumpovo prvo predsedniško kampanjo, skripto pa je realiziral iransko-danski režiser Ali Abbasi. Navdih za Trumpovo izvorno štorijo je Sherman dobil ob pogovorih s poslovneži, ki so v osemdesetih delali s takrat mladim gradbenim zvezdnikom. Financiranje je filmu med drugim zagotovil miljarder in Trumpov osebni prijatelj Dan Snyder, ki je projekt podprl z mislijo, da bo Trump v njem prikazan v pozitivni luči. Ko je ob predpremierni projekciji Snyder ogorčeno odkril, da je stavil na napačnega konja, je sprožil tožbo proti ustvarjalcem, s katero je želel ustaviti distribucijo filma. Enak odziv je prišel s strani Trumpovih odvetnikov, bivši predsednik sam pa je film požegnal za »poceni, obrekljiv in politično gnusen napad«, njegove avtorje pa označil za »človeške izmečke«. Filmu se je tako skozi cikel spletnega ogorčenja promocija delala kar sama.

Kakorkoli že – četudi ni nikdar imel namena neposredno apelirati na Trumpovo volilno bazo, pri Vajencu še zdaleč ne gre za nekakšno poceni satiro, kot jo zna roditi demokratska psiha, saj se film v svojem prikazu Trumpovega vzpona uspešno izogiba predvidljivim enodimenzionalnim karakterizacijam. Pristop, ki ga ubere, primerno počloveči in razišče svoje like – brez da bi se pri tem spuščal v moralne pridige ali svoje pripovedovanje uklanjal ideološki taktirki kateregakoli strankarskega pola.

Vajenec spremlja Trumpove začetke v New Yorku v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Izhodišče pripovedi predstavljajo finančne in sodne tegobe dinastije Trump, ki je soočena z obtožbami rasne diskriminacije pri oddajanju stanovanj. Donald, takrat še mlad, neizkušen nepremičninar, pomoč za sodno obrambo družine najde pri zloglasnem newyorškem odvetniku Royu Cohnu, vlogi Jeremyja Stronga; ta vzame nadobudnega podjetnika pod svoje krilo in mu razgali drobovja ameriških institucij, ki operirajo, kot ga ta nauči, po principu ljudi, ne zakonov. Resnico, pravičnost in moralnost Cohn zavrača kot krhke človeške konstrukte, s katerimi je treba manipulirati in jih znati preigrati, če želiš doseči cilj. V svojem samoslužnem nihilizmu Cohn neizprosno napada in izsiljuje svoje nasprotnike, Trumpa pa vseskozi podučuje o prožnosti realnosti, ki jo soustvarjata – ne samo s svojimi realnimi uspehi, temveč tudi z iluzijo uspehov, ki jo napletata ljudem okoli sebe.

Trumpov in Cohnov odnos predstavlja narativni center, h kateremu se film neprestano vrača in ob katerem meri razvoj svojega osrednjega lika. Njuno začetno spoznanstvo preraste v prijateljstvo, ki vztraja tudi po tem, ko Trump na neki zabavi zasači mentorja v istospolni orgiji. Cohn svojega učenca inicializira v gornje kroge newyorške smetane, a Donald, sam zaprisežen treznež, nerodno navigira dekadentni svet finančnih in artističnih elit, v katerega vstopa kot amater.

Trump se sčasoma seveda ogreje za prestiž in tempo svojega razreda; vštric novemu poslovnemu uspehu pa začne nazadovati njegov odnos s Cohnom. Proti nasvetu svojega mentorja začne Trump ubirati vedno bolj riskantne finančne odločitve, povrh vsega pa razvije odvisnost od amfetaminskih tablet, ki jih jemlje za hujšanje. Roy Cohn skozi vse Donaldove avanture po nepremičninskem trgu sam trpi tihi boj z diagnozo AIDS-a , ki eventuelno pahne njega in njegovega ljubimca v finančne škriplje. Trump v zameno za učiteljeve pretekle usluge nastani Royevega partnerja v svojem hotelu, a ga čez nekaj časa vrže nazaj na cesto. Cohn in Trump se razideta v prepiru in ostaneta razdružena vse do zadnjih minut filma, ko se Cohn, zdaj z eno nogo že krepko v grobu, prikaže na svoji rojstnodnevni zabavi v Trumpovi rezidenci. Tam v darilo prejme diamantne manšetne gumbe, ki so, kot mu prišepne Trumpova žena, zgolj ponaredek.

Ivana Zelníčková, Trumpova prva soproga, igra takoj za Royem Cohnom najpomembnejšo stransko vlogo v filmu. Vajenec nam jo predstavi kot ambiciozno češko fotomodelko, ki jo Trump od njunega prvega srečanja neprekinjeno snubi s cvetjem in razkošjem. Ivana, ki jo oživlja bolgarska igralka Maria Bakalova, je v filmu veliko več kot periferni lik v moževem življenju – postavi se zase v predporočnih pogajanjih, aktivno vlogo pa kasneje prevzame tudi v poslovnih zadevah, s čimer si prisluži Donaldov srd. Napetost med likoma kulminira v posilstvu, potem ko Ivana na Donaldovo žaljenje odgovori s pripombo o njegovem redkem lasišču.

Verjetno se vam poraja vprašanje, kako verodostojen je Vajenec, sploh v svojem prikazu Trumpove preteklosti? Četudi dramatizacija mnoge dogodke zaokroži in zgosti zavoljo narativnega toka, je večinoma vse podkrepljeno z viri. Trumpov propadli odnos s Cohnom je dobro dokumentiran, Ivanino posilstvo pa je prav tako potrjeno s sodnimi dokumenti. Stvari postanejo nekoliko bolj meglene v prizorih, pri katerih se težko nanašamo na preverljive informacije in vse bolj pade na to, komu želimo verjeti – Trumpu ali avtorjem filma. Predvsem je pod vprašajem sekvenca liposukcije in operacije lasišča, s katero je prikazana Trumpova dokončna, frankensteinska transformacija v duh pokojnega mentorja. Trump seveda zanika obstoj kakršnihkoli posegov tega tipa, a ker scena ustvari tako eleganten, čeravno grotesken epilog za Trumpovo in Royevo zgodbo, jo bomo sami pripoznali za resnično.