5. 11. 2024 – 13.40

Will the real Donald Trump please stand up? Pt. 2

Audio file
Vir: Truth Social

The Apprentice (Ali Abbasi, 2024)

 

Sebastian Stan v glavni vlogi odlično uteleša mladega Donalda – od govorice in telesnih gest do načina, kako interaktira s svojim okoljem. Igralcu uspe prepričljivo posnemati Trumpove subtilne manerizme, brez da bi pri tem cela stvar izpadla kot cenena parodija. Da film lažje proda svojega Trumpa, Vajenec s konservativno rabo kasetnih filtrov vizualno zbliža igrano dramo z zgodovinskimi TV prizori iz osemdesetih. Priča smo intervjuju Roya Cohna, v katerem se odvetnik na robu bankrota brani pred javnimi špekulacijami o svoji seksualnosti. Spet drugje se blišč Trumpovega Taj Mahal kazinoja staplja v siju novičarskih kamer – celotna pripoved se zdi neločljivo povezana z medijskim odsevom, ki jo spremlja in soustvarja.

Film posveti veliko pozornosti samemu spektaklu bogastva, ki lovi poglede, vendar ni nujno utemeljen na materialnih realnostih. Trump nekje na začetku zgodbe želi razviti hotel v središču New Yorka, a očeta, s katerim ima prekaren odnos, ne uspe prepričati v investicijo. V intervjuju, ki ga zanj organizira Roy Cohn, Trump kasneje razkrije svoje načrte za hotel; češ da je cela stvar že tako rekoč dogovorjena. Novica se razširi po mestu in ko doseže Trumpovega očeta, je ta prisiljen, da sinu odobri projekt, saj bi sedaj – v kolikor bi še vedno okleval s financiranjem – ogrozil kredibilnost imena Trump. Cohnove lekcije so se izkazale za plodne – Donald je resničnost ukrotil po svoji volji in s proliferacijo ideje izsilil spremembo v svetu.

Ta lekcija je tudi ključna za Trumpovo karierno pot kot tako. Konec osemdesetih, ko mu je zaradi serij neuspelih poslov grozil bankrot, se je Trump umaknil iz nepremičninskega sektorja in preusmeril pozornost h grajenju lastne znamke. Če je bil prej znan po sklepanju kupčij in grajenju nebotičnikov, je Trump zdaj denar služil že z lastno podobo – začel se je prodajati kot bogat ženskar in sprejemati številne medijske ponudbe, ki so pripomogle k nadaljnjemu utrjevanju njegovega imidža in posledično k okrevanju njegovega bančnega računa. Hajp, ki se je razvil okoli Trumpa kot zvezdnika, je bil vedno manj povezan z njegovimi dejanskimi posli in vedno bolj z zgodbami, ki so ga zasledovale.

Cohn, po drugi strani, ni mogel vzdrževati iluzij o svojih uspehih, ko je bil zaradi bitke z AIDS-om izsiljen iz javnega življenja. Z idejo sociabilnega in predrznega Roya Cohna je potonila tudi njegova pozicija v newyorški visoki družbi. Izkazalo se je, da večina premoženja, ki naj bi ga posedoval, nikoli niti ni bila v njegovi lasti.

Trump je, tako nekoč kot danes, samoizpolnjujoča prerokba. Diskurz okoli Trumpa vliva življenje v idejo Trumpa, ki nazaj spet vzpodbuja več diskurza. Takšno pozitivno povratno zanko, kjer proliferacija idej vodi k njihovi konkretni uresničitvi, je angleški filozof Nick Land v svojih delih označil za hipersticijo – z neologizmom so mišljene vse ideje in narative, ki preko kulturne širitve privedejo do lastne realizacije in tako transmutirajo fikcije v resničnost. Donald Trump kot uspešen mlad poslovnež, ki se spravlja revitalizirat newyorški nepremičninski trg, je nekoč bila le krhka fikcija, postavljena na upanje, da bo njegov oče pristal na pritisk mestnih govoric. Medijska mašinerija, ki je pograbila Trumpovo zgodbo o izgradnji hotela, je sama omogočila njeno uresničitev. 

Ideja Trumpa oživlja Trumpa, verjetno tudi fizično. Resnica, kot ga je učil mentor, je stvar moči in dogovora – ta pa se lahko prilagodi potrebam tistih, ki so jo pripravljeni izzvati. Takšna postmoderna nota v filmu razkriva intrigantno kontradikcijo med Trumpom kot podjetnikom in Trumpom kot politično figuro – eden glavnih retoričnih fokusov njegove predsedniške kariere je prav vloga resnice ter njenega medijskega in institucionalnega izraza. Trump danes resnico v javnih nastopih docela idealizira, tako v svojih kampanjskih govorih kot na lastni družabni platformi Truth Social – lažne novice postavlja napram realnim, politične soigralce pa puritansko sortira na dobre in zle. A kdo pravi, da Trump verjame svojim lastnim fikcijam? Ali bi človeka, ki je praktično zbulšital svojo pot v zgodovino, res precenili, če bi sklepali, da se pod vsemi grandioznimi narativi, s katerimi napaja svojo podporno bazo, še vedno skriva preračunljiva Cohnova senca? Dokler Trumpova jadra polni zanos njegovega sledilstva, bo maska najverjetneje ostala pritrjena, resnica pa dalje trda kot oreh.

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.