Pod pretvezo “regeneracije” in “urbanega razvoja” – ter z zajetno podporo globalnega kapitala – se britanske vladne organizacije in privatni investitorji že vrsto let lotevajo številnih renovacijskih in gradbenih projektov, ki naj bi, po besedah zagovornikov, “zastarelim” soseskam prinesli “novo, svežo identiteto”. Proces tovrstne socialne preobrazbe, ki praviloma zajame skupnosti z nižjim socioekonomskim položajem, hkrati spremlja izjemna rast cen nepremičnin, ki prebivalstvo z nižjimi dohodki prisili k odselitvi. Pri tovrstni gentrifikaciji gre torej za prioritiziranje interesov kapitala – ter z njim premožnejših slojev - v zameno za izključitev lokalnega, manj priviligiranega prebivalstva.

Z naselitvijo bogatejšega prebivalstva, ki s sabo skoraj neizbežno prinese val hipsterskih kavarnic in luksuznih butikov, se lokalne skupnosti, njihov življenjski slog ter identiteto razbije in pozabi, prebivalstvo pa odtuji od lastnega domačega okolja. Medtem ko se v britanskih medijih namesto najbogatejšega odstotka demonizira ekonomsko najranljivejše, odpira dokumentarni film možnost za alternativni in demokratični diskusijski prostor o problemih marginaliziranih skupnosti. Neodvisna dokumentarna produkcija - pogosto s stilističnimi potezami arthouse in eksperimentalnega filma - je tako v zadnjih letih očitno prevzela funkcijo raziskovalnega novinarstva, za katerega v globalnih medijskih konglomeratih primanjkuje prostora. Kar bi pred leti poročal New York Times, danes pripoveduje Joshua Oppenheimer.

V londonskem kontekstu je aktivistični dokumentarni film že vsaj od osemdesetih aktivna komponenta družbenega protesta. V svoji dvodelni seriji newsreel filmov je skupina Archway Road Movie Roup pod vodstvom Richarda Philpotta že v začetku osemdesetih pokazala na intervencijsko, strogo politično zmožnost dokumentarne produkcije. Pod grožnjo gradnje megaavtoceste, ki bi severnolondonski Archway dodobra razklala in onesnažila, nam Philpott s kombinacijo intervjujev ter arhivskega materiala prikaže absurdnost in intruzivnost predlaganega načrta.

Kot pripomni režiser, sta filma skušala kontrirati korporacijski propagandi ter se namesto na interese cestnega lobija osredotočiti na perspektive in izkušnje lokalnih posameznikov, ki se jih izgradnja ceste dotika najdirektneje. Z rudarskimi stavkami ter Brixtonskimi upori v ozadju, Newsreela omogočita izraz alternativnih perspektiv, hkrati pa gledalko direktno pozivata k uporu in politični aktivaciji. Dokumentarni film je v tem primeru konstitutiven del širše aktivistične akcije, ki je – kar je klučno poudariti – čez nekaj let uspela: cesta zaradi pritiska javnosti ni bila nikoli zgrajena.

Konec devetdesetih svoj pogled na stopnjujočo se gentrifikacijo prispeva uveljavljeni eksperimentalni filmar John Smith. V filmu Blight – torej, razjedanje, razkroj, plesen – Smith zvok in sliko buldožerskega rušenja kombinira z glasovi stanovalk ter ju z ritmizirano, repetitivno montažo in prevrtavanjem transformira v delikatno audio-vizualno simfonijo. S pomočjo glasbene spremljave skladateljice Jocelyn Pook – katere fragmentirana struktura in uporaba terenskih posnetkov spominjata na Reichovo kompozicijo Different Trains – se Smith osredotoči na destruktivno in intruzivno dimenzijo gentrifikacije.

Za razliko od Philpottovega Archway Roada, Smithova lokacija ni specifična: namesto lokalnih perspektiv gre v Blightu za afektiven prikaz izgube, uničenja ter vdora. Gre za izgubo identitete ter spomina, za razkol živeče skupnosti, za nasilno invazjo v človekov življenjski prostor. Blight nam z nenehnimi zvočnimi in vizualnimi vdori – hrupom motornih žag, sekanjem dreves ter nenadnimi udarci bagra – približa občutek uničenja in izgube, ki sta gentrifikaciji inherentna. Od porušene stanovanjske hiše ostane le luknja in kovinska ograja, od Smithovega Blighta pa le turoben občutek izgube. “I don’t really remember” nas nenehno, kot glas iz preteklosti, opominja nežen ženski vokal.

Sodobna eksperimentalno-dokumentarna produkcija pa se, podobno kot Philpott pred tridesetimi leti, ukvarja s konkretnimi primeri gentrifikacije specifičnih londonskih sosesk in stanovanjskih naselij. Concrete Heart Land režiserjev ter aktivistov Rastka Novakovića in Stevena Balla z uporabo arhivskega gradiva in parodičnih rekonstrukcij kartira boj prebivalcev južnolondonskega naselja Heygate. Z jukstapozicijo uradne retorike napredka in konkretnih življenjskih izkušenj lokalcev režiserja izpostavita absurdnost jezika zagovornikov gentrifikacije. “Napredek”, “evolucija”, “edinstvena urbana identiteta” ter podobno nesmiselne fraze so tako postavljene nasproti prisilno izseljenim prebivalkam in prebivalcem. Režiserja na tem mestu panoramski video kader Heygate soseske presekata na dva, drug drugemu zrcalna dela. Proces gentrifikacije, ki – kot je prikazal že John Smith – skupnost razbije ter preseka, Concrete Heart Land tako upodobi v filmski obliki.

Letošnji celovečerec Estate, a Reverie režiserke Andree Luke Zimmerman pa se namesto na destruktivne mehanizme gentrifikacije osredotoča raje na ljudi, na prebivalce, ter na njihove edinstvene življenjske zgodbe. Kot napove že naslov, nam film v stanju blagega sanjarjenja predstavi vzhodnolondonski Haggerston kot živečo skupnost z močnimi medsosedskimi vezmi, ki jih ogrožata prisilno rušenje ter premestitev. Estate se, podobno kot Smithov Blight, osredotoči na doživljanje izgube časa in identitete: režiserka poleg imen posameznih prebivalcev navede še število let, ki so jih preživeli v Haggrestonskem naselju. Film se zaveda, da pri gentrifikaciji ne gre le za rušenje fizičnih stavb, temveč predvsem za razbijanje človeških zgodovin ter identitet.

Kot pa je že v navadi pri alternativni in družbeno angažirani umetniški produkciji, sta tako Estate kot Conrete Heart Land narejena z ultranizkim budžetom ter izključno s strani prostovoljk in prostovoljcev. Tokrat pa je treba dodatno poudariti, da poglavitne vloge tako pred kot za kamero nemalokrat zasedajo prav imigrantske Londončanke in Londončani. Andrea Luka Zimmerman, prvotno iz Münchna, ter Rastko Novaković, rojen Beograjčan, sta dva izmed vodilnih aktivističnih filmarjev na sodobni londonski proti-gentrifikacijski sceni. Tako kot Richard Philpott in John Smith pred njima, vsak na svoj način, vsak s svojo umetniško senzibilnostjo prikažeta, da se za fasado “regeneracije” vedno nahajajo uporniški glasovi skupnosti in posameznikov, katerih življenja se v procesu gentrifikacije utišajo in pozabijo.