Čeprav se najverjetneje vsi globoko v sebi zavedamo, da satanistične institucije zares obstajajo, pa jim načeloma ne posvečamo resne pozornosti. Tisti, ki o teh organizacijah največkrat spregovorijo, so najpogosteje le domišljavi krščanski paranoiki, ki jih skrbi za duše nedolžnih, od boga danih otročičkov. Posledica tega zanemarjanja satanizma ali paranoičnega strahu pred njim je, da pogosto ni prav jasno, kaj pristni satanisti dejansko mislijo in počnejo. Redkokdo ve, kaj satanistične institucije pravzaprav hočejo in na kakšen način si prizadevajo doseči svoje cilje.

Tovrstno nevednost je želela odpraviti dokumentarna režiserka Penny Lane, znana po ekscentričnem dokumentarcu z naslovom Nuts! iz leta 2016. V njem je obravnavala ameriškega fiziologa Johna Brinkleyja, ki je na začetku prejšnjega stoletja trdil, da je sposoben zdraviti impotentnost z menjavo človeških mod za kozja. V svojem lanskem dokumentarcu Hail Satan? se je Penny Lane lotila podobno nenavadne tematike – odločila se je za predstavitev ameriške organizacije Satanistični tempelj, ustanovljene leta 2013.

Zdi se, da je bila organizacija Satanistični tempelj ustanovljena le zato, da bi služila kot sredstvo za trolanje krščanske desnice. Ustanovitelji organizacije - Lucien Greaves, Nicholas Crowe in Malcolm Jarry - niso izhajali iz kake posebne zapriseženosti Satanu, temveč predvsem iz globokega naveličanja nad tiranskimi prizadevanji, ki so, žal, še danes značilnost mnogih ameriških kristjanov. Na samem začetku dokumentarca Hail Satan? sta kot primera tiranskega krščanstva še posebej izpostavljeni dve večji figuri: bivši guverner Floride Rick Scott, ki si je prizadeval za uvedbo dijaških molitev, in pa že pokojni ustanovitelj baptistične cerkve Westboro Fred Phelps, znan predvsem po svojem antigejevskem aktivizmu. Tako guverner Scott kot tudi pastor Phelps postaneta tarči Satanističnega templja oziroma njegovega v marsičem kreativnega trolanja.

Satanistični tempelj je za trolanje homofobnega pastorja Phelpsa organiziral tako imenovano roza mašo. Šlo je za relativno preprost obred, ki naj bi imel moč, da Phelpsovo pokojno mater Catherine spremeni v onostransko lezbijko. Vključeval je poljubljanje istospolnih parov na njenem grobu, pri čemer so satanisti trdili, da je njena duša vseskozi doživljala spolni užitek. Fred Phelps ni imel prav veliko časa za zgražanje nad tem obredom, saj je umrl kmalu po večni gejifikaciji svoje matere. Satanistični tempelj je ob njegovi smrti javno obljubil, da bo roza mašo organiziral tudi zanj. 

Pri guvernerju Scottu je trolanje potekalo nekoliko drugače. Satanisti so organizirali zborovanje na stopnicah floridskega Kapitola, kjer so medije pričakali z napisom »HAIL SATAN! HAIL RICK SCOTT!« Eden izmed predstavnikov Satanističnega templja, ki je nosil črno haljo in kozje rogove, je pred mediji razglasil podporo republikanskemu guvernerju. Po mnenju Satanističnega templja naj bi Scott odpiral nove priložnosti za brezsramno izražanje vseh religioznih prepričanj v šolskem kontekstu – tudi satanističnih! Razume se, da bi slehernemu dijaku moralo biti dovoljeno organizirati skupne molitve Satanu – niti učitelji niti drugi dijaki ne bi smeli imeti pravice, da ga pri tem zatirajo.

V dokumentarcu Hail Satan? izvemo, da je uvajanje satanizma v javne prostore ena izmed primarnih trolovskih strategij Satanističnega templja – kot trolovska strategija pa ta seveda ne izhaja iz prave želje po satanizaciji ZDA, temveč je šaljiv odgovor na poskuse kristjanov, da bi odpravili ločitev med cerkvijo in državo. Satanistični tempelj namreč upravičeno poudarja, da moderna država ni krščanska, temveč sekularna. Ideja državne religije – krščanske, satanistične ali katerekoli druge – je za sataniste v osnovi tiranska.

Izrazit primer tiranskega prizadevanja po rušenju ločnice med cerkvijo in državo je poskus republikanskega senatorja Jasona Raperta, da bi postavil spomenik z desetimi božjimi zapovedmi na tleh arkansaškega Kapitola. Ko je Satanistični tempelj za to izvedel, ni okleval: na Rapertov poskus kristjanizacije državnega prostora je odgovoril z izdelavo 2,6 metra visokega bakrenega kipa, ki upodablja na prestolu sedečega kozjeglavega satanističnega boga Bafometa. Člani Templja so izdelavo kipa argumentirali takole: če je na tleh arkansaškega Kapitola lahko postavljen krščanski spomenik, potem ameriška država nima pravne podlage za to, da bi preprečila tamkajšnjo postavitev satanističnega spomenika.

Protiargument satanistom sicer vztraja pri tem, da si postavitev spomenika zaslužijo le prave religije. Ali ni tako, da spomenik Bafometu konec koncev nima druge funkcije, kot da žali kristjane? V dokumentarcu Hail Satan? spoznamo, da je to le del resnice. Satanistični tempelj je namreč hitro prerasel golo trolanje in postal nekaj, kar je bližje pravi religiji. Pričel se je organizirati okoli kodificiranih etičnih načel in raznovrstnih religioznih ritualov, ki skupaj tvorijo nekakšen satanistični način življenja. Srž tega načina življenja je uporništvo proti nepravični oblasti nad posameznikom, pri čemer Satanov boj proti krščanskemu Bogu služi kot mitološka upodobitev osvobodilnega boja zatiranih. 

Uporniško obarvane satanistične rituale nam predstavi umetnica Jex Blackmore, ki je tudi ena izmed njihovih stvariteljev. Zaupa nam, da čaščenje Satana najpogosteje vključuje uničevanje ali pačenje krščanskih simbolov in ritualov. Ti po njenem mnenju predstavljajo neupravičeno omejevanje posameznikove svobode. Z njihovim uničenjem ali popačenjem pa je simbolno afirmirana tako posameznikova telesna kot tudi njegova razumska avtonomija. Za sataniste obe obliki avtonomije nenazadnje sodita med najvišje vrednote.

Kljub temu ima satanistično prizadevanje za avtonomijo svoje meje. Proti koncu dokumentarca Hail Satan? namreč izvemo, da je bila Blackmore izključena iz Satanističnega templja zato, ker je s svojimi rituali vstopila v politično kočljiv teritorij. Eden izmed njenih ritualov je na primer vseboval nabijanje prašičjih glav na kole; ob tem pa je umetnica občinstvo pozivala k ugrabljanju menedžerjev in usmrtitvi predsednika ZDA. Vodstvo Satanističnega templja se ni upalo identificirati s tako nasilnimi osvobodilnimi projekti. Pripravljeno je bilo postaviti meje zahtevam človekove avtonomije, zato da bi Satanistični tempelj ohranil status benigne, miroljubne organizacije v očeh splošnega liberalnega občestva.

Izključitev Blackmore je edina točka v dokumentarcu Hail Satan?, kjer Satanistični tempelj ni prikazan v karseda dobri luči. Večinoma nas režiserka Penny Lane napeljuje na to, da si organizacija zasluži spoštovanje – ne le zato, ker je zasnovala satanistično religijo na boju proti nepravičnosti, temveč tudi in predvsem zato, ker je na podlagi te zasnove pripravljena konkretno pomagati drugim, s satanizmom nepovezanim ljudem. Satanistični tempelj poleg miroljubnih protestnih dejavnosti v podporo ženskim in LGBTQ+ pravicam organizira tudi različna dela v korist širši skupnosti in dobrodelne akcije za ljudi v ekonomski stiski. Pri tem je posebej markantna posrečeno imenovana akcija »Menstruatin' with Satan«, v okviru katere zbirajo tampone za brezdomke. Ne gre za nič posebej radikalnega ali velikopoteznega – je pa po svoje hvalevredna dejavnost.

Ko se dokumentarec Hail Satan? zaključi, z nami ostane vtis, da satanizem Satanističnega templja ni kaj dosti več kot posebna, religiozna oblika liberalnega humanizma. Čeprav se njegovi privrženci potegujejo za to, da bi se vsak človek otresel svojih duhovnih in materialnih okovov, pa je jasno, da to počnejo v zelo omejeni, kapitalizmu prikladni obliki. To seveda ne pomeni, da so njihova prizadevanja ničvredna – daleč od tega. A vseeno upamo, da bodo enkrat v prihodnosti poglobili svoje uporništvo in našli tisto za krščansko desnico najpristnejše zlo; tisto radikalno zlo, ki si zares zasluži povezovanja s Satanom. Ime tega zla? Komunizem.