Kako je prišlo do tega, da so organizatorji festivala Tresk pomislili, da bi recenzije natečajnih glasbenih videospotov, ovitkov albumov in plakatov naročili ravno pri Redakciji za Kulturo in Humanistične vede Radia Študent in da je to nemara dobra ideja, bo ostalo izgubljeno nekje v fasciklih spomina. No, a zdaj smo tu. Kolega Nejc Bahor bo pol ure kasneje recenziral tiskovino, torej plakate in albume, mi pa se bomo zdaj vrgli v videospote. Dodati je treba, da si avtor recenzije ni ogledal le nagrajenega videospota in dveh s posebno omembo žirije, niti si ni ogledal le vseh 10 videospotov ožjega izbora. Nak, bilo jih je kar vseh nekajinštirideset. Povrhu je avtor rastel gor v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ob izdatnih in rednih porcijah MTV-ja. Iz tega razloga bo podan nekoliko pavšalen okvir razumevanja videospotov kot žanra, ki ima možnost oblikovati nenarativno sosledje podob in je v osemdesetih in devetdesetih letih doprinesel k razvoju različnih estetik montaže, pa tudi drugačne senzibilitete konzumiranja tako filmov kot glasbe.

Naši glavni vprašanji bosta, na kakšen način je v videospotu razumljeno razmerje med glasbo in podobo ter kje se v tem razmerju razkrije odprtost. Torej kje so stvari nezamejene in dopuščajo prostor gledalkini domišljiji oziroma ji razkrijejo manj očitne aspekte glasbenih komadov, na primer zvočno teksturo, ritmičnost, samo strukturo komada in tako naprej.

Prva in najočitnejša možnost je pač pokazati glasbeni ali pevski nastop. Recimo kot divje navdušenje množice na koncertu ali kot v dokaz avtentičnosti rock benda ali pa seveda kot pozersko nastopanje, ki naj s karizmo in šarmom zapelje gledalke in gledalce in doprinese k narastu všečkov in ogledov. A ker je Slovenija pač Slovenija z občim mankom suverenega nastopaštva in se glasbeniki raje skrivajo za igralci ali še raje za animacijo, je bilo takih videov bore malo. Pa še tiso zaradi nadkompenzacije izpadli malce krindž – tako s krvjo politi mačo pevec Jure Lenarčič benda Clockwork Psycho, okoli katerega sta se v videospotu za pesem Fuck shit zvirali dve »konkubini zla«; kot hipsterska mladež benda Masaž, ki je z njuagersko samovšečnostjo kot vilinci poskakovala po gozdu zgoraj brez v pesmi Kardio. Ampak to je vse ironično, bo kdo rekel. Šur. Ampak, prvič, ker gre za reklamarsko emotivno komunikacijo frontmenov s publiko, ne ponuja odprtosti ne v podobi ne v glasbi. In drugič: krindž.

Druga možnost je oblikovati videospot okoli naracije, ki pretežno izpostavi besedilo pesmi kot edino zanimivo plast komada. Pri ogledanih videospotih se je večkrat ponovil vzorec nabrane igralske ekipe več ali manj mladih zanesenjakov z neprepričljivo, včasih leseno igro. Tako nam komad Pridni fantje skupine Jet Black Diamonds prikaže nekakšno parodijo ameriške srednje šole, v kateri naj bi okorna igra delovala namerno, pa ji čisto ne uspe. Ali s posebno omembo žirije ozaljšani spot za pesem 080 skupine Kiwi Flash, v katerem sledimo odvajalni krizi protagonista – pa ne od neke resne droge, pač pa od cigaret. V tej skupini pa bi vendarle izpostavili videospot režiserke Tinkare Klipšteter za pesem Ful Dobr (Sexy) izvajalcev N3 in Schayesa. Osnovne koordinate so podobne kot v prejšnjih dveh spotih – sledimo mladi igralski ekipi v kobajagi satiri disko estetike 70ih let z brčicami in rjavo barvno paleto, ki uprizori tekmovanje dveh fantovskih ekipic v bowlingu, medtem ko dekleta kao padajo dol. Spot prvič izstopa po svoji ambicioznosti, ki jo opazimo tako v veliki ekipi sodelavcev kot v razdelani režijski strukturi. Drugič pa v tem, da z bližnjimi kadri in detajli razbije naracijo – roka zadrsi po bowling krogli, dekle dvigne pogled, fant pomane roki. S tem kardiranje podpre atmosfero pesmi in nas iz zgolj pripovedi potopi v vajb komada, kjer so si vokal, instrumental in gruv enakovredni.

Tretja možnost je podpreti emocije in atmosfero komada. Tak je videospot pesmi Mosquito Bite kantavtorice Dore Tomori, ki ga je režirala Astrid Ana Kljun. Oblačni zimski dan. Samota kmečke hiše. Vaze, vrči in stoli visijo obešeni z golega drevesa. Obraz pevke prekriva čipka. Umetniška strategija ne izpostavi ne pripovedi ne glasbene strukture, pač pa z menjavo statičnih poetičnih podob potencira čustvene aspekte pesmi. Skratka, za žile rezat, kar se vsekakor zdi tudi intenca pesmi. Nam pa se odpre vprašanje – ali so glasbeni komadi in njim pripadajoči videi še kaj drugega kot zgolj pripoved in izpoved?

***

Glasbeni premor

Preskoči naprej

***

Poslušali ste skladbo Left at London I'm Not Laughing Anymore, pred njo pa smo našteli tri možnosti oblikovanja odnosa med podobo in glasbo v videospotu.

Četrta možnost je proizvesti video z istimi metodami kot glasbo in tako doseči ujemanje na obeh nivojih. Govorimo o nojzerjih in intermedijskih umetnikih, torej o pristopih, pri katerih je poudarek bolj na umetniškem procesu kot izdelku. Režijski dvojec Simon Šerc in Martina Testen je tako na Tresk prijavil dva spota – svoj avtorski komad Insekt, ki je pravzaprav terenski posnetek žuželk, podprt s kolažem bližnjih posnetkov te in one gomazeče golazni, ter analogno obdelano črno-belo teksturo, v kateri ujamemo sledi nastopa nojz drone benda Cadlag v trboveljskem rudniku s pesmijo Integral. Bolj zanimiv je spot za Sanje izgubljene v krvi in transferjih nojz glasbenika SsmKOSK-a, ki sledi strukturi komada. Kot se v skladbi prepletata kitara in nojz, se na posnetku prepletata njima ustrezna posnetka ženske in moškega s pahljačama oziroma račulniški glitchi. Pri takih pristopih sta videospot in glasba pravzaprav neločljiva celota in je bolj verjetno, da bomo gledali spot, kot pa samostojno poslušali skladbe. Zdi se, kot da ti pristopi v tem malce »goljufajo«, oziroma so drug, od videospotov ločen žanr, kar je verjetno tudi razlog, da komisija ni nobenega od naštetih del uvrstila v ožji izbor.

Tako smo končno pripeli do pete možnosti, v kateri video s principi montaže izpostavi ritmično strukturo pesmi ter njeno zvočno teksturo. Črno-beli animirani video Stelle Hood se s stripovsko menjavo kadrov in utripajočimi podobami ujema z rokerskim ruženjem komada Parada Laži skupine Suzi Soprano. Sprehod slehernika po morasti pokrajini s srečevanjem bizarnih stvorov pa odpre produktivno vrzel med pesmijo in podobo, v katero se nam lahko vtisnejo ne nujno zavestno ulovljivi aspekti obeh. Iz 5000 skenov floralnih vzorcev skolažiran videospot Blaža Rojsa s svojim utripanjem, razpiranjem in teksturo razpre psihedelične elemente skladbe Najlepše bitje skupne MRFY. Pri tem nas tako učinkovito potisne v plavanje po instrumentalni pokrajini, da nas kar malce zmoti, ko v komad prispe vokal – na ta način je nemara videospot celo predober za pesem, saj le-ta okrne njegov potencial. Med mnogoterimi animirani pristopi tega ritmičnega kolažiranja je bilo dobrodošlo najti tudi en videspot, ki je isto dosegel s kadriranjem posnetega filmskega materiala. Gre za drum and bass komad Interall Zorkowa, ki ga je režiral in v njem igral prav tako Zorkow. Široke planjave in ostri robovi bobna in basa se ujamejo s posnetki česa drugega kot pa brutalistične arhitekture. Avtor kot alienirani urbani subjekt tava po dolgih hodnikih in gleda skozi okrogla okna, medtem ko menjave kadrov utripajo v natančnem stiku z glasbenim ritmom.

In kaj bi bila šesta možnost? Kombiniranje vseh prej naštetih pristopov v kreativne kombinacije, ki razprejo univerzum posamezne pesmi. Prvi od treh videospotov, ki so piscu recenzije med letošnjo Treskovo bero priplavali na površino, je kolažni videospot Settle Down , ki ga je režirala polovica dua Liamere Kaja Skrbinšek. Podobno kot pri prejšnji kategoriji sledimo skladno z glasbo utripajočemu zaporedju podob, narejenih z umetno inteligenco. Londonske stavbe se sestavljajo in razstavljajo. Preraste jih zelenje in se zopet umakne. Kitarski rif natančno pospremi utripanje stolpnic. A zgolj ritmičnost nadgradi ujemanje med nežno downtempo melodijo, verzom »wake me up, hold me close and settle down with me« ter podobami domačnosti in tujosti, predvsem blazin in odej, ki se kopičijo po ulici.

S posebno omembo žirije nagrajeni animirani videospot pesmi I'm Not Laughing Anymore ameriške kantavtorice Left at London je prazprav bolj kratki animirani film kot pa videospot. Animatorka Pika Terpin z izrazito avtorsko ilustracijo, karikiranim slogom, fauvističnim koloritom in domiselnim kadriranjem uprizori zgodbo komada. Govorjena beseda nas vpelje v srečanje depresivnega moškega in njegove terapevtke v baru, kjer drug drugemu odpojeta svoj monolog. Močna pripovedna struktura ter izdelana lika nam dajejo občutek, da videospot ni nadgradnja pesmi, pač pa da je celovit končni izdelek, katerega le en del je pesem sama. S tem tudi delno izstopimo iz kategorije videospota, si pa predstavljamo, da bo dotični izjemno dodelan filmček pogosti gost festivalov animiranega filma.

Ostane nam le še recenzentu najbolj zanimiv video, tudi ovenčan z glavno nagrado festivala Tresk – za pesem Sestre tria Ingver in Gverilke režiserke Gaje Naje Rojec. V ljudskem stilu odpeta pesem odzvanja med kraškimi hišami. Kvader iz blaga, ki ga drži zakrita performerka, se ziblje in seseda v vetru. Izza oboka vrat prikukajo papirnati obrazi lutkarja Braneta Solceta. Pevke so postavljene v telesne kompozicije. Kot vizualno teksturo gledamo njihovo igro z rutkami v vetru. Performativni kadri se ujamejo s performativnim pristopom skupine – vse je analogno, telesno in poteka s časom, potrebnim, da pesem zadiha in da se nam podobe usedejo na ramo ter z nami potujejo še nekaj časa po ogledu.

Toliko za letos.

*** *** ***