Čuza
Ob mrmranju iz ozadja se iz beline izriše razpadajoča fasada s tremi okni in dvojico vrat. Po tleh razprostrte obleke, ki naj jih žgoče sonce suši in razbarva. Temnopolti mladenič se čepe počasi premika nazaj po prostoru. Nato v kader v različnih globinah vstopajo temnopolte noge. Počasno drsenje časa v širokem posnetku bi nemara občudovalec poetične atmosfere interpretiral s Kantovim brezinteresnim zrenjem. A to ni tvoj malomeščanski sprehod po Tivoliju, fant! V zaporu smo!
Mladinski del zapora Antanimora v Antananarivu, glavnem mestu Madagaskarja, je danes 29-letna študentka umetniške pedagogike Lina Zacher leta 2017 obiskala drugič. Štiri leta prej je v njem izvajala gledališko delavnico, tokrat pa je s sabo prinesla tri kamere, nekaj tripodov in LED reflektorje. V dveh tednih je deset zainteresiranih adolescentov naučila upravljanja s snemalno opremo. Snemali so sami. Brez nadzora. Brez vedenja, kaj je to dokumentarec. Brez filmske zgodovine. Dve leti kasneje je Zacher zapustila Madagaskar s petimi terabajti videoposnetkov, ki jih oblikovala v 80-minutni dokumentarec Fonja, kar v malgaščini pomeni ječa. Film, pod katerim je skupaj z Zacher podpisanih še vseh deset malgaških mladeničev*, je 4. septembra odprl 9. Mednarodni festival dokumentarnega filma Dokudoc v Mariboru, kjer smo pokramljali z avtorico.
Fonja nemara bolj kot na dokumentarec spominja na umetniški film, a oboje sta zgolj zunanji oznaki. Fonja je zaporedje kadrov. Dolgih kadrov neba nad vrvežem zaporniškega življenja. Jutranji posnetek zbujanja zapornikov na skupnih ležiščih, ki pokrivajo skoraj vsa tla sobe, porisane z grafiti. Med kadri motnje posnetkov: iskanja fokusa na kameri. Pogovor o zoomu, medtem ko kamera zoomira na trojico zapornikov, ki delajo počepe na dvorišču. Mavrično migotanje barv, ki nastane, ko kamera snema računalniški zaslon. Dvojna slika neonske luči na zaporniškem stropu. Fonja ni film o zaporu. Fonja je film v zaporu.
Fantje snemajo, kar se v zaporu dogaja, in ena od reči, ki se dogaja, je, da snemajo film. Posnetki zaporniškega življenja - kuhanja na dvorišču, verskega petja ali pogajanj z vodstvom zapora o čiščenju zamašenih stranišč - so enakovredni koordinacijskim sestankom filmske ekipe. Sploh, ker je Sitraka, vodja in glavni koordinator snemanja, tudi predsednik ene od dveh zaporskih spalnic, organizator večernih pridig in gledališke skupine. Načrti kadrov so s prstom narisani na prašno okno. »Dejte mal tišje, tule snemamo!« Napake pri nastavitvah kamere in čudne osvetlitve pričajo o ekipi, ki se uči snemanja, hkrati pa obrnejo pozornost gledalcev na sam filmski medij. Na zgolj vidno. Na zgolj slišno.
»Še en nasvet: K snemamo, se navadte ne gledat v kamero!«
Skozi sledenje kaotičnemu samoorganiziranemu snemanju pronica v gledalce kaotično samoorganizirano življenje v Antanimori. Dokumentiranju zaporniškega življenja tvori kontrapunkt linija intervjujev pred osvetljenim ozadjem iz blaga. Vmes so pavze. Treba je popravit kamero. Skozi intervjuje zaznamo socialno dinamiko. Recimo, zapornik se važi, da je ukradel štiri čuke evrov ... ampak ubijal pa ni. On ne. Fantje se med intervjujem zbadajo, dokler stvari ne postanejo preveč resne. Dokler zamišljeni pogledi ne obvisijo v zraku. Dokler ne vznikne etična presoja in se ne zgodi odraščanje.
Menjave kadrov ne motivira akcija ali pripoved. V zaporu ni ne pripovedi ne akterjev. V zaporu je samo minevanje časa. Pogosto sta slika in zvok ločena - slišimo večerno versko petje, vidimo prizore zbujanja. Fokus na to, kar je zgolj čutno prisotno, je edini eskapizem, ki je snemalni ekipi na voljo. Podobe niso zgodbe, torej ne sodijo, ne pridigajo, ne moralizirajo. Ob tem je v kreativnost ekipe vpet močan optimizem - skozi igrivo raziskovanje filmskega medija sanjajo o neki prihodnosti na svobodi.
Iniciatorki projekta, Lini Zacher, se pozna, da kot študentka umetniške pedagogike ni bila obremenjena z akademskimi pravili filmske stroke in jih tako tudi ni skušala posredovati mladoletnim snemalcem. V procesu montaže se je posvetovala s svojima mentoricama na faksu - povedno je, da je filmska svetovalka želela izpostaviti narativne momente, medtem ko se je kiparka zavzemala za filmu bolj lastno vizualno komponento. Neobremenjenosti s filmsko zgodovino ustreza zaporniška situacija snemanja Fonje - namreč, izolacija od zunanjega družbenega okolja, ki ponudi nepopisan list za mladostniški do-it-yourself. Namesto filmskih pravil končni izdelek oblikujeta dve horizontalni ureditvi - nehierarhični red vizualnih in zvočnih čutnih zaznav ter enakopravni kozmos sveta mladoletnikov, v katerem ne obstaja zunanji pogled, ki bi jih lahko presojal ali obsojal.
Kreativni žar in skupinska kemija ustvarjalcev se bolj kot v tem, kar je v filmu prikazano, kaže v tem, kar je v filmu videno - torej v samih postopkih snemanja in montaže. Kot Lina Zacher, se tudi film Fonja giblje med filmsko in vizualno umetnostjo, med socialnim angažmajem pedagogike in kreativnim vrtincem. Ko se to, kar je prikazano, spoji s tem, kako je to prikazano, nam enovitost vsebine in forme v filmu iz zapora pričara obljubo raja. Tako nekako kot v sklepnem prizoru zelena brisača igralca pred njo v postprodukciji začasno prestavi z zaporniškega dvorišča v Pariz.
»Če mene vprašate, naj bo sporočilo filma, da se fantje, ki smo tu zaprti, vedno znajdemo, da mamo vedno kej za počet. Čeprou živimo za temi zidovi, stalno izumljamo in ustvarjamo nove stvari.«
***
* Režiserji: Ravo Henintsoa Andrianatoandro, Sitraka Hermann Ramanamokatra, Lovatiana Desire Santatra, Jean Chrisostome Rakotondrabe, Elani Eric Rakotondrasoa, Erick Edwin Andrianamelona, Sitrakaniaina Raharisoa, Todisoa Niaina Sylvano Randrialalaina, Adriano Raharison Nantenaina, Alpha Adrimamy Fenotoky, Lina Zacher
Dodaj komentar
Komentiraj