»No reason for folding, no reason to stay.«

»No reason for folding, no reason to stay.«

Recenzija izdelka
9. 5. 2017 - 13.00

Zanimivo je, kakšen šmek s seboj vedno prinesejo v našo zeleno prestolnico iberski skribomani. Razlog, zaradi katerega očitno vzbudijo v obiskovalcih toliko pozitivnih občutkov, da so pripravljeni zlesti iz svojih bivališč in se udeležiti literarnega večera, je neposvečenim v duševnost zahodnega Mediterana – sem spadam tudi sam – svojevrstna neznanka. Tako je bilo tudi ob obisku Joseja Irazuja Garmendie, zvanega Bernardo Atxaga. Vendar, tukaj ne bo beseda tekla o literarnem večeru na festivalu Fabula, a je pogovor s pisateljem pomemben za nekaj zaključkov pri kritiki pričujočega dela.

Bernardo Atxaga, baskovski pisatelj, ki je pred kratkim obiskal festival Fabula, je ponudil v pokušino svoj roman Dnevi Nevade, ki je pri založbi Beletrina izšel v sklopu festivala. Gre za fikcionaliziran biografski roman, ki je nekakšna zlitina zgodb, ki jih je avtor zbral in napisal med pisateljskim gostovanjem v Renu, kateremu je dal prednost pred prestižnim Harvardom, kamor so ga tudi vabili.

Sama struktura ni revolucionarna, a učinkuje. Zgodbe, dogodki, črtice in ostali krajši zapisi skupaj sestavljajo daljši presek bivanja v Nevadi, opisujejo vsakodnevno udejstvovanje v akademski sferi tega pogrošnega kockarskega paradiža. Tako tematika zapiskov variira od jutranjega spremljanja hčerk v lokalno šolo, preko predrage dezinfekcije hiše, kjer so v kleti idealni pogoji za gojišče strupenih pajkov, turističnih potovanj po puščobi in mrazu nekoč divjega zahoda, pa do ugrabitve in umora deklice iz sosednje hiše. Zadeva se bere kot tipičen lifesnap prišlekov v Združenih državah, malo večerjic, malo predstavljanj in ’casserol-ov’, ogledov zanimive okolice, ki smo jo do sedaj poznali samo preko idiličnih slik, ki so nam jih razna občila kultivirala v preteklih dvajsetih močno globalnih letih.

Ustaljen ritem pa vseeno v konstantnih, a redkih taktih prekinjajo ’intermezzo’ spomini iz pripovedovalčevega baskovskega otroštva in mostovi, ki jih je postavil težkokategorni bokser Paulino Uzkudun, ki je večji del profesionalne kariere preživel v ZDA. Narator vešče prestopa iz gričkov litoralne Gipuzkoe v pesek in grmičevje okrog jezerc v ameriški puščavi. Roman se zaključi z vrnitvijo pripovedovalca in njegove družine domov, nadaljuje pa z dodatkom, ’Zadnjim koščkom’, kakor ga sam imenuje, kjer je na dobrih 20 straneh opisano življenje njegove matere.

Na tej točki bi se bilo potrebno vrniti na literarni večer z Atxago kot gostom v Klubu Cankarjevega doma. V obširnih odgovorih na vprašanja je baskovski zgodbar ponudil precej zanimivih informacij. Čeprav je sprva, kot mlad pisatelj pisal v kastiljščini, je kasneje presedlal na baskovščino. Navkljub vsemu je pa moral izpostaviti, da ne gre za baskovskega nacionalista, še manj pa separatista. O preganjanju baskovskih avtorjev govori s patosom, vzneseno, a obenem tudi ne preveč resnobno. Trdi, da bi bilo treba graditi mostove in se ne zapirati v svoje provincialne obore. Klasična zgodba o globalnem svetu, kjer bi bilo treba razlike zmanjševati ob upoštevanju in ohranjanju kulturnih specifik.

Takšne ideje se nekako presipajo iz strani v stran Dnevov Nevade. Pripovedovalčevi otroci zlahka vpijajo lokalno kulturo in se izjemno hitro prilagajajo na novo okolico. Jezik predstavlja vedno manjšo oviro. Ob obisku shoda Baracka Obame – zgodba se namreč odvija desetletje nazaj, ko je Obama bil še senator – jih neki novinar slika kot primer tipične ameriške družine. Opisani so tudi baskovski prišleki - kmetje, ki so soustvarjali življenje in pokrajino Nevade, kakršna je danes - in ki so se sčasoma v njej utopili. Načeloma gre za precej liberalno predstavo polodprtega globalnega sveta pred postkriznim jahanjem populizmov, kjer so usode posameznikov med seboj tesno prepletene in kjer navidezna postmodernistična večtirnost zgodovine privede do končnega zlitja v eno samo zgodbo. Kar je bilo v Baskiji, se zlahka nadaljuje v Nevadi in eno lahko brez težav zamenja drugo.

Dodatno bi bilo potrebno izpostaviti sam jezik romana, ki je zelo enostaven, sestavljen iz kratkih povedi, dopolnjenih s pravšnjo mero nezateženih vsakodnevnih dialogov. A vseeno ne igra na noto pretirane naivnosti, s katero je ponavadi vstopna letvica za bralce postavljena precej nizko in od bralca definitivno pričakuje več kakor naivna otroška drdranja raznih jajc Erlenda Loeja in njemu podobnih malikovalcev pretirane enostavnosti. Kombinacija okusno enostavne naracije in atmosfere, ki je bližje gledanju serije Better Call Saul kakor pa branju romana, naredi Dneve Nevade zabaven pageturner.

Skratka, od Dnevov Nevade ni pričakovati kaj revolucionarnega, gre pa za konsistentno in kvalitetno, tudi avtobiografsko pripoved, ki se pokaže za izjemno berljivo in jo na koncu koncev lahko beremo skozi več ključev, navkljub precejšnji zadržanosti pripovedovalca, ki ne imputira kakšnih posebno zanimivih idej. Glede na to, kaj sam prispeva branju romana, lahko bralec tega bere kot najnavadnejši izseček življenja, ki res spominja na novodobne TV seriale, kot zgodbo o globalnosti sveta, kot prikaz, kako se fabula z ekranov lahko preseli v realnost posameznika.

Vse karakteristike potencialnega bestsellerja so tukaj, kvaziavtobiografskost je pri recepciji pač zelo lahko ponotranjiti. Zanimivo branje za utrujene popoldneve, precej kvaliteten eskapizem, molji, ki pa želijo kompleksnejše kosilo kakor samo kvalitetno pisateljsko obrt, ki jo sicer sam najbolje cenim, pa lahko Dneve Nevade iz svojega seznama brez težav izpustijo.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.