Andrej Skubic: Koliko si moja?

Andrej Skubic: Koliko si moja?

Recenzija izdelka
17. 7. 2012 - 13.00

Andrej Skubic: Koliko si moja?

Andreja Skubica najbrž ni treba posebej predstavljati. Avtor več romanov (Grenki med, Fužinski bluz, Popkorn, Lahko), zbirke kratkih zgodb (Norišnica) in dveh dram (Neskončni šteti dnevi, Hura, Nosferatu) s prav tako obsežnim prevajalskim opusom (Kelman, O'Brien, Welsh, Steinova, Joyce, Beckett idr.) je, z izjemo Prešernove, dobitnik vseh slovenskih literarnih nagrad, ki kaj štejejo. Letos so ga že drugič ovenčali tudi na Rožniku, kresnika pa je prejel za roman Koliko si moja?, ki je lani izšel pri Študentski založbi.

Skubičevi zvesti bralci bodo hitro opazili, da tudi v zadnjem delu ostaja zvest popisovanju urbanih zgodb »junakov našega časa«. Če se je v romanu Popkorn z dobršno mero ironije in še več humorja lotil sodobnih wanna be podjetnikov in v družbeno-anagažiranem Lahko tematiziral problem Strojanovih, je v Koliko si moja? v ospredju ena največjih slovenskih vrednot – zemlja oziroma grunt in z njo povezano lastništvo, kraj dogajanja pa se iz Ljubljane prvič premakne na kleno slovensko podeželje.

Naj za tiste, ki romana še niste prijeli v roke, za začetek predstavimo osnovno zgodbo. Štiridesetletniku Tomu, alter ljubljanski srajci, se življenje radikalno postavi na glavo, ko mu njegova punca Anja oznani, da otrok, ki ga pričakujeta, ni njegov. Njuna zveza se po hitrem postopku konča, Tomo pa se na vrat na nos preseli k svoji materi v vas Ter v Zgornje Savinjsko dolino, kjer namerava porihtati svoje življenje. Vse skupaj seveda ne poteka tako enostavno, saj kaj hitro pride do prvega trka tako z mamo kot z novimi sosedi, pa tudi njegov odnos z Anjo še zdaleč ni dorečen. Za nameček prične Tomo na podstrešju brskati po starih pismih, pri čemer izve marsikaj zanimivega o svojih prednikih in vaščanih.

Tomo je sicer tipičen Skubičev junak, ki ga v različnih podobah srečujemo skozi ves avtorjev opus. Alternativec, tokrat filmski producent, velik oboževalec White Stripesov, The Dead Weathers in art filmov, ki si tu in tam kakšnega zvije, na sploh pa, kot pravi sam: »čisto fejst fant«. Skubic že z njegovim priimkom Veis namigne, da gre za tipa, absolutno prepričanega v svoj prav, svoja moralna in etična načela, od katerih ne odstopa in kar seveda neizbežno vodi v konflikte. Tudi zato, ker Toma v prvi vrsti ženejo čustva in intuicija.

Kljub svoji alternativni drži, pa se Tomo tekom romana  izkaže za veliko bolj slovenceljskega, kot bi si želel. Že kmalu po prihodu v Ter se, zaradi zaplate zemlje, spusti v mejaški spor s sosedom. Najprej ga seveda poskuša rešiti po kavbojsko, nekako tako, kot to počnejo Ljubljančani s postavljanjem gajbic na parkirišča, vendar brezuspešno. Zato sledi še ena dobro znana slovenska aktivnost -  tožarjenje na sodišču, le da zdaj ne gre več samo za vprašanje lastništva, ampak tudi razžalitve časti in dobrega imena. Pri tem Tomo ostaja ves čas neomajno prepričan v svoj prav in državno institucijo, ki bo gotovo razsodila v njegov prid. Težava je le v tem, da Skubic na tem mestu štorijo zaključi, verjetno pa si ni težko predstavljati, kako bi tekla in tekla in tekla dalje.

Če odmislimo nekaj nepotrebnih in dolgoveznih zastranitev, je delo dogajalno tekoče, odlikuje pa ga, za avtorja prav tako značilen, žmohten pogovorni, pa tudi narečno obarvan jezik, pisan na kožo literarnim protagonistom. Zgodba je večinoma zasnovana kot Tomov notranji monolog, zato si bralec vtis o drugih likih lahko ustvari le znotraj njegovega pripovednega okvira, kar zna biti pri ustvarjanju splošne slike malo moteče. To velja še posebej za ženske like (v tem primeru Tomovo mater, Anjo in dementno vaško starko), ki so v Skubičevih delih ponavadi prav tako v središču dogajanja, a zelo redko pridejo do besede.

Ključna beseda, okoli katere se vrti zgodba, je priposestvovanje. Pravniški izraz kaj hitro zaide tudi v Tomov besednjak, zanj pa ne pomeni le lastninske pravice do zemlje, ampak tudi ljudi. Vprašanje koliko si moja? zato postane še bolj pomenljivo, saj odgovor nanj izraža mero pripadnosti. Sklepam, da Tomova nenadna borba za lastništvo nad zemljo postane tako pomembna tudi zato, ker se je osmolil pri Anji in z njenim skokom čez plot postal stereotipen šokiran tip, ki ugotovi, da je njegova baba kurba, on pa ne več posameznik. Njegov delovni scenarij, to je: »absurdna tragična zgodba, kjer tip sredi zapletenih, zgodovinsko zahtevnih okoliščin pravzaprav najebe po naključju« postaja vse bolj njegovo življenje, vsekakor vredno vaše bralske pozornosti, saj gre za enega najboljših pisateljevih in slovenskih romanov v zadnjem času.

V branje priporoča

Kristina

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.