Antiidila

Recenzija izdelka
29. 4. 2021 - 13.30

Roman Norhavs na vrhu hriba, ki ga je napisala Suzana Tratnik in je leta 2019 izšel pri Cankarjevi založbi, hodi in prehiteva dosedanjo produkcijo o življenju na vasi tako, da vzpostavlja antiidilo. Obenem pa po strukturi spominja na kriminalko, četudi že v začetku izvemo, kdo je ubijal in kdo je bil umorjen. V svojih predelanih oblikah sta žanra uporabljena za vzpostavitev novega odnosa ne le do vasi, ampak tudi do mesta, ki pokaže, da je ta zunanji odnos zgolj posledica notranjih občutij vsakega posameznika. Antagonizem med vasjo in mestom pa prikaže kot konflikt znotraj posameznika. 

Protagonistka romana je Ariana, nekonformna, jezna, trmasta in vztrajna, za razliko od likov iz prototipskih idil pa tudi izrazito večplastna, kar je pravzaprav že zunanji znak globinskih premikov znotraj forme. Namen idile oziroma antiidile romana Norhavs na vrhu hriba namreč ni prikazati, kako je življenje na podeželju v vseh ozirih boljše od tistega v mestih, temveč ravno obratno – da je v enaki meri zatohlo in utesnjujoče. 

Ariana se tako ne upira vaščanom, ker so vaščani, ampak se upira celotnemu sistemu, ki jih je naredil oziroma jih dela take, kot so. Obenem pa se ob njenem imenu ni moč izogniti asociaciji na antično Ariadno, ki je pomagala Tezeju najti pot iz labirinta, s tem da je v romanu Ariana tista, ki išče nit, s katero bi se potegnila iz lastnih psihoz. 

Razvoj Arianinega lika in zgodbe pa je neločljivo povezan z dogajalnim prostorom. To so Privežice, idilična vasica v dolini pod gradom, v katerem že nekaj stoletij deluje norišnica oziroma norhavs. Kljub temu da je veliko truda vloženega v ironizacijo kraja dogajanja, tudi s tipizacijo stranskih likov, vaščanov, pa se pravzaprav ni moč izogniti vtisu, da vse to pretiravanje pravzaprav služi kot simbol povprečne slovenske vasi: zaspane, zaostale, zaplankane. Privežice imajo namesto gasilskega doma norhavs, namesto gasilske veselice pa vsakoletni praznik vrtenja gajžul, nekakšne votle škatle, s katero je – po prepričanju vaščanov – mogoče zdraviti norost. 

Toda vse ni čudaško – kot vsaka normalna vas imajo Privežice eno normalno gostilno, potem pa še en hipsterski lokal. Zdi se, da se z vsako žganico vaščani bolj privežejo na vas, kot da bi zaščita gradu ponujala garancijo, da bo norhaus, tudi če svet doživi apokalipso, vedno stal in ponujal zaščito vsem pod sabo. Ariana pikro pripomni, kako je bila norišnica prostor ne samo zdravljenja, ampak tudi prenekaterih ljubezenskih afer, ki so se potem nadaljevale kar v vasici, s čimer se zdi, da je razlog za čudaštvo vaščanov pojasnjen. Vendar pa ravno protagonistka, ki s prehajanjem med časovno-prostorskimi dimenzijami vzpostavlja večplastnost besedila, prikazuje, da je problem čudaštva veliko bolj zapleten. Premisa zelo spominja na znameniti stavek Velikega briljantnega valčka »vsi smo v«, s tem pridržkom, da Ariana niti po svojih kriminalnih dejanjih ne pristane na to ukalupljanje. 

Zato bi lahko o dogajalnem prostoru govorili kot o metafori za človekovo duševnost: vas Privežice kot superego, norhavs na hribu pa kot id. Med njima je razpeta Ariana, ki mora najti ravnovesje med obema, ki mora skratka odrasti. Od ida se mora Ariana dobesedno odvezati, da lahko mirneje obstaja – toda vsaka žganica v privežčku, kot imenujejo kozarček za to pijačo, jo bolj privezuje k domači vasi. Na ravni ida se nahajajo vaščani, ki jih je življenjski razvoj pripeljal do tega, da spominjajo na smrtne grehe: Krista kot požrešnost, saj recimo dobesedno poje pismo, ki bi lahko govorilo o usodi Arianine mame; Meta, paznica v norhavsu, kot napuh, saj se zdi, da ji varovalna vloga v instituciji daje legitimacijo za nadzor nad vsemi vaščani. Drugo paznico Greto je moč povezati z jezo in nezmožnostjo lastne aktualizacije zunaj okolja družinske skupnosti. A pomensko najbolj nabita je četverica moških likov, ki so tudi povezani z Arianinim zločinom.

Mareta, Vuleta, Darka in Otmarja bi bilo najlažje povezati s smrtnim grehom pohote, ki je nastala kot posledica pritiska patriarhalnega sistema. Roman zelo plastično razkazuje, kako škodljiv je ta sistem za vse vpletene, pri čemer ni prezrta niti vloga žensk, ki temu tiho prikimavajo in to celo spodbujajo, kot je recimo županja Privežic. Kako že gre tisti aformizem – če je ženska, še ne pomeni, da je sestra, če je sestra, še ne pomeni, da je tovarišica v boju. 

Že v uvodu smo omenili kriminalko in idilo kot dva ključna žanra romana, toda poleg teh dveh roman meša še prvine ljubezenskega romana in nenazadnje tudi pravljice v svoji prvotni obliki ljudske pripovedi, ki govori o tem, da mora posameznik dobiti znanje, postati ekonomsko neodvisen in z iznajdljivostjo premagati izziv. A tudi pri tem ne gre brez prevpraševanja – kaj so okviri iznajdljivosti, do kod sežejo, jih je mogoče etično in moralno omejiti? Čeprav je bilo to sporočilo že velikokrat povedano, časi kažejo, da je še vedno aktualno – ene interpretacije, ene resnice ni. Šele ko Ariana to sprejme, se lahko od Privežic zares odveže. Pri tem je njena nit in protipol zatohlemu okolju naključna turistična delavka Rava, ki dela popis prebivalstva Privežic. V njej odmeva impulz, podoben tistemu, ki ga slišimo v pesnitvi Nine Dragičević, Ljubav reče greva. Za Ariano je Rava ta ljubav, ki jo zasleduje, s katero se zbližuje in od katere se ločuje ter pred katero se mora na koncu dokazati. Namesto da bi se zanka norhavsa okoli nje zategnila, tako kot se je okoli Simona v drami Veliki briljantni valček, zanka izgine. 

Ariana se torej s tem, ko razkrije kolesje gajžul kot privid, odveže od vasi. Razbijanje takšnih kolesij pa ni enostavno in – kot pokaže roman – ni dobro sprejeto. Zato tudi roman ni imel istega učinka na svojo zunajliterarno okolico. Ne gre za to, da Tratnik ne bi uspelo izpisati Ariane, ki tega ne bi bila sposobna, ampak za to, da je resničnost to vlogo nevtralizirala in utišala. A romani, ki prikazujejo iznajdljivost, drugačnost in protipolnost, so nezaželeni že dolgo časa. Predstavljajo namreč kritično ost, ki lahko mehanizem literarnega polja vsaj poškoduje, če ne tudi zaustavi. 

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.