Arhiviraj me, prosim

Arhiviraj me, prosim

Recenzija izdelka
15. 1. 2019 - 13.00

Ko smo prebirali prejšnja Tomažinova dela, smo občudovali njegove stilistične postopke, ki so se poskušali približati anonimnim algoritmom tehnologije, v Anonimni tehnologiji se končno in neizbežno – bilo je le vprašanje časa – arhiv, algoritem in tehnologija pojavijo kot bistvene teme njegovega pisanja - saj menda poslušate Pisalne stroje, vsak prvi ponedeljek v mesecu na naših valovih? Stilsko sicer Tomažin piše še vedno tako, kot je vedno pisal, združujoč realistično tendenco - pa ne v smislu kakšne naivne napačne zavesti - z digresivno strukturo, zaradi katere ni mogoče nikoli ugotoviti, zakaj natanko je nekaj pomembno. Zakaj pisati raje to in ne ono? Dandanes je težko reči.

Tomažin tokrat, žanrsko gledano, piše - to se pravi eksplicitneje kot do sedaj - nekakšno blago znanstveno fantastiko, marsikdo bo najbrž rekel »distopično«, mi bomo seveda na to odgovorili: »neumnost«. Tomažinova prihodnost in zgodovina nista nekaj, česar se moramo bati; nekaj, kar je treba preprečiti; nekaj, v primerjavi s čimer je tudi naša neokusna patetična sedanjost boljša izbira in jo je zato dobro ohraniti, preparirati, konzervirati. Ne, temu ni tako.

Pravijo, da se moramo učiti iz zgodovine. No, s Tomažinom moramo reči: nezanemarljivi aspekt zgodovine je tudi prihodnost. Tudi od prihodnosti se je treba učiti. Sedanjost je mogoče prav tako trdno in nujno zgrabiti tudi prek prihodnosti. In nikakor ne zato, ker bi bila prihodnost na takšen način odprta, da bi jo bilo mogoče odvrniti, če si je ne želimo - utopija je slab pojem. Tudi prihodnost je podložna zgodovinski nujnosti - in igri naključij, kakopak. Tomažin piše zgodovino s stališča prihodnosti. Prebirati Anonimno tehnologijo tako ne pomeni svarila s prihodnjo usodo, ampak komajda zapopadanje sedanjosti.

Temu je seveda tako predvsem zato, ker Tomažin prihodnosti ne priznava nobene glamuroznosti. Vsakdanjost bo vsak dan samo vsakdanjost, naporna in monotona. Zavidati drugemu njegovo vsakdanjost je največja traparija naših lajfstajl obsesij, da ne govorimo o identitetnih politikah, ki v celoti temeljijo na tem, da je vsakdanjost manjšin menda avtentičnejša od dolgočasne vsakdanjosti njihovih povprečnih večinskih zagovornikov.

V zgodbi Kinpinova smrt tako beremo o življenju neke hekerke, kjer se nekako ne moremo znebiti občutka, da o pisanju programske kode govori, kot se danes govori o poeziji. In to je pravzaprav edina razlika med njeno in našo vsakdanjostjo. Ona o svoji vijugavi in čudaški kodi lahko govori, kot bi šlo za poezijo (pa je to sploh znak kakršnekoli prihodnosti?). Še bolj očitno, edina zgodba, ki se tiče naše prezirane »literarne scene« Hlapci, heroji in umetna inteligenca, pripoveduje o komisiji neke literarne nagrade, ki se sooča z neizbežno možnostjo, da je zmagovalno zgodbo napisal stroj. V Odencommu sta država in družba bolj ali manj razpadli, vztrajajo pa brezplodne teoretsko-politične debate, slabi odnosi in pa after scena … kakor bi afterji in njihovi subjekti nenadoma postali adekvaten pojem: združeni s splošno dekadenco in končno v koraku z zgodovino. In navsezadnje zgodba Novo ravnotežje hoče misliti vsakdanjost umetne inteligence – to se pravi njeno transcendentalno.

Sicer pa, da bi vse skupaj razumeli, zadostuje prva zgodba zbirke Izabela. Na ozadju Vojne krajine šestnajstega stoletja – turških vpadov in večnega vojnega stanja torej – opazujemo plesnega mojstra, ki v karnevalsko klavnico prinaša nove telesne tehnike, novo vsakdanjost tistega, kar ima postati visoka kultura ancien regima. Mračni backdrop večine zgodb moramo razumeti nekako tako kot vojno in karneval v tej zgodbi, to je izvir vsega fantastičnega v zgodbah, to je tisto kontingentno, tisto, kar je izven moči katerekoli zavesti. Estetika, kulisa, entertejment. Različne vsakdanjosti in njihove geste pa so kraji, kjer se zgodbe zares odvijejo. Fini gibi plesnega učitelja - ali umetne inteligence - na mračnem ozadju pač bolje izstopijo. »Za vsakim padlim telesom namreč stoji izbrisan kraj.«

Posebej bi izpostavili tri zgodbe, in sicer Noli me tangere, »How to write like Roberto Bolaño in less than an hour« in Abraham Bosse. Prva se posveča med nami tako razširjenemu motivu umika iz družbe, ki ima vse pogosteje značilnost bega pred tehnologijo. To se pravi namerna in konsistentna anahronost. Vsakdanjost poslednjega človeka – izumirajoča vsakdanjost, tako do srca okužena s tistim, pred čemer beži, rakava in gobava, da nima več nobene zunanjosti, v katero bi pred svojo notranjščino še zbežala. Nočna mora naših pisateljev … da jih bodo, kakor tega ubežnika, preganjale metafore pikslov in zaslonov – da bodo nenadoma nevede živeli v matrici.

Ko smo že ravno pri anahronizmih, temeljni enakosti raznih obzidanih samostanov in brezmejnih puščav - vsaj s stališča asketskega meniha: »How to write like Roberto Bolaño in less than an hour«. Največji pisci so vedno anahronistični, pisali so drugemu času in z drugačno tehniko. Hočemo jih posnemati, kakopak, toda če želimo uspeti moramo pisati svojemu času. V borgesovskem duhu si poskuša torej zgodba zamisliti, kako bo 21. stoletje napisalo Bolañeve romane. Njen pripovedovalec dela kot dekle v spletni klepetalnici in tam se sredi klišejskega treša seksualnih potreb in real time piše roman vseh romanov … Nova techne je enako nova literatura, spoštovani! »Vprašanje ni več, kako se skriti, temveč kako kar najbolj skrbno postati del nepreglednega arhiva,« pravi. Arhiv je tehnologija našega časa – in še bolj prihajajočega časa, zato je pač bolje o njem pisati s stališča prihodnosti. Arhiv je naša ontologija, saj veste: svet je bil nekoč knjiga, danes je database. Postmodernisti so sanjali, mi pa živimo, bi se reklo.

Toda zanimiv je še nek drug motiv, ki se v Anonimni tehnologiji nekako prikrade poleg: dotik, stik teles. Njegova odsotnost, pravzaprav, njegovo izumiranje in vloga, ki jo igra v prav vseh zgodbah. Diderot je predvideval, da bo z napredkom zgodovine stik vse tesnejši, dokler ne bo pripeljal do popolne stalitve in proizvedel Boga. Izkazalo se je, da Bog – no, umetna inteligenca – lahko nastane tudi iz fragmentacije, go figure. No, vsaj dokler so razdalje med fragmenti zabeležene v arhivu …

Zgodba Abraham Bosse je prava mojstrovina. V njej skoraj ni tehnologije, dogajanje se brezšivno steče s prve strani Hobbsovega Leviatana, slovite grafike Abrahama Bossa, v pokrajino. Politična alegorija o propadu neke družbe. Kako se izprazni svet, kako se izgubi pomen, kako se zabriše sled? Abraham Bosse je na koncu koncev vendarle zgodba o luknji v arhivu.

Anonimna tehnologija preigra razne arhivarske registre od slogovnih do vsebinskih. Na koncu drži Tomažin vsa naša kiborška srca v svoji pesti, naše strahove, naše želje in upanje … Brez rešitve seveda, brez izhoda. Zdaj vemo: prihodnost je naš sodobnik, mi pa smo sami sebi anahronizem.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

pa ajde, to si iz tematike naredil celo poanto kao da tehnologija naredi vse dans v adekvatno... zakva že? pejd na en after pa boš vidu da je sam seb čist adekvaten haha men je glih to distopija, a veš, k to ni sam neka bed prihodnost, lahk je tud distopija brez tega beda... pisalni stroji temu pravijo akceleracionizam lol pa v tej knjigi vedno neki propada, pa država, pa družba, pa človeško telo pa literarne komisije a ne... pa kaj pol? da se komisija ne zna odločit, ma nemoj, ne rabiš tehnologije za to, js bi raj vidu tm kakšna je ta strojna literatura a ne
pa dobr, da je tud men ta knjiga dobra, sam črvi jo pojejo lol

ustrezen, enakovreden, ujemajoč se

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.