Astropolis

Astropolis

Recenzija izdelka
1. 10. 2018 - 13:00

Astra Papachristodolou je mlajša grška pesnica, ki živi v Londonu in piše v angleščini. Pričakujemo jo na letošnji izvedbi festivala IGNOR. Pred danes obravnavano knjižico je izdala še en chapbook - Almost a Nightmare. Chapbook je sicer prevladujoča knjižna izdaja med mladimi pesniki v Britaniji, obenem pa je integrirana v založništvo te literarne vrste kot stalen pojav tudi med starejšimi avtorji. Obe knjižici zaznamuje konceptualen pristop. Almost a Nightmare za tematsko izhodišče privzame veliki požar v Londonu 1666 in ga sinestetično povezuje z drobci glasbenih idej. Pesmi zaznamujeta precej jedrnata govorica in ritem, ki v medigri idej, referenc in podob tvorijo enkratno bralsko izkušnjo.

Govorica Astropolisa je še bolj jedrnata, pravzaprav stvarna. Tokratna knjiga se ne opira na zgodovinski dogodek, temveč je zastavljena futuristično: tako v smislu tematiziranja prihodnosti kot v smislu referiranja na zgodovinsko avantgardo. Na začetku je opisano ozadje dela: sredi 2050-ih na Zemlji mirno sobivajo ljudje in astronoidi. Ljudje pa povzročijo težko ekološko ravnovesje in planet postaja vedno bolj neznosno mesto za življenje. Astronoidi se izselijo na druge planete, človek pa ostane ujet na Zemlji in mora čim hitreje najti način, da zbeži. Sodeč po naslovnici, ki kaže, da je knjiga izdana leta 2092, to poskuša še proti koncu našega stoletja.

S te perspektive motri artefakte našega časa, arhitekturno zapuščino. Na levih straneh najdemo osnovne podatke o posameznih realno obstoječih novih zgradbah, grajenih z mislijo na ekologijo. Na desni so pesmi, nekakšni dokumenti nove dobe o starih zgradbah. Pesmi so napisane precej stvarno, njihov estetski učinek pa je v največji meri oblikovni. Nekatere črke v novi pisavi so nadomestile stare. V kakšni pesmi so kitice obojestransko popolnoma poravnane. Nekatere pesmi so vizualne, oblikovane v različne prepoznavne ali manj prepoznavne oblike; pisava je opremljena z različnimi sledmi, simboli, najdemo tako puščico miške kot Vrabca, simbol družbenega omrežja. Lahko govorimo o eksperimentiranju s tipi pisave.

Skratka, gre za neko premestitev pesniškega postopka s področja užitka v pisavi v vizualno prezentacijo, pri čemer se Papachristodolou jasno opira na tradicijo avantgarde. Podobno kot gre pri zanamcih za odkritje vizualnih, čutnih razsežnosti stavb, gre pri pesmih tudi za odkritje neoavantgardnih izumov. Ta arheologija se v naših krajih zdi morda manj samoumevna, saj ob vseprisotnosti Kosovela v zavesti bralcev poezije in ob živi tradiciji neoavantgarde odkrivanje tovrstnih pesniških postopkov ni nujno. Po drugi strani pa je v okolju, kjer je razumevanje poezije v glavnem prestopilo iz moderne faze v predmoderno oz. postmoderno s prevladujočimi romantičnimi konturami, vendarle osvežujoče. Medtem je postmoderna prisvojitev modernizma v Londonu med avantgardnimi pesnicami in pesniki živa poteza nastajajoče poezije, kar bi lahko na nek način rekli tudi za slovenski literarni rob mainstreama.

Astropolis s projekcijo v prihodnost poskuša misliti prav to razpoko sedanjosti, na kateri se lomi odnos med moderno in postmoderno, pa tudi predmoderno. V splošni kulturi se pojavljajo nekatere predmoderne tendence, predvsem v novi desnici, ki prevprašuje pravni red politične moderne, denimo preko razmišljanja o poskusih vzpostavljanja paravojaških enot, dasiravno to počne v izrazito moderni obliki, ki jo zaznamujejo nacionalne države in ideja etnične čistosti brez odklonskih identitet. V antipodu globalistične postmoderne fluidnih entitet pa še odseva emancipatorni modernistični univerzalistični projekt socializmov in antiimperializmov. Pokanje družbenega tkiva lahko za milenijce kot nekakšno prehodno populacijo predstavlja dragocen vir kulturnih in estetskih vprašanj.

V Astropolisu ekološko vprašanje transcendira obstoječe politične delitve in skozenj nastopa nov humanistični univerzalizem; delo Papachristodolou je kljub svoj evidentni apolitičnosti s tem neke vrste anticipacija in – morda nezavedni – odgovor na sodobne konflikte ter njihove bedastoče. Problem se iz brezumnega kaosa čiste sedanjosti premesti v občost prihodnosti.

Podobno kot pesnica na ravni pisave eksperimentira z vizualnimi elementi, tudi na ravni glasu oz. žive prezentacije poezije eksperimentira s performansom. V tem lahko razbiramo poskuse misliti poezijo v okviru sodobnih umetniških praks kakor tudi njeno mesto izven specializiranih krogov v času tehnoloških sprememb. A v vsem skupaj ni treba razbirati binarnega nasprotja med tradicionalnimi oblikami poezije in neo-neoavantgardnim eksperimentom, saj je poezija v sebi že vsaj stoletje svet z različnimi, pogosto izključujočimi se kontinenti. Kar morda izhaja iz tega, da je jezik kot medij, na katerem temeljijo vsi drugi mediji, še vedno globok in skrivnosten pojav.

Kakorkoli že, Astropolis in delo Astre Papachristodolou vobče je primer najsodobnejšega pesniškega snovanja in raziskovanja, njeni estetski učinki so nenavadni in dvoumni ter – upajmo – izvor nadaljnjih in širših premislekov. Le sprašujemo se lahko, kako ta poezija deluje v živo – in kadar se to vprašanje, ki ga navadno vežemo z glasbo, pojavi na literarnem terenu, potem vemo, da imamo pred seboj nekaj, čemur je smiselno posvetiti pozornost.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness