Premiera je novi avtofikcijski roman izpod peresa Emila Filipčiča – Fileta, ki je svojčas med drugim na vašem in našem najljubšem radiu oddajal kultno radijsko igro Butnskala, danes pa je »hišni avtor« založbe Beletrina. Premiera se je lanskega leta pridružila sedmim drugim avtorjevim romanom, objavljenim pri isti založbi. 

»Spoštovani, po dolgem času / Se vam oglašam brez namena« v Premieri, kjer obuja spomine na preteklost in svoje precej burno življenje, zapiše Filipčič. Knjiga je napisana v enostavnejšem toku misli, kot velja za dnevniške zapise, ki pa prav tako vsebujejo spomine, obnove dogodkov in naključne avtobiografske podatke. Med opise skrajno vsakdanjega življenja penzionista, ki hodi na tržnico, igra tenis in se z zastonjsko upokojensko vozovnico vozi v Koper, Filipčič po nekronološkem redu niza spomine. Včasih se zdi, da med spomini preskakuje brez posebne logike, spet drugič te veže fizična lokacija, oseba, podoben dogodek. Med spomini in sedanjostjo ni nikakršnega vizualnega ločila, pogosto jih ne ločuje niti odstavek. Tako pripovedovalec doseže, da se nekoč in zdaj zlijeta v eno samo pripoved, in s tem da vtis, da ločnica med njima sploh ni pomembna. S tem izrazi, da so spomini enakovreden, morda celo pomembnejši del njegovega življenja. 

Nekje do tretjine romana nam o svojem življenju govori pripovedovalec File, dogodki, ki jih opisuje, so zelo podobni tem, ki bi jih našli tudi v avtorjevi biografiji. Vendar pa je v tej avtofikciji bolj kot avto poudarjen fikcijski element. To se kaže, ko se približno na tretjini romana predstavi novi pripovedovalec Jaguar. Ne avto, pač pa Jaguar Petrovič, junak iz neke črtice Ilfa in Petrova, ki jo je File bral v mladosti. Tudi Jaguar Petrovič je nedvomno File, tokrat pač predstavljen z drugim imenom: »Meni pravijo File, je ponosno povedal Jaguar.« Njegova pripoved pa se nadaljuje enako kot Filetova. Zamenjava glavnega junaka, bolj natančno, zamenjava imena glavnega junaka ni nikjer eksplicitno obrazložena, interpretiramo si jo, kot da File na trenutke čuti potrebo po distanci od pripovedi, ki bi mu olajšala zelo oseben in večkrat ganljiv izliv spominov. »Preveč sem se razkril, šel bom spet pod krinko Jaguarja Petroviča,« denimo, še zapiše. 

Vlogo potujitve igra tudi pripovedovalčevo preskakovanje med glagolskimi osebami. Prva, druga in tretja oseba se menjajo včasih kar sredi odstavka, to pa na način, ki bralca zmede, ne pa tudi zmoti, saj se tovrstno preskakovanje lepo poda k vsebini pripovedi, ki prav tako preskakuje. Ustvari se vtis, da nekaj Filetu govori, da mora nujno pisati v tretji osebi, a on ne more iz lastne kože in mu pripoved spet in spet »uhaja« nazaj v prvoosebno. Nepozornemu bralcu bi se zlahka zgodilo, da menjave glagolskih oseb kdaj sploh ne bi opazil. S tem je uspešno ponazorjena tudi pripovedovalčeva zmedena in na trenutke nezanesljiva narava, ki se kaže v občasnem zavajanju bralca, in je, spet, skladna z vsebino. Zadeva učinkuje, ker se zdi tretja oseba tuja, hladna in oddaljena, medtem ko je prvoosebna pripoved bolj lastna, zaupna in zato vsebini primernejša. »Ne zamerite mi, da sem spet preskočil iz tretje osebe v prvo,« zapiše sam.

Nemara najzabavnejša pripovedna tehnika pa pride do izraza, ko File brez opozorila podre četrti zid in piše o pisanju samem. Bralec dobi edinstven vpogled v nastajanje romana, ki ga v tistem trenutku bere. Filipčič poleg avtorja postane tudi kritik, Premiera pa roman v večnem nastajanju. Poleg avtorjevega uvida se bralci seznanimo tudi s pogledom njegovih bližnjih. Tako se kot lik pojavi tipkarica, ki naj bi sproti pretipkavala roman. Ona svojo sled pusti v obliki fraze »Nekaj besed je nečitljivih,« ki vsake toliko razbije tok misli in spet služi kot potujitev. 

Sredi te navidezne zmede, ki ni več tako zmedena, ko se predamo valovom Filetove pripovedi, se zna zgoditi, da srednje zanesljivi pripovedovalec bralca nalašč zavaja. Omeni kakšno informacijo, samo da nekaj strani kasneje izvemo, da si jo je gladko izmislil. To lahko razumemo kot še eno vrsto potujitvenega učinka, ki so v Premieri pogosti. Prav tako pa lahko Filetovo izbirno zanesljivost povežemo z njegovo globoko čustveno vpletenostjo v pripoved. Spominjanje preteklosti, s tem pa soočanje z lastno starostjo, je lahko boleče, zato je razumljivo, da pripovedovalec čuti potrebo po oddaljitvi od lastne zgodbe, bodisi v obliki alter ega Jaguarja ali pa s prej naštetimi potujitvenimi tehnikami. Pripoved pa kljub povedanemu ni sama bridkost. File se s preteklostjo spopada na izjemno lahkoten in duhovit način, s tekočim slogom in nežno ciničnim odnosom pripovedovalca, ki knjigo obrani težaškosti in nostalgične dele obarva kvečjemu grenko-sladko. 

Čeprav se večina romana vrti okoli pripovedovalčevega notranjega sveta, pa se kje najdejo tudi zametki pisanja o njegovem odnosu do zunanjega sveta. To so trenutki, ko postane sicer zvečine apolitičen pripovedovalec še najbolj oster in pikro kritizira prekarno naravo dela v kulturi ter bralcem predoči ponižujoče manevre, ki jih mora izvajati, da lahko v miru ustvarja. O vseprisotnosti tega boja priča že sam začetek romana, ki je napisan kot prošnja za štipendijo pri Javni agenciji za knjigo. 

Ne glede na dejstvo, da Filipčič vsekakor ni novo ime na literarni sceni, pa je njegov poskus avtofikcije opazno bolj svež od nekaterih del, ki smo jih imeli slovenski bralci do sedaj na voljo. To so bile bolj avtofikcije, ki so se tekom pisanja spreobrnile v nekakšne avtofiksacije. Premiera pa predstavlja temu osvežujoče nasprotje, saj se zdi, da ima File dejansko nekaj povedati, čeprav izrecno prizna, da še sam ne ve, kaj natančno to je. Pisanje mu služi kot razbremenilni ventil za spomine, ki se nabirajo v njem, prej omenjene potujitve pa razbijejo tok pripovedi in nas opomnijo, da še zmerom beremo avtofikcijo, torej nekaj, kar ni zgolj in samo verodostojna obnova dogodkov. Obenem so točno ti dogodki podani tako, da bralca zlahka posrkajo vase, a le do naslednje potujitve, kjer smo spet vrženi iz toka. S tem dobimo občutek, da se pripovedovalec z nami poigrava. Občudovanja vredno pa je, da se tovrstna lahkotnost lepo dopolnjuje z kdaj otožnim obujanjem spominov. Elementa součinkujeta tako, da ni pripoved ne zamorjena ne plehka, pač pa ravno prav razgibana. 

»Perfektno je bilo, perfekten si bil, ampak še enkrat bomo šli, ker sem dobil idejo, razumeš, ti se boš zdaj nasmehnil, nasmehni se in pomahaj, to je vse.« 

Premiero je obiskala vajenka Ela. Plus enka je bila Hana.