Blasfemija,

barbarski vici,

geopolitični incest,

vulgarna objest

in črka brez mest

v duševno zdravi govorici,

balkančeva onanija.

Kaj dopisati temu ekselenčnemu, eksemplaričnem terminu o vsem najbarbarskejšem, zakotnem, usranem, južnoslovanskem, genocidnem, atentatnem, diktatorskem, komunističnem, korupcijskem, neoliberalnem, indijanskem kosmu od boga pozabljene in preklete vukojebine, dobri Balkan, kdo bo tebe ljubil. No, kaj neki kot pripisati mu pravo resnico civiliziranih zahodnjaških ekselenc, katerim smo se kleni Slovenci z navihanimi nosovi politikantsko odrekli svojim preživljenjskim koreninam. Hrbtna stran sterilni Evropi in posilni Ameriki, ki nič manj surovo kozlata po svetu. Balkan je povsodna potlačena resnica, karamazovska posoda, zmerom malo spodaj in malo desno. In seveda, paraliterarni Idiot je vedel, kje iskati zavezništvo, sorodstvo in svobodo.

Posebna številka revije Idiot, menda prva v vrsti, je najširše zastavljena doslej, tako avtorsko kot geografsko, pa obenem v tej svoji širjavi zaradi nujnega izbora hkrati neobhodno okrnjena, kot vsak nanov vznik. Sama pravi, veliko manjka, številne avtorice in avtorji, cele države, jeziki, a dodaja, to je izsek, presek. Vsaj začetek lepega prijateljstva, če že bratstvo in enotnost nista šla skoz.

Kako daleč in kako blizu je? Bolj ali manj mladi avtorji iz petih držav, poleg Slovenije še Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija in Črna Gora, slednji dve kajpak mišljeni narazen. Izbor so poleg uredniške ekipe Idiota naredila le temu sorodna lokalna vozlišča mlade literature. Po kakšnem ključu in kaj, če kaj razen nahajanja na pogoriščih skupne bivše države, naše izbrance sploh združuje?

Ne bi bilo prav, če bi na tem prostorsko skopem mestu skušali omenjati vsakega posebej. Mnogo jih je, poetov in prozaistov, in njihove poetike se razpenjajo, pnejo in padajo, od povojnih viher, revolucionarnih flešov, pa čisto konkretne vsakdanje jebe, zajebantskega drkanja z jezikom, strnjenih kratkoproznih naracij, lirično pripovednih poezij, očetovih smrti, narkomanskih predoziranj in tako naprej in tako dalje. Vsakršno opisno poplesovanje ne zmore nadomestiti teh stvaritev, zgolj napotuje na branje.

Namige pa lahko najdemo v literarnem samozavedanju pravkar zasilno naštetega, poleg umetniških besedil iz vsake scene beremo še strnjene, zdaj poetične zdaj iztreznjene zdaj tehnične povzetke vsega prebranega, izbranega. Tu poleg vsakokratne lokalne posebnosti zmoremo razbrati tudi nekaj pomenljivih splošnosti.

Namreč, jasna razločitev med literarno etabliranostjo in njihovim avtentičnejšim ustvarjanjem, nežno obtipavanje pravkar porojenega, porojevanega pisanja, branja, iz njih iztekane reči, ki jih ne vidimo pogosto, v katerih besedah naj uživamo. In tudi malone vizionarske, lepe pretenzije, npr. širši evropski kontekst, dodatni prostor, kjer je mogoče ustvariti skupnost, trasirati načine ali tendence.

In v tem je tisto vredno naše pričujoče publikacije. Kot vsi Idioti, je lepotica sama na sebi, od fonta, preloma, oblikovanja, in obsežna, polna fino skupaj spesnjenih besed. Zato je treba zahtevati, da drži besedo, vtem postane lepša, polnejša, pomenljivejša, tj. da naj dobi svojo balkansko naslednico ali raje sestro in ta naslednjo in slednja še eno in še eno ...

Se mi pa tule utrne še ena, morda nekoliko širša misel, katere indic je nemara prav ta številka revije Idiot, podobno kot je atomska bomba dokaz za relativnostno teorijo. Namreč, po vsem fiasku in strašni smrti bivše države ter tekom zdajšnjega izkustva z Balkanom in Balkanci, pri čemer sem tudi sam ne več ne manj kot južnoslovanski Balkanec, kratkomalo genetske naklonjenosti med vrstniki, topline in vzajemne dobrohotnosti, me ima zatrditi, da ima nemara prava južnoslovanska enotnost šele priti. In ne po politizirajočih silah razmer, nacionalno fašistoidnih prisilah ali nasilnem proletarjenju, temveč skozi čisto svobodno voljnost. Ne neobhodno nujo, marveč neomejljivo željo.

Ob razpadu Jugoslavije so akademske umetnostne eminence večinoma sramotno in brezpogojno podpirale to in ono nacionalno, zločinsko oblast. Zdaj, v časih t. i. suverenosti in demokracij, mladi in svobodni ljudje prek medija kulturne ustvarjalnosti in osebnih simpatij združujejo na novo, kar so oni prejšnji v istem imenu, suverenosti in demokracij, brutalno razrušili.