V tokratnem Kosilu se poglabljamo v Antologijo švicarske kratke proze: Na robu bele tišine. V knjigo, ki nas zavaja že pri samem naslovu. V zbirki so namreč zbrani le nemško pišoči avtorji, živeči v Švici. Ne samo da so švicarski avtorji večkrat celo privilegirani pri nemških založnikih, saj prav tako pišejo v tako imenovani visoki nemščini, temveč so se tokrat tudi sami Švicarji odločili za izogib ostalim delom države. Razlog prav gotovo ni v želji po večji enotnosti spisov, saj pisatelji prihajajo iz različnih okolij in pišejo o različnih stvareh na različne načine. Povezuje jih samo skozi celo knjigo razvlečena mračnost, a o tem malo kasneje.

V sodobnem času večkrat slišimo, da se tip bralcev spreminja. Da bralci, navajeni zgolj na branje internetnih člankov, na primer svojo pozornost izgubljajo skozi stran v obliki črke F. Zato mnogi vedno bolj prisegajo na kratke zgodbe, ki jih lažje odložimo po nekaj straneh, ko se te končajo, in naslednjič lahko začnemo s povsem novo zgodbo. Tradicija švicarskih kratkih zgodb je dolga. V slovenščini se prav zaradi naraščajočega trenda branja kratkih zgodb šele v zadnjem času opazi večje število prevodov švicarske kratke proze. Spomnimo se samo pred dvema letoma izdanih kratkih zgodb sodobnega švicarskega klasika Petra Bichsla, ki mu lahko prav v pričujoči antologiji najdemo nekaj enakovrednih naslednikov.

Avtorji, zbrani v antologiji, kot že rečeno, prihajajo iz različnih okolij. Mednje sodi Algaja Veteranyi, ki se je nemščine priučila sama, saj je v času svojega otroštva po Evropi potovala s cirkusom, v katerem sta nastopala starša. Najdemo tudi Periklesa Monioudisa, ki prihaja iz Egipta, a se je odločil študirati politologijo in sociologijo v Švici. Po kvaliteti ne bi mogli reči, da se pisci med seboj kaj preveč razlikujejo. Zagotovo pa izstopa Christian Haller z Buciko gospoda Nabokova in naslovno Na robu bele tišine z izjemno tekočo in lahkotno besedo, pa čeprav ponovno o ne ravno živahni tematiki. Prav to je povezalo te različno stare avtorje, naj bodo rojeni še v tridesetih letih preteklega stoletja ali pa štejejo komaj nekaj čez trideset pomladi.

Sodeč po antologiji se v Švici vseeno ne cedita zgolj med in mleko. Življenje tam očitno ni sladko kot njihova znana čokolada in rana ura se ne sveti vedno kot rumeno zlato. Skozi vsako zgodbo se pritepemo previdno, ozirajoč se na svet, ki nas obdaja, medtem ko vstopamo v življenja prenekaterih drugih. Naj stopimo v njihove zamisli, v njihove domove ali v njihove najtemnejše slutnje in spomine. Ne najdemo osebnih izpovedi, ki bi se nanašale na same avtorje. Ponavadi je govora o nekom tretjem, nekom, ki so ga morda poznali ali se je njihovega življenja dotaknil le bežno. Vse pa povezuje temačnost, ki ni vedno strašljiva. Je pa opažena in pomembna. Njihova resnična življenja niso bila prav vesela in nekaj se jih je končalo s samomorom, pa vendar tega za časa pisanja verjetno še niso mogli vedeti. Tudi mi na začetku ne moremo vedeti, da se lahko še tako nedolžna in prijetna zgodba zaplete z umorom. Če pa nihče ne umre, pa vsaj duševno izgubi sebe in za vedno obupa.

Mračnost nikakor ne vpliva na velikost užitka ob branju antologije. Gre za napeto branje, četudi berljivo z grenkim priokusom melanholije. Beli švicarski vrhovi se bodo očitno tudi v prihodnosti bleščavo svetili v vsej svoji lepoti. A pri tem ne gre zanemariti vzdigujoče se megle, ki iz dolin vzneseno prinaša molekule vlage, ki zastirajo jasnost vrhov v višinah navadnemu očesnemu zrklu.

V domačo deželo bernardincev se je prek knjižnih prelazov vzpenjala Pia Nikolič.