Blazno resno v gulagu

Blazno resno v gulagu

Recenzija izdelka
17. 5. 2019 - 13.00

O Zaharju Prilepinu smo pred časom že poročali. Kako bi vendar lahko molčali, ko pa so ob najavi njegovega gostovanja na slovenskem knjižnem sejmu novembra lani v Sloveniji živeči Ukrajinci zagnali tak vik in krik, da se je pisatelj, za katerega bi sicer slišali le literarni sladokusci, prebil v bolj ali manj vse medije in celo prišel do enournega intervjuja na prvem programu nacionalne televizije. Naj spomnimo, Ukrajince moti, da se je Zahar Prilepin bojeval na strani Doneške ljudske republike, samorazglašene države, ki si prizadeva za odcepitev od Ukrajine. 

Protesti Ukrajincev in Odbora za mir ob gostovanju Zaharja Prilepina
 / 6. 12. 2018

A roman Samostan, ki ga je lani v slovenščino odlično prevedel Borut Kraševec in je bil predstavljen na knjižnem sejmu, kljub spornosti lika Zaharja Prilepina nima nič skupnega z ukrajinsko krizo. Glavna tema romana je namreč gulag, natančneje Solovki, prvi gulag v Sovjetski zvezi in model vseh ostalih, kar je bržkone še bolj občutljiva in sporna tema od sodobne državljanske vojne na vzhodu Ukrajine. Sploh ker avtor ne skriva občudovanja Fjodorja Ivanoviča Ejhmanisa, arhitekta sovjetskih popravnih taborišč.

Za razliko od klasičnih taboriščniških pisateljev, kakršna sta Aleksander Solženicin ali Varlam Šalamov, Zahar Prilepin seveda ne popisuje svojih izkušenj in doživetij v gulagu. Kar ve, ve iz dokumentov in pričevanj drugih. A morda je prav zaradi te neavtentičnosti lahko roman o gulagu resničnejši od teh, ki opisujejo osebno izkušnjo. Osebam v romanu, predvsem organizatorju gulaga Ejhmanisu, Prilepin na več mestih polaga v usta nekakšno refleksijo pisanja, predvsem možnosti poročanja resnice. Tako Ejhmanis pojasni, da če bi kdo izmed taboriščinikov pisal o življenju v taborišču, ta, na osebni izkušnji temelječa perspektiva, nikakor ne bi zajela resnice kompleksne celote, kakršna je v prevzgojno taborišče predelan samostan na otočju v Belem morju.

Ker je že delovanje gulaga kompleksnejše, kot ga lahko vidi subjekt na prevzgoji, da o razumevanju gulaga v zgodovinskem kontekstu sploh ne govorimo, tako skozi razmišljanja protagonistov romana Prilepin pravzaprav opravičuje svoj pristop, ki ne izhaja iz osebne izkušnje, temveč iz objektivnih podatkov. To - in pa seveda dopuščanje besede vodji taborišča, čekistom in povsem raznolikim zapornikom - slika prevzgojno taborišče v vsej njegovi kompleksnosti, včasih v že skorajda predobri luči.

A ne izpušča nesmiselnega pobijanja in brutalnega mučenja, ob čemer to zopet ni bila izkušnja vseh taboriščnikov, pravzaprav ravno ne tistih, ki so preživeli in lahko napisali spomine. Tako se v romanu protagonist norčuje iz izkušenj nekaterih zapornikov, ki bi ob prihodu domov lahko imeli le takšen dialog: “V Soloveškem taborišču si bil? Kaj si tam delal?” - “Sadil sem redke sorte vrtnic!” - “O, preklet boljševiški jarem!”

Seveda pa potrebe romana vendarle zahtevajo klasičnega protagonista, neideološko žrtev gulaga, s katero lahko bralec brez težav sočustvuje in preko katere spoznavamo delovanje vseh delov taborišča. Taboriščinika fokalizatorja tako usoda premetava dolgih sedemsto strani med različnimi deli gulaga, od najbrutalnejših kazenskih oddelkov, kjer zaporniki vsako noč zmrzujejo do smrti in kjer jih čez dan naključno streljajo, do znanstvenih oddelkov, ki so dejansko opravljali izjemno delo, predvsem na področju etnologije in biologije, ter skušali v brutalnem podnebju Belega morja gojiti kulturne rastline in živali.

Protagonist brez težav prehaja med rdečearmejci in čekisti, beloarmejci in menihi ter se neprestano zapleta v težave z običajnimi kriminalci. Sodeluje pri organiziranju taboriščniške olimpijade, gleda vrhunske igre zaprtih gledališčnikov, leži v bolnici in celo poskuša s čolnom pobegniti na Norveško. Z Ejhmanisom debatira o gulagu, z Ejhmanisovo ljubico, kadar ravno ne spi z njo, o Ejhmanisu, z menihi o zli naravi boljševizma, z boljševiki o tem, kako je bil gulag pred sovjetsko oblastjo samostan, v katerem so menihi z zaprtimi nasprotniki carjev ravnali še mnogo bolj kruto kakor danes čekisti z njim.

V razmeroma kratkem času nekaj mesecev tako sledimo temu Vergilu, skonstruiranemu zgolj za to, da bi skozenj doživljali vse kroge taboriščniškega pekla. Na zadnjih straneh romana se Prilepin sprašuje, ali bi bila zgodba drugačna, če bi bila fokalizator katera druga izmed oseb, na katere naletimo v gulagu. In nedvomno je njegova ambicija ta, da bi odgovorili z “nak!”, torej da bi mu uspelo opisati resnico taborišča, zaradi zahtev leposlovja sicer resda posredovano skozi oči specifičnega taboriščnika, pa vendar resnico, ki bi presegala partikularnost subjektivne izkušnje. Gre mu torej za univerzalno resnico, ki bi veljala za vse prebivalce otočja, politične in apolitične zapornike pa tudi čekiste, in jih hkrati presegala.

Mimogrede, čekisti, sploh tisti na vodilnih položajih, so sicer zlahka in pogosto postajali ujetniki ali padali pod streli v internih čistkah. Tako se v romanu Ejhmanis norčuje iz bivših zapornikov, ki v tujini jadikujejo nad svojimi partikularnimi izkušnjami gulaga, ne poznajo pa resnice, razvidne iz objektivnih podatkov. Na primer: “Emigranti pišejo, da pri nas pobijamo rusko duhovščino, pri nas pa sedi 119 oseb duhovniškega stanu, 485 sodelavcev čeke in državne varnosti, 591 bivših članov partije: zakaj ne pišejo, da smo sklenili pobiti vse čekiste in komuniste?”

Nekoliko kasneje pa naletimo celo na programatski odstavek; pisati resnico, kakršno pač vidimo, za opis življenja ne zadostuje. V tem primeru pišemo resnico, ven pa pride neresnica. “Vsi ti dnevniki in spomini so dosti hujša laž kot katerikoli roman”. To je zapisano v dnevniku čekistke, ki naj bi služil kot dodatek k romanu. Kljub Prilepinovi zgodbi o tem, kako je s težavo prišel do njega, ga je skoraj gotovo napisal sam. Z mešanjem dokumentarizma, poznavanjem faktov in biografij ključnih akterjev, a z brezsramnim izmišljevanjem dogodkov je Prilepin torej ubral diametralno nasproten pristop k sporočanju resnice od pričevalskega pristopa opisovanja spominov in izhajanja iz subjektivne izkušnje, kakršnega se na primer poslužuje Solženicin.

Razlikam v izhodiščih navkljub pa se roman sam bere presenetljivo podobno Solženicinovim - kar je gotovo pozitivno. Lepo berljiv realističen slog in množica zapletov, ki protagonistu otežujejo preživetje, ter zanimivi liki poskrbijo, da se 700 stranski špeh konča še prezgodaj in nas pusti v paradoksnem položaju, ko si želimo, da bi lahko mučenje v gulagu opazovali še dlje.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness