Boljša kot Borgen

Politične biografije v knjižni obliki so v slovenskem prostoru redkost. Onkraj Janševih sag in biografij izpod prstov dvornih zgodovinarjev tranzicijske levice se nam v spomin prikliče le še religiolog, UDBAš in Kučanov svetovalec Zdenko Roter. Zato ne preseneča dejstvo, da je letos pri Didakti izdana biografija Alenke Bratušek dvignila vsaj nekaj prahu. Knjiga nosi naslov “V njenih čevljih - Zgodba Alenke Bratušek, prve predsednice slovenske vlade”, njen avtor pa je Tadej Golob, pisec trenutno najbolj vročega krimiča Jezero, sicer pa neizprosen Playboyev izpraševalec in avtor biografij Zorana Predina, Petra Vilfana in Gorana Dragića. Knjiga je nastala po naročilu Bratušek, da bi, kot nam zaupa v uvodni besedi, z njo odgovorila na nekatere napačne interpretacije in zavajanja v zvezi z njenim predsedovanjem vladi v letih 2013 in 2014. Z avtorjem Golobom Bratušek zdaj potuje po Sloveniji in v okviru predvolilne kampanje predstavlja knjigo. Za razumevanje lika in dela Alenke Bratušek ter posledično vsebine knjige in njenih politično marketinških razsežnosti se moramo najprej ozreti v polpreteklo zgodovino.

Svetovna finančna kriza je Slovenijo zajela leta 2009, ko so v vladi, ki jo je vodil Borut Pahor, sedeli ministri tako zvanega levega trojčka in DeSUSa. V letih pred tem je vlado vodil Janez Janša. Ta je na volitvah leta 2004 premagal takrat že razpadajočega političnega giganta LDS in gradualistično politiko zamenjal z neoliberalnejšo logiko. Privatizacije in rezi v javni sektor so oslabili moč sindikatov, ki so beležili skoraj polovičen upad članstva. Leta 2006 je Janševa vlada ukinila obvezno članstvo v Gospodarski zbornici Slovenije, kar je pripeljalo do manjšega števila sklenjenih kolektivnih pogodb in odmik od socialnega miru, ki ga je slabih 12 let bolj ali manj uspešno vzdrževala levoliberalna hegemonija. Skorajšnji konec socialnega dialoga, razpad krovnega identifikatorja levice LDS-a in svetovna gospodarska kriza so tako ključni za konstitucijo nestabilnega političnega prostora, kot ga poznamo še danes.

Vlada Boruta Pahorja je leta 2010, leto po prvih učinkih krize v Sloveniji, pripravila izhodno strategijo, v kateri je bilo predvideno zmanjšanje javnih izdatkov in reforma socialne ter pokojninske politike. Sindikati in študenti so z razpisom referenduma poskrbeli za padec pokojninske reforme in zakona o malem delu, trenja med koalicijskimi partnerji pa so pripeljala do predčasnega zaključka dela vlade v letu 2011.

Enter Zoran Janković. Antijanšistični moment je v ljubljansko mestno hišo pripeljal levoliberalno prominenco, ki je takratnega župana vljudno prosila, naj ustavi pretnjo Princa teme. Dva meseca pred volitvami se sile povežejo in rodi se Pozitivna Slovenija. Enter Alenka Bratušek. Takrat direktorica direktorata za proračun je, zaradi dobrega sodelovanja z glavno MOL-ovo finančnico Jadranko Dakić, vstopila v Pozitivno Slovenijo in kandidirala v Kranju. Veliki met je uspel obema, tako Pozitivni Sloveniji kot tudi Alenki Bratušek. Prva je zmagala na volitvah, drugi je uspel preboj v parlament.

Jankoviću ni uspelo sestaviti vlade, zato je to storil Janša. Začela se je politika zategovanja pasu. Rezi v javni sektor in fiskalna disciplina sta bili besedi mandata. Predlagano je bilo tudi zlato fiskalno pravilo in ustanovitev slabe banke, pa nova strategija upravljanja državnega premoženja, beri privatizacija. Opozicija z Jankovićem na čelu in vključno z Alenko Bratušek je takrat vsem tem ukrepom nasprotovala. Omenjenih politik Janševi vladi ni uspelo izpeljati, ker so radarji in poročilo KPK sprožili ulično gibanje, “etični” Virant pa se je iz koalicije umaknil. Poročilo KPK bremeni tudi Zorana Jankovića, zato je moral vlado v izogib predčasnim volitvami sestaviti nekdo tretji. Ta tretja je bila Alenka Bratušek.

Svoj mandat je začela z napovedjo konca politike zategovanja pasu. Evropskim in mednarodnim finančnim institucijam ta napoved ni bila pogodu. Obrestne mere državnih obveznic so takoj narasle, evrokrati pa so že pakirali kovčke tako imenovani Trojki. Naposled se je vlada le “spametovala” ter s politiko zategovanja pasu nadaljevala, in to na enak način, kot sta jo začrtala Janša in finančni minister Janez Šuštaršič. Sprejeto je bilo tudi zloglasno zlato fiskalno pravilo, ki je omejilo pravico do referenduma o fiskalnih zadevah - eden bolj protidelavskih ukrepov že tako oslabljenim sindikatom vzame še en vzvod.

Nadaljevanja zgodbe se verjetno spomnite vsi. Alenka Bratušek odstopi, ko jo avtobusi demokracije odnesejo s položaja vodje Pozitivne Slovenije. Na predčasnih volitvah se ji vloga žrtve obrestuje - s svojo stranko Zavezništvo Alenke Bratušek komaj prestopi parlamentarni prag, medtem ko Jankovićeva Pozitivna Slovenija ostane zunaj.

Bratušek želi uspeh ponoviti tudi na tokratnih predčasnih volitvah. Predsedovanje vladi in opozicijsko delovanje sta jo naučili veliko in jo naredili za eno retorično sposobnejših političnih osebnosti. Brez težav na soočenjih parira “big boysom”, besedo si vzame, vedno je natančna in jasna - če je treba, tudi z natisnjenimi grafi. Ker levoliberalni middle managment kadri migrirajo k vsakokratnim novim obrazom s prizadevanji za ohranitev materialnih koristi, je njena ekipa kadrovsko podhranjena. Večino časa po Sloveniji potuje sama, v elektoralnem smislu pa stavi predvsem na svojo politično osebnost, ki jo tudi spretno gradi. V tej luči gre razumeti tudi njeno biografijo.

Knjiga sestoji iz sedmih poglavji, ki predstavljajo etape v njenem življenju. Od začetka njene profesionalne kariere pa do opozicijske kariere v Cerarjevem mandatu. Vsakemu poglavju sledi gostujoči pisec, nekdo, ki je bil del njene zgodbe. Od njenega političnega sopotnika Jerneja Pavliča, preko Maše Kociper do Uroša Čuferja. Briljantnost knjige je v njeni enostavnosti oziroma dostopnosti. Na poljuden način so namreč razloženi procesi, kot je sprejemanje proračuna, imenovanje vlade, pogajanje z evrokrati in podobno. Čeprav nam knjiga dá nekaj vpogleda v zakulisno dogajanje in postreže z nekaj zabavnimi anekdotami, kot je iskanje finančnega ministra nekaj ur pred potrditvijo v parlamentu, pa veliko stvari o naravi dela predsednice vlade in sprejemanju odločitev ostane neizrečenih.

Knjiga “V svojih čevljih” gradi naracijo o Alenki Bratušek kot odločni in pogumni političarki ter borki za pravice žensk. Poguma ji gotovo ne gre odrekati, o odločnosti in načelnosti pa največ povedo ukrepi, ki jim je sprva nasprotovala, naposled pa izvajala. Feministično narativo gradi z ironizacijo seksističnih napadov medijev in drugih politikov - že naslov “V njenih čevljih” in naslovnica knjige sta odgovor šovinistom, ki so jih bila polna usta njenih tigrastih čevljev. V knjigi je tudi krajši esej Aleksandre Klopčič, ki je na temo seksističnega diskurza, uperjenega proti Bratušek, magistrirala, in intervju s profesorico Aleksandro Kanjuo Mrčela.

Ob povedanem ne moremo mimo dejstva, da se Bratušek kot borka za pravice žensk profilira šele po koncu vodenja vlade. Kot v knjigi pove tudi sama, nikoli ni preimenovala urada predsednika vlade v urad predsednice vlade, kar danes obžaluje. O enakosti spolov je takrat govorila in zanjo storila bolj malo - razen, da je zavzela prej izključno moško pozicijo. Njeni protidelavski ukrepi in rezi v javni sektor pa so prizadeli tudi in predvsem ženske.