Daša Drndić: Leica format

Tudi pri nas vse bolj prevajana sodobna pisateljica Daša Drndić sodi v skupino hrvaških družbenoangažiranih avtoric, kot so npr. Slavenka Drakulić, Dubravka Ugrešić in Ivana Sajko, ki so jih po vojni, zaradi njihove premajhne patriotskosti, javno označili za »čarovnice« in »posiljevalke« hrvaškega naroda. Zato ni čudno, da je, kljub bogatemu opusu (romani, radijske igre, eseji), širši domači javnosti postala bolje znana šele pred nekaj leti, ko je izšel njen roman Sonnenschein (sp 2009). Ta je prejel kar nekaj najpomembnejših hrvaških književnih nagrad in bil posledično razprodan.

Drndićeva tudi z romanom Leica format, ki je v slovenščini v prevodu Sonje Polanc izšel lani, kot prvo prevodno delo nove zbirke Helia primorskih Društva 2000 in KUD-a AAC Zrakogled, ostaja zvesta trem stalnim temam svojih preteklih del: kritiki kakršnih koli totalitarizmov, živalskosti človeške narave in obsedenosti z nesrečo. Vedno znova razkriva neporavnane krivice, nekaznovane vojne zločine in na plan vlači grozljive dogodke, ki so jih v preteklosti elegantno pometli pod preprogo. Pri tem z neukrotljivo lavo besnenja ne prizanaša nikomur: ne vpletenim, ne tistim, ki so razglašali svojo domnevno nevtralnost (Švica), in ne t.i. bystanderjem, ki niso nič videli, nič slišali in nič rekli. Svetu ne nastavlja ogledala, ampak mu dobesedno pljuva v obraz. Ostra in neupogljiva pisateljska drža, ki jo danes le še redko srečamo.

Kot je to značilno že za njena prejšnja dela, je tudi dogajanje v romanu Leica format, kolaž fikcije in dokumentarnega diskurza (citati Bernharda, Eliota, Yeatsa, sodne odločbe, oglasi, razglednice, kratka kronologija medicinskih eksperimentov ...), pri čemer bralec včasih že težko loči, kaj je eno in kaj drugo. Osnovna zgodba se plete na hrvaški Reki, kjer živi prvoosebna pripovedovalka, sicer pisateljičin alter ego. Ob njeni se kot spominski odkruški pojavljajo zgodbe njenih prednikov, družinskih članov, prijateljev, znanih in neznanih reških meščanov ter drugih zgodovinskih osebnosti.

Z nenehnim prehajanjem med časovnimi in prostorskimi dimenzijami, se v nekem trenutku znajdemo na Reki leta 1911, potem v dunajski otroški bolnišnici, kjer so v času 2. svetovne vojne izvajali medicinske eksperimente, in na ladji z izseljenci, ki so iskali boljše življenje v Ameriki. Vse te zgodbe se nazadnje, po takšnih ali drugačnih naključjih, spletejo v eno samo, ki hkrati predstavlja usodo mesta. Da ima mesto v romanu pomembno vlogo, pričajo tudi vpleteni citati iz Calvinovega dela Nevidna mesta.Grad prekrižanih usod, Drndićeva pa svoje bivanje in zraščanje z njim doživlja kot nenehen boj v tem, kdo bo požrl koga.

Roman se prične s slovarsko definicijo besede fuga, ki lahko pomeni psihično bolezen oziroma neke vrste izgubo spomina in identitete, polifono skladbo ali režo, razpoko. Tekom romana se s takšnim ali drugačnim pomenom besede fuga, ki hkrati predstavlja enega ključnih romanesknih motivov, srečamo večkrat. Za bolezenskimi fugami obolevajo žrtve vojnih zločinov ali pa jih hlinijo njihovi zločinci, če jih že prej ne odreši demenca. Fuga je tudi struktura romana, vendar ne v pomenu polifone skladbe, grajene po pravilih, pač pa v smislu odkruškov, ki jih predstavljajo od vsepovsod napaberkovane zgodbe in rež, skozi katere na dan buta zamolčana zgodovina. Na fragmentarnost vsega nakazuje tudi naslov romana. Ravno z leica formatom ali standardnim formatom je fotografija postala širše razširjena oziroma dokument časa. Vendar pa kot fotografija ne zmore ujeti celotne slike nekega zgodovinskega trenutka, tega, kljub vsem dokumentarnim virom, ne more storiti niti pisateljica v svojem delu. Ubesedi lahko le delčke zgodb.

Kar Drndićeva ves čas najbolj poudarja je, da sta ravno vsesplošni amnestija in amnezija, do katerih je prišlo po drugi svetovni vojni, krivi za to, da se zgodovina vedno znova ponavlja. Odličen pokazatelj tega je ravno jugoslovanska vojna (npr. koncentracijski taborišči Stara Gradiška in Jasenovac iz druge svetovne vojne sta enako vlogo odigrali v jugoslovanski vojni). In ker zločinci še vedno niso kaznovani, zgodovino pa vsaka vpletena stran piše po svoje, tudi ni razloga, da bi bilo v bodoče lahko drugače.

Knjigo je požirala Kristina.