Čisto tiho, brez kakršnega koli medijskega pompa je bila v sklopu letošnje podelitve nagrade Urška za najbolj perspektivnega avtorja ali avtorico izdana kratkoprozna zbirka Menažerija lanske zmagovalke Eve Markun. Romantično naslovnico Mete Wraber razbijajo hiperrealistične risbe mravelj na platnicah, ki vzbudijo občutek, da imamo končno opravka z nečim nenavadnim, še pomembneje, novim za literarno sceno.

Zbirka vsebuje osem obsežnejših kratkih zgodb, ki se držijo tradicionalnih opredelitev tega, kar naj bi bila kratka zgodba. Zgodba se gradi in gradi, dokler se nepričakovano sesede sama vase in pusti več vprašanj odprtih kakor zaprtih. Junaki so na tak ali drugačen način odtujeni od zunanjega sveta bodisi zaradi pritiska družine bodisi zaradi pripravljanja na sprejetje budističnih preceptov za menihe, če povemo nekoliko konkretnejše. Ujetost v ta milni mehurček jih sili v dejanja, s katerimi se skušajo vklopiti v zunanji, torej normalni svet. Njihova tragika je pravzaprav v tem, da vključitve niso zmožni izvesti. Čisti tradicionalisti bi se obregnili ob dolžino kratkih zgodb, toda če je kaj fluidno, ko pride do kratkih zgodb, je to njihova dolžina. Do povezave s precej nenavadnim naslovom pa še pridemo.

Prostor kratkih zgodb ni samo slovenski. Posebej pohvalno je, da pri vstopu v tuj prostor, v primeru pričujočih kratkih zgodb je to Azija oziroma natančneje azijsko podeželje, nimamo opravka s flisarjevskim idealiziranjem tega prostora. S tem pa se tudi zgodbe iz tujega prostora vklopijo v slovenski prostor. To je v primeru zgodb Brez milosti, Barang čkut na, Da o opici sploh ne govorimo, Zapletanje, Starec in drevo, Samo bogovi umirajo še očitneje, saj si sledijo in tvorijo kontrastivne dvojice. Skepse, ki nastanejo kot posledica čustvenih težav, telesne groze ali kombinacije obojega, so v dvojicah prikazane kot medsebojne dopolnitve, ki pa se tudi osvetljujejo – izpostavljajo točke, ki jih pri posameznem branju lahko zgrešiš.

Kratke zgodbe pa povezuje tudi čas. Ne glede na to, kam so postavljene, je dogajanje postavljeno v sedanjik. Natančneje bi ga opisal angleški slovnični izraz »all-inclusive present«, vsevključujoča sedanjost. Ne prostor ne čas nista idealizirana, poudarek je premaknjen na posameznika oziroma natančneje rečeno na težave v njem samem ali v njegovih karakternih lastnostih, te pa so ločene od okolja in časa, v katerem se nahaja. Primer je lažnivec iz kratke zgodbe Lažnivec. Fokus ni na njegovi zunajzakonski aferi, ki vodi v ločitev, dramo tako z ženo kot s partnerko, ampak na njegovem patološkem nagnjenju k obračanju resnice, posledično k demonizaciji žene kot čustveno otopele žene, čeprav sam ni nič boljši. Njegov problem je, kot že skoraj bivša žena ugotovi: »tako lažeš, da še sam sebi verjameš«.

Druga povezava so fantastični elementi, kot so na primer opice iz kratke zgodbe Da o opici sploh ne govorimo. Vsi v zgodbi prisotni liki si fantastične elemente razlagajo kot reinkarnacijo novinca, ki se ni dovolj strogo držal svojih preceptov in je postal opica, ki sicer lahko ponavlja vse kretnje menihov, a nikoli ne bo dosegla njihovega položaja. Z mravljami protagonistka kratke zgodbe Rojenje vzpostavi skorajda oseben, maščevalen odnos, ki rezultira v tem, da sama postane njihovo gnezdo, kraj razvijanja njihovih jajčec. Kot nakazano, so fantastični elementi prisotni predvsem prek groze. Groza v kratkih zgodbah nastaja kot posledica nenadzorovanih sprememb na telesu. Najjasnejši primer tega je v že prej omenjeni kratki zgodbi Rojenje, v kateri je protagonistka Ana obsedena z ubijanjem mravljičnih matic, ki so v porastu ravno v času, ko je sama visoko noseča in ne more več obvladati svojega gibanja.

Zgodbe so polne mezenja, lezenja, cvrčanja, škripanja, prašičjih smrtnih krikov, ki še veča tesnobnost in gradi vzdušje kratkih zgodb. Aljoša Harlamov v spremni besedi to poimenuje z izrazom organskost jezika. Prek nje vstopa v zgodbe narava z velikim N kot nekaj, kar je nad človekom in njegovimi sposobnostmi, tudi ko ni eksplicitno omenjena. Način, kako je jezik sestavljen, ne išče kompromisov med tem, kako naj bi se pisalo o nekem dogodku, in tem, kakšen je ta dogodek v resnici. Ni olepševanja pri opisovanju prvega pregleda pri ginekologinji – gel za ultrazvok je leden, mrzel zrak smrdi po razkužilih, ginekologinja pa se zdi, da nima časa za ugotavljanje dejanskega pacientkinega počutja. Do skoraj stereotipnega stavka protagonistke Lidije: »Saj ga ne bom splavila ... Saj veš.« Zadnji del je verjetno najbolj pogosto žensko mašilo, ko pride do podrejanja normam družbe. Ta »saj veš« deluje kakor odmev Norinega spoznanja, da je pravzaprav lutka svojega moža. Najbolj srhljiv del zgodbe tako niso koline, kmečko opravilo ubijanja prašičev, ampak Lidijino spoznanje, da je zgolj lutka. Tudi če bi rodila moškega potomca, bi ostala lutka in vzgajala lutke – svoje hčerke številke, saj bi bila vzgoja sina v domeni tašče.

Posebej zanimivo je to, da je vloga protagonistov podeljena ženskim likom ali otrokom. Ženski liki so izpisani z izjemno natančnostjo in iz podrejenega položaja, v katerega so bili nezavedno potisnjeni. Protagonisti otroci, natančneje dečki, niso obdani z avro nedolžnosti, znane iz otroških romanov ali romana za odrasle To Kill a Mockingbird, ampak so prav tako zaznamovani in podrejeni, nesvobodni. Nenavadna kombinacija torej ni zares nenavadna. Obema tipoma protagonistov v kratkih zgodbah iz zbirke je skupna utesnjenost, ki pa ni hipsterizirana, idealizirana, ampak obstaja v vsej svoji brutalnosti kot brezizhodni položaj, iz katerega tudi dečki ne bodo zares izšli.

In tu pridemo do parateksta zbirke, sestavka iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki govori o tem, kaj je menažerija. Splošneje zbirka, kolekcija nečesa, v tem primeru kratkih zgodb. Natančneje je to zbirka igrač, ki predstavljajo živali. Kratke zgodbe so na metaforični način igrače avtorja, živali pa so liki v njih. Vodi jih želja po svobodi, ki je lahko svoboda od telesnih potreb in od družbenih konvencij. Menažerija pa je tudi pogovorni izraz za zbirko tujih, nenavadnih divjih živali za razkazovanje, recimo v cirkusu. Markun nam razkazuje človeškost v njeni najbolj divji plati, največji surovosti besa v Lažnivcu, lakote v Da o opicah ne govorim, požrešnosti v Brez milosti. Konci očitno namenoma visijo v zraku. Divjih živali pač ne moreš ukrotiti.