Domišljija kot jalova revolucionarka

Recenzija izdelka
4. 4. 2022 - 13.30

Tišina je oblika, ki je šla mimo.

Levje vrtnice v oktobru so postale papir

in sence dreves

so kot pokvarjeni dežniki.

 

Izpraznjen slovar poletja

ne pojasni ničesar več.

Rjava na dnu rdeče,

oranžna globoko v rumeni,

 

ponaredek sonca

v ogledalu, nobene toplote,

v nenehni drugotnosti,

obrat proti dokončnosti –

razen da zelena rastlina žari, če pogledaš

pripoved kostanjevega in oljčnega gaja,

žari zunaj pripovedi, z barbarsko zeleno

ostre resničnosti, ki ji pripada.

 

Da bi danes v poeziji kot izpraznjenem slovarju poletja, ki ne pojasni ničesar več, spet našli zeleno rastlino, ki žari z barbarsko zeleno ostre resničnosti, se moramo po navdih vrniti k očakom sodobne poezije. Takšen bi se nam lahko zazdel cilj, ki so si ga zadali v založbi LUD Šerpa, pri kateri je dve leti po izdaji prevoda Travnih bilk Walta Whitmana izšel prevod zbranih del njegovega tako imenovanega dediča, Wallaca Stevensa. Zbirko poezije in dveh esejev tega ameriškega modernističnega pesnika, ki ima naslov Običajen večer v New Havnu, sta tudi tokrat prevedla Ana Pepelnik in Primož Čučnik, spremno besedo pa je ponovno napisal Tomaž Grušovnik.

 

Srčika poezije je za Stevensa, kot pojasni v esejih, domišljija. Zapiše, da je »[d]omišljija sposobnost, ob pomoči katere v območje resničnega prinašamo nekaj neresničnega, njena vrednost pa je enaka načinu mišljenja, ki v zamisel človeka projicira zamisel Boga«. A predpogoj za to, da ustvarjalna moč domišljije, ki jo vihti pesnik, razširja področja možnega, je utemeljenost domišljije v resničnem. Če domišljija ne izhaja iz stvarnosti, je njen največji možni učinek le nenavadnost, kot se izrazi Stevens. Pesnik in njegova poezija tako ustvarjata svet, v katerem živimo, ali bolje, v katerem šele bomo živeli. Poezija ima tako po Stevensovem mnenju moč, da življenju podarja najvišje izmišljije, brez katerih si ga sploh ne znamo zamisliti.
 

Čeprav pripisuje poeziji takšno stvariteljsko moč, je Stevens do dolžnosti in vloge pesnika v družbi bolj zadržan. Meni namreč, da pesnik nima ne moralnih ne družbenih dolžnosti, njegova vloga pa nikakor ni, da bi ljudi tolažil ali reševal njihovo zmedenost. Pesnikova naloga je, da svojo domišljijo naredi za domišljijo drugih, in če je v tem uspešen, doseže samouresničitev. Kreacija sveta s pomočjo domišljije tako ni v službi ničesar in nikogar, pesnik pri njej ni vezan na nič razen na utemeljenost svoje domišljije v resničnosti, uspešen pa je, če z domišljijo širi polja mogočega. Stevens vseeno meni, da je naloga pesnika, da pomaga ljudem živeti lastna življenja. Poskušal naj bi prodreti do osnovnih podob in občutkov in tako napisati temeljno poezijo, starejšo celo od starodavnega sveta.

 

Seštevek je tako sledeč – poezija s kreativno močjo domišljije ustvarja možnost novih svetov, ki pa niso niti moralno niti družbeno ničemur zavezani ter ljudi ne vodijo ali jim nudijo utehe, temveč jim le pomagajo živeti. A če ne vodi, ne nudi utehe in ne sme biti družbeno ali moralno ničemur zavezana, kako potem poezija pomaga ljudem živeti? Če se k njej vračamo iz nagiba, ki ni povezan z družbeno odgovornostjo, temveč je to nagib, ki se mu ne moremo odreči, mar se ne skriva za takšno distancirano neopredeljenostjo nekakšen malomeščanski esteticizem? Ali bi lahko od poezije zahtevali kaj več kot le »zadovoljitev univerzalnega uma«, neme pomoči v življenju? Mar ne bi samo dejstvo, da ima poezija moč za kreacijo novih možnih svetov, klicalo k temu, da postane to tudi njena moralna in družbena zaveza ter poslanstvo? Stevensu se ne zdi napačno, če poezija nagovarja elite, in poudari, da ga ni sodobnika, ki bi bil cenjen in ne bi nagovarjal ravno elit. Očitno bodo novoustvarjene potencialnosti sveta, ki so odlika samouresničenega pesnika, kolektivno deležne le elite.

 

Stevensova teorija se odslikava tudi v njegovi poeziji. Pesmi so, kot je za modernizem značilno, intelektualistične, in kot pove Stevens sam, poskušajo posegati po univerzalnem. Že prva pesem v knjigi, naslovljena Jesenske aurore, je nekakšen poskus stvarjenja fizike in metafizike kozmosa, ki vsebuje sledove večnosti, starodavnejše od sveta samega. Govora je o breztelesnem gadu, mojstru labirinta, ki hlasta po brezobličnosti in sije brez kože. Jezik seveda lepo teče in občutki univerzalnih prostranosti sladko zapeljejo, tako da se zdi branje sila pomembno početje. Med vrsticami se mudijo velike in pomembne reči, ki pa se, ko jih malo razsvetli zaključna teorija, zazdijo kot samonanašalno zadovoljevanje intelektualističnega univerzalnega uma brez jasnega stika z realnim.

 

Na koncu vse pusti malenkost ironičen vtis, saj Stevens vneto pridiga, naj domišljija temelji na resničnosti in ne postane le občutenje nenavadnega, kljub temu pa se v svoji poeziji moralni ali družbeni zavezanosti izogne v širokem loku. Vsa kreativna moč domišljije v poeziji, ki, kot postulira Stevens, lahko resnično ustvari nov, drugačen svet, tako ostane neizkoriščena in se omeji na individualistično lajšanje neznosnosti subjektivne izkušnje. Izpostaviti bi bilo vredno tudi, da Stevens na neki točki zapiše, da je »domišljija neukrotljiva revolucionarka«. A ta revolucionarnost je zanj očitno omejena le na premene potencialnosti svetov v domišljiji elit, ne more in ne sme pa nastopati kot budnica družbenega duha, ki bi te potencialnosti udejanjal in si prizadeval za realne spremembe, zato ostaja jalova.

 

Od poezije preveč pričakuje vajenec Martin.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.