Današnje kosilo, če takoj na začetku povemo vse, je še eno v seriji moljevin, pri katerih bomo bolj kot vsebinsko materijo komentirali samo izdajo. Knjižico Duende. Igra in teorija Frederica Garcíe Lorce je v lanskem letu izdala Založba Sanje, prevedla jo je Andreja Udovč, spremno besedo pa je napisala Ana Pandur. Tretjino miniaturnega knjižnega formata na 75 straneh zavzema besedilo v izvirni španščini. Juego y teoría del duende. Dodajmo še spremno besedo in ostane nam dobrih 30 strani Lorcovega besedila v prevodu.

Ta tip izdaj seveda dobro poznamo. Posebej Sanje tiskajo takšne našemu aktivističnemu trgu, da ne rečemo specifičnemu kulturniškemu sektaštvu namenjene pritlikavke. Spomnimo recimo na Komunistični manifest s spremnimi besedami štirih velikih slovenskih mislecev izpred let, na uporniške publikacije Habermasa in Kosovela ter nedavne ustavniške zapiske Andraža Terška. Dotične knjigice seveda imajo določeno privlačnost, vendarle pa v njih bolj kot izjemne, za iz knjige izrojen slovenski narod nepogrešljive založniške podvige v njih vidimo relativno nezahtevno branje in bolj ali manj efektivno potrošniško gradivo. Zanimivo, istovetno konzumersko linijo je Beletrina ubrala z drugega konca: namesto delčka Kosovela ponatisne - celega.

Širši fenomen slovenskega založništva pa je seveda pravkar opisano izdajanje v hipno bralsko potrošnjo usmerjenih in na ekonomski propagandi baziranih knjig avtorskih eminenc. Kdo dafak ne bi prebiral Lorce. Ali Nerude. Tako namesto velikega prevoda v slovenščino dobimo slutnjo, kako bi lahko bila naša književnost obogatena, če bi imeli ambicije, strategijo, notranjo nujo in dalje seveda tudi temu namenjena finančna sredstva izvajati resna prevajalska podvzetja. Ne motimo se zelo, če rečemo, da je eno takšnih podjetij denimo prevajalski krog Gorazda Kocijančiča in KUD Logos. Kjer je volja, je moč.

Tako pa imamo Lorcov esej oziroma predavanje. Prvič v slovenščini, tekst je čudovit, prevod odličen, prvenstven! A žal moramo ponoviti, kar smo rekli ob Pablu Nerudi Cankarjeve založbe: »Na nas mora pasti nehvaležna naloga, ko moramo še tisti preredki prevodni izdaji kljub njeni tankočutnosti očitati bistveno nezadostnost.« Morda se tu vidi še ena razsežnost krize knjižnega trga in založniškega sektorja nasploh; knjiga, ki je šla skozi vse izdajalske procese urednikovanja, lektoriranja, oblikovanja, tiskanja ... deluje toliko bolj odtujeno, če pomislimo, da naš radio na teden sproducira po formi in vsebini kvantitativno za pet in več takšnih knjižic primerljive vsebine. Seveda kot radio ter, primerneje, spletna publikacija. Zato je tudi v recimo temu tehnološkem ali tehnicističnem, da ne zapišemo kar pospeševalskem smislu na mestu vprašanje: zakaj knjiga?

To bi bil torej glavni problem pričujoče izdaje, lasten tudi siceršnjemu založniškemu stanju pri nas. V zadnjih 30 letih je zanemarjanje resnih prevodnih podvigov oziroma njihovih izdajanj, predvsem poezije in literature, doseglo svoje, zadeva pa je posebej tragična, če jo primerjamo z izdanimi književnimi prevodi literature v svinčenih slovenskih jugoslovanskih časih. Novih 12 fintic za dobro vsakodnevno življenje domnevno ozdravljenega narkomana Jordana Petersona je pač pomembnejših kot, kaj vem, opus Paula Claudela.

Seveda pa se ne bomo ustavili pri tem, ne da bi vsaj malo pokukali v Lorcovo poetično predavanje. Na hitro bi ga opredelili kot precej tradicionalen umetnostni spis, operirajoč z razkošnimi in neteoretiziranimi pojmi izpred 20. stoletja. Tega, mimogrede, ne smatramo za nazadnjaški kiks predavantgardne poetike, kakor dandanes pljuvamo po kulturniški oblasti, češ a se lahko prebijemo iz teh kmetavzarskih tradicij, temveč smatramo, da tudi najnovejša umetniška produkcija svoje avtoapologije črpa iz imaginarija 19. stoletja. Lorcovi temeljni pojmi so, skratka, muza, angel in - duende. Prav za slednjega gre.

Naj spregovori kar sam: »Angel osupne z blestenjem, a poletava nad človekom, biva zgoraj, sipa svojo milino in človek brez kančka truda udejanja umetniško delo, ki ga angel narekuje, ali njegovo milino ali njegovo poplesavanje.« Po drugi strani »[m]uza narekuje in na trenutke prišepetuje. Zmožna je narediti razmeroma malo, saj je oddaljena in že vsa utrujena (sam sem jo videl dvakrat), da bi ji bilo treba izklesati pol srca iz marmorja.« In duende? »[T]eman in strašen, je potomec onega radostnega Sokratovega demona, marmor in sol, ki je v filozofu uprasnil ogorčenje prav tistega dne, ko je spil čašo trobelike, in še drugega, otožnega Descartesovega demona-malčka, ki se je, sit krožnih in ravnih linij, potepel med kanale, da bi poslušal pesem opitih mornarjev.« Gre, skratka, za umetniško prakso, ki zavrne vse naučljive uveljavljenosti, se zastavi na življenje in smrt ter s svojim krikom razjebe človekovo čud do najzakotnejših pozabljenih globočin, poplesujoč na neutišljivi zamolklosti, s katerimi odmeva po izkrvavevanih dušnih stenah. Pleše s smrtjo.

»Povsod po svetu smrt pomeni konec. Pride in zavese se spustijo. V Španiji ne. V Španiji se dvignejo. Po Španiji veliko ljudi živi za zidovi, vse do dne, ko umrejo in jih prinesejo na dan. Mrtvec v Španiji je bolj živ kot mrtvec kjerkoli drugje na svetu: njegovo obličje rani kakor brivčev nož[,]« če dodamo še malce klasične nacionalne stereotipizacije. In, jasno, »duende [se] sploh ne prikaže, če na obzorju ne vidi možnosti smrti, če ni gotov, da se bo lahko prikradel v njeno hišo, če ni prepričan, da si mora zaslužiti ta vejasta bremena, ki so nam naprtena vsem in ki zanje ni, ki zanje ne bo utehe.« Umetnost, skratka, ki ne podlega banalnosti mode ali sedativnemu modrovanju. No, če čisto mimogrede dodamo še eno stereotipizacijo: tudi Slovenija je vsa fanatično predozirana s smrtjo. A brez vzvišenih obratov, kot naš špiritast alkohol nas tudi vseprisotna smrt buta brutalno, surovo in poživinjeno.

Tako človek pogleda malo naokrog in se vpraša: kam za en kurac je šel ves duende? Kje je vsaj slovensko donenje človeških poslednjih stav? Kar lahko iz Lorcovih izvajanj vendarle izcuzamo, je brezkompromisni stav, umetnostna, pa i šire, recimo človeška, ustvarjalna, riskantna gesta na vse ali nič, iz katere se zmore poroditi nova zora preporoda in smo deležni šusa onstran teh dušo morečih kalkulativnih snovanj, ponudb in prevpraševanj, marketinških preslikav v naše bojda najvrednejše kulturniške adute, projektizacije duha. Našemu izdajateljstvu gotovo ne bi škodilo, če bi kdaj ponotranjilo bit in bistvo kakšne drobtine, ki jo izda. In, bohnedaj, pridobilo jajca magari zapreti oči in založiti kakšno monumentalno, ne čisto neškodljivo centristično bukvo.

Ker pa naš Lorca seveda ni centrist, čeravno je centristično izdan, bomo zaključili z začetkom njegovega predavanja. Smatramo, da bi moralo biti obvezno branje za vsakega s predavateljskimi ambicijami. »Od leta 1918 … do leta 1928 … sem … prisostvoval približno tisoč predavanjem. Zmagovala me je želja po soncu in vetru in tako skrajno sem se dolgočasil, da sem se, ko sem zapuščal salon, samemu sebi zdel kakor pokrit z rahlo plastjo pepela, ki se bo vsak hip spremenil v razdražena zrnca popra. Ne. Nočem, da po dvorani zabrenči tisti grozni obad zdolgočasenosti, ki zbrane prešije s tanko nitko dremavosti in prešpika oči slušateljev s kopicami drobnih bucikinih glavic. Pokazalo se bo, ali vam lahko na preprost način, s poetičnim glasom, ki ne pozna ne lesne svetlobe brlivk, ne zakrivljenosti trobelike, ne ovčje pohlevnosti, ki se nenadoma naostri v rezila ironije, povem kaj o skriti duši trpeče Španije.«

Da je vsaj približno tako izzvenela pričujoča recenzija, upa Matjaž.