Recenziramo nagrajeni roman Mladenka kostonoga hrvaškega pisatelja Želimirja Periša.

Guslar Želimir Periš je leta 1882 na Dunaju odveden na policijo, tam zaslišan in pretepen. Kot nam pove uvodno poglavje knjige Mladenka kostonoga pisatelja Želimirja Periša, ki jo je lani izdala hrvaška založba OceanMore, priprli so ga, ker je pel ep o Gili. 

Kdo je pisatelj Želimir Periš? Zadrčan, računalniški inženir in že vsaj desetletje aktiven pisatelj, ki se občasno ukvarja tudi s feminističnimi temami. Periš je med drugim objavil zbirko petnajstih zgodb Mučenice, ki jih pripoveduje štirinajst bajeslovnih, izjemnih in tudi običajnih žensk ter ena živalska samica in jo je leta 2014 založba Modrijan izdala tudi v slovenščini. Mladenka kostonoga je njegovo najnovejše delo feministične zgodovinske fikcije, ki je poželo veliko pohval tako od publike kot od kritikov.

Protagonistka romana Mladenka kostonoga je že omenjena Gila, ki povezuje več kot dvesto likov, ki v knjigi nastopajo. Bralci si lahko s seznamom na koncu knjige pomagamo pri sledenju tem dvestotim likom. Raznolikost ljudi in dogajanja je avtor poudaril s preigravanjem zmožnosti literarnega izražanja. Tako lahko bralci naletimo na poglavja, napisana v slogu znanstvene razprave, sodnega spisa, policijskega in inkvizicijskega zaslišanja, najdemo tudi enciklopedične zabeležke in kuharske recepte pa poglavja, napisana v žanru grozljivke, pravljice, pastirske igre ali drame. Pri nizanju poglavij je avtor povsem zanemaril kronološki red; mešajo se in ustvarjajo vtis sestavljanke. 

Osnovna tema romana je raznolikost vlog vaške čarovnice. Eden izmed prvih in nekoliko poetičnih opisov Gile gre takole, citiramo: „Gila kostonoga, Gila utvara in štriga, babaroga, čarovnica in vještica. Pa tudi vila in zdravilka, Gila ranocelka, zeliščarka, Gila vedeževalka, vračka in šlogarica.“  Jedro poklica vaške čarovnice morda najbolje povzame učitelj, predstavnik modernizacijskih trendov razsvetljenstva, ki je v dalmatinsko zaledje, res je, nekoliko zamujalo. Citiramo: „Gila je, z učiteljeve perspektive, popolna subverzija tega sistema, ki je zakoreninjen globoko v tradiciji, ki jo ljudje sprejemajo, ker od vseh stvari na svetu ljudje vedno najbolj spoštujejo tradicijo, tudi če je bila zasnovana lansko poletje. 'Ker se to tako dela,' je najmočnejši argument na tem področju in trditev, ki duši vsako razpravo. Tako se to dela in to je to. Zakaj se dela tako, kdo si je izmislil, da se tako dela, kaj pa, če storimo drugače? – so vprašanja, ki se ne postavljajo. In zakaj niso postavljena? Ker se to tako ne dela.“ 

Skratka, Gila je živela v devetnajstem stoletju in se gibala po Dalmaciji ter njenem zaledju, zaneslo pa jo je tudi v Istro in na Dunaj. Tako v romanu srečamo bogaboječe „male” ljudi, polne predsodkov, dvolične pripadnike civilnih in cerkvenih oblasti, ki so enako goljufivi ne glede na to, ali prihajajo iz velikih urbanih središč ali iz provinc. Ne manjka neomejenih količin vraževerja, krutosti in nevednosti ter nadiha oblikovanja nacionalnih identitet. Povrhu je Periš dodal še sočutje, solidarnost in veščino preživetja ob soočanju s stisko. Vse skupaj je dodatno konkretiziral in aktualiziral s poudarjanjem ženskih izkušenj.

Kakšna sta sočutje in solidarnost žensk in kako izgleda preživetje, ki ga zaznamuje ženstvenost, govori vrsta epizod iz Gilinega življenja. Pomembno je omeniti, da ženski liki v romanu niso izmišljeni, ampak so plod potrpežljivega raziskovalnega dela. Bralec se bo kaj hitro prepričal, da so težave, s katerimi so se ženske soočale na robu geografskih meja nekdanje Avstro-Ogrske, še vedno zelo aktualne. Da je Gila veljala za čarovnico, pomeni, da je bila v majhnih mestih zdravnica, psihologinja, odvetnica in predvsem svetovalka. Urekala je, pa tudi branila pred uroki, reševala pravne težave, včasih zločine in skrivnosti. Predvsem je zdravila bolezni in reševala težave, pri katerih ženskam oblast ni na noben način pomagala. Lahko je na primer pomagala pri spočetju, pa tudi z zaščito proti zanositvi. Če bi nosečnost ženski lahko škodovala, mož pa je vztrajal, da mu mora za vsako ceno dati sina, je Gila poskušala najti rešitev. To je pogosto pomenilo, da mož ni smel vedeti, da se nekaj dogaja v nasprotju z njegovimi zahtevami. Gila je vedela tudi, kako pomagati pri poporodni depresiji ali pri žalosti zaradi prezgodnje izgube otroka, hkrati je pogosto pomagala ženskam ob neželeni nosečnosti. Njena pomoč ženskam je seveda spodkopavala cerkvene in civilne zakone. Takšne dejavnosti so temelj, na katerem je bil zgrajen kasnejši upor in celo politični aktivizem proti patriarhalni družbeni ureditvi. 

V zadnjem delu recenzije na kratko prisluhnimo petju guslarja Periša, ki vsako od dvainpetdesetih poglavij začenja z distihom v epskem desetercu. Na začetku devetega poglavja poje: 

„Vješta štriga lako se obrani / ali svanu i njoj crni dani

Da vješticu u zamku namame / dijete vežu posred crne jame“

Ja, poleg mnogih vlog, ki jih je imela Gila, je bila tudi mama. Zahvaljujoč se množici perspektiv različnih likov, je jasno, da je Gila za svoje sodobnike predvsem čarovnica, inkarnacija mitske jage babe kostonoge. Jaga baba je v mitih deformirana, divja starka, dvoumno bitje, ki lahko pomaga ali ovira tiste, ki jo iščejo. V presenetljivem številu primerov je pošast, ki žre otroke. Nikoli ni skrbna, ljubeča ženska. V domišljiji svojih sonarodnjakov je živa veštica enako grozljiva in nevarna kot njena mitska kolegica. Čeprav je cesarica Marija Terezija že v osemnajstem stoletju prepovedala mučenje čarovnic, je Periš odkril, da so lahko bile ženske, osumljene čarovništva, na območju Hrvaške celo sto let pozneje še vedno  podvržene torturi. Vendar zahvaljujoč se pisateljevi spretnosti, vsaka nova kockica v mozaiku pripovedi razkriva tudi Gilino nežno plat. Vrhunec nežnosti in ljubezni je najbolj viden v njenem odnosu do sina. Kot nam je v zadnjem citatu razkril guslar Periš, so tisti, ki so se je želeli znebiti, proti njej uporabili celo njenega sina. Če Gilo razumemo kot metaforo za aktivizem proti patriarhalni družbeni ureditvi, se zdi, da je materinstvo njen največji uspeh.  

Mladenka kostonoga je himna sposobnosti preživetja, polna poguma, iznajdljivosti in trme, okrašena s solzami in smehom ter predstavljena na igriv in privlačen način. Tudi zaradi vsega tega je bila pred kratkim nagrajena z nagrado T-portala za najboljši hrvaški roman. Kljub svoji priljubljenosti na Hrvaškem pa zaenkrat še ni prevedena v slovenščino, vendar obstajajo govorice, da je prevod na vidiku. Držimo pesti, da ga čim prej dobimo. 

Prispevek je pripravila Iva Jelušić.