»Samo za strešico se razlikuje blažen človek od blaznega človeka, pa še ta strešica ni strešica, temveč zapik, je zapikovanje puščice v tarčo pred seboj.«

Dela, ki v bralcu izzovejo nekakšno miselno dvoumje, so nedvomno vredna branja. Ne zaradi svoje »umetniškosti«, temveč zaradi vpliva na intenzivnost bralčevega dejanja, ki se ob tem pojavlja. Če bolj trivialni teksti tovrstne intenzivnosti v sebi ne skrivajo, je v določenih primerih tudi kanonizirana dela ne, saj so ravno zaradi svoje institucionaliziranosti postavljena na pozicijo brezvprašanjskosti in nedvoumja glede svoje vrednosti. Kratek roman Florjana Lipuša Poizvedovanje za imenom, ki bi ga bilo bolje imenovati kar novela – če ne zaradi kratkosti, pa vsaj zaradi osredotočenosti na en samcat karakter, na Tjaža –, je težko umestiti v novi kanon, obenem pa ga je – vsaj za začetek – treba izvzeti iz trenutne pogrošne produkcije na Slovenskem.

Preko tipičnih modernističnih toposov, od jezika, kjer so za glavni lik »tiskarske črke nekaj izrednega in očarljivega« in kjer je jezik tudi osrednji Lipušev peskovnik, do posameznikove zavesti, v tem primeru angažirane, ki na določenih mestih že prestopa v eksistencializem, kot se to pogosto dogaja s slovenskim modernizmom, se Lipuš v Poizvedovanju za imenom ukvarja s Tjaževim iskanjem materinega imena. Ta je bila v času druge svetovne vojne odpeljana v koncentracijsko taborišče, Tjažu pa je tovrstna travmatska izkušnja zaznamovala celotno življenje, saj tudi njegov oče – ki se z njim pogovarja zgolj z velelniki na –i - o materi nikoli ni spregovoril niti besede. 

In ravno tovrsten molk – kot namerno dejanje – je v romanu predstavljen v binarni opoziciji s tišino, ki jo predstavlja mama in ki jo je kasneje posvojil tudi mladi Tjaž. Molk kot negativno v človeku, kot zanikovanje nagibov in željá, trpno bivanje v svetu, medtem ko je tišina svojevrsten odpor do le-tega, svojevrstna odmaknjenost od zunanjega sveta. Gre za nenamernost v najčistejšem pomenu besede, za neakcionalnost, saj to tišino posedujeta tako mati – ki so jo v tišino odpeljali domači izdajalci – kot Tjaž – ki je bil v to tišino vržen zaradi molka nagrobnikov in očeta ter kot grob molčečih materinih sotaboriščnic.

In molk je tudi ena izmed stvari, ki jim Tjaž nasprotuje v primeru ljudi, ki se iz spodnjega jezika zatečejo v pisanje v zgornjem jeziku. Da razložimo. Florjan Lipuš je namreč koroški Slovenec in ni težko razvozlati, da je spodnji jezik slovenski in zgornji nemški, in nekje okrog petdesete strani teksta (presenetljivo) naletimo na ostro agitacijo zoper pisanje Slovencev v nemščini in predvsem njeno poveličevanje – spomnimo se tu na Majo Haderlap in njen roman Angel pozabe. Lipuš bralca vseskozi opozarja na zgodovinsko situacijo, na poboje in deportacije, na prednike, ki so jih »v zgornjem jeziku tepli, jim ukradli dom in prostost«.

Prvi bralci bi lahko brali mimo tovrstnega angažmaja, se od njega distancirali, spet drugi bi lahko poskušali v formalistični maniri najti razlog, zakaj se na tem mestu knjige pojavlja ravno ta deseterica strani, ki izstopajo bolj kot svilnat prt sredi omočene gmajne, pa vendar ne bi našli jasnega »uržeha«, zakaj je tako. Stoji malo pred koncem, torej na pomembnem mestu, na penultimativnem mestu, ko se stvari dokončno razpletejo, a še vedno potrebujejo začetni zagon, da se sploh začnejo. Ob tem si ne morem kaj, da ne bi v luči taistih besed začenjal razumevati tudi okoliškega sveta besed, celo tistega iz prejšnjih knjig, iz Boštjanovega leta ali Zmot dijaka Tjaža, le da je bil tam tovrsten srd prisoten še bolj virtualno – kot potencialni pomenonosni jezikovni eksperiment. In če ga gledamo kot namerno izvršbo, deluje agitpropovsko, nemara celo tendenciozno.

V luči takšne interpretacije bi ob prvem ošvrku lahko z vsebino povezovali tudi Lipušev jezik, ki je odmaknjen tako od koroškega narečja kot od centralne standardizirane norme. Pa vendar ta jezik ni »kleni slovenski jezik«, kot je na literarnem večeru zatrjeval »Vladimir Gajšek, književnik«, boreč se za narodovo bit na področju zapostavljenega slovenstva. Po mojem branju je ta jezik zgolj sebi lastno in sebi namenjeno jecljanje, je deleuzovska prekinitev ustaljenega toka komunikacije in je njeno spodkopavanje na najsubtilnejši možen način. Jezik – ki ga tu ne moremo analizirati v globino – je pri Lipušu speljan do samega roba bralčevega razumevanja, do mej, kjer se sicer še ne dotakne joycevske razgradnje sintagme, a se ji na svojevrsten način – predvsem preko kreiranja jezikovnih novotvorb in oživljanja starih - približuje. Obenem pa gre priznati, da je v romanu Poizvedovanje za imenom ta intenzivnost dosti manjša kot pri denimo Boštjanovem letu, čeprav je še vedno jasno razvidna in poleg vsebinskih povezav kaže na Lipuševo jasno avtorsko noto. 

Te vsebinske navezave sestavljajo raznorodni toposi, od utesnjenega vaškega okolja do materine deportacije, od težavnega dela na kmetiji do družinskih odnosov in od ljubezni do življenja v zavodu, kjer je Tjaž živel v svojih mladih letih. Stkani v svojeglavo celoto v različnih knjigah kažejo različne vsebinske poudarke ter se ovijajo zdaj okrog ene in zdaj okrog druge realije. Tako se Lipuš v Poizvedovanju za imenom zopet loti šolskega zavoda in njegove vzgoje. Ta »ni razvijal izvirnosti, temveč posnemanje in prilagajanje, nagrajeval je ubogljivost in kaznoval svojevrstnost«. Preko iskanja materinega imena in spremljanja dogajanja v svojem rojstnem kraju Tjaž ugotovi, da je situacija v svetu na las podobna tisti, ki jo je bil navajen videvati v zavodu, le da se tu prilaganje najbolj izrazito kaže v podrejanju drugemu jeziku in drugi kulturi, ki jo ironično označi kot »gosposko in razkošno«.

Nova knjiga Florjana Lipuša z naslovom Poizvedovanje za imenom je - za vse tiste, ki se vam ni ljubilo poslušati celotne ekspertize – jasno nadaljevanje prejšnjega pisateljevega opusa v vsej svoji (docela modernistični) jezikovni eksperimentalnosti, obenem pa je tokratnemu tekstu dodal še nekaj agitpropovskega hudovanja nad kulturno situacijo na Koroškem, zavoljo katere sta siceršnja pomenska neopredeljivost in globinska analiza razmer, vidna v poprejšnjih tekstih, v določenih odstavkih zamenjana za tendenčen ton skrbi za obstoj slovenščine na margini slovenskega etničnega prostora.

Pomen iskanega imena je poskušal izzvitorepiti Andrej T.