Iz višav neba se vije neprepoznavni glas, ki zapove: »Naj bo življenje!« - in tako se tudi dogodi. Ljudje ga ne slišijo, saj ni namenjen njim. Ekspresija kozmičnega žlobudranja je biogeneza določenih kompleksnejših molekul, ki so tako potisnjene na tragično pot življenjskosti. Vendarle poteče mnogo časa, preden se učinek sporočila, v tem primeru človek, zave svojega vzroka. Na tej točki se začne roman Gospodov glas Stanislawa Lema iz leta 1968, ki je skupaj s Solarisom in Kiberiado med njegovimi najprepoznavnejšimi deli. Z njima si deli tudi vrhunsko literarno stilizacijo in bogat jezik, ki z naborom neologizmov in besedne raznolikosti pričara svet, v katerega se je vredno spustiti že zaradi jezikovne estetike.

Znanstveno-fantastični roman je pisan kot posmrtna avtobiografija znamenitega matematika in profesorja Hogartha. Ta se spominja sodelovanja pri projektu MAVO oziroma Master's Voice, kjer so se svetovni veleumi zbrali, da so pod pokroviteljstvom ameriške vlade preučevali sporočilo, ki je deževalo z zvezd. Nevtrinsko pismo, ki ga je na zemljo sevala neznana civilizacija, so odkrili po naključju, usoda nedoločnosti in nejasnosti pa mu je sledila v vse roke, ki so bile zadolžene za njegovo razjasnitev. S Hogarthom v svoji sredi so se strokovnjaki z vseh področji znanosti in humanistike soočili z glasom, ki ga niso znali poslušati, v jeziku, ki ga niso razumeli.

Knjiga je deloma spekulativni esej o problemih komunikacije s človeštvu popolnoma neznanimi bitji. Jemlje se s popolno resnostjo. Kdor je v Lemovem drugem delu Solaris bral celostranske eksplikacije o psevdoznanstvenih nastavkih njegovih domišljijskih kvazi možnih kozmičnih pojavih, ve, kaj lahko pričakuje. Lemove znanstveno-fantastične domislice so privlačne prav zaradi navidezne utemeljenosti, za katero pa se vendarle skriva popolnoma lažnost. Virtualna resničnost služi ilustraciji mej empiričnih možnosti, ki se jih ponazori s fabrikacijo okvirov epistemoloških pravil. S tem Lem zgradi mestoma sicer suhoparen, a konsistenten svet.

Ni za pričakovati kibernetičnih čudnosti kot v Kiberiadi, niti kolosalnih, um izkrivljajočih entitet kot v Solarisu. Gospodov glas je roman o vednosti, njenih omejitvah in nedoslednostih. Govori o meglenih prostranstvih razuma, ki ne zmore dojeti niti sebe ali pa tistega, kar ga v notranjosti vodi. Ko se subjekt ne zmore zaobjeti, kako bo zapoprijel drugega v njegovi drugosti, kaj šele popolnega tujca, ki prihaja izven zvezd. Tu se nahaja podtalno vprašanje romana: »Kako sprejeti posredovani smisel od nekoga, katerega govor je popolnoma tuj?« Ne da se dešifrirati vsebine, medtem ko je formo sicer možno preučiti, a raziskovalcem pomeni toliko, kot je Nemcem enigma. Če imamo v mislih te ovire, je že vnaprej očitno, da je roman zgodba o neuspehu.

Neznano sporočilo se lahko poskusi poslušati tako, kot se posluša neznanca, ki govori v jeziku, katerega označevalci nam letijo visoko onkraj sposobnosti pomenjanja. Prevzame lastnosti zmedene kakofonije zvokov. Vendar se od govorca pred nami lahko naučimo jezika. Drugače bi bilo, če za učenje ni sredstev. S tem bi bil govor za vedno obsojen na status praznih marnj. Gospodov glas, ki prihaja do profesorja Hogartha in ostalih zemljanov v obliki nevtrinskega valovanja, ni opremljen s slovarjem. Deli usodo egipčanskih hieroglifov pred odkritjem kamna iz Rosette. Edini potencialni način za razvozlanje pomena je potem ta, da so nezemljani v upoštevanju komunikacijskega šuma med intergalaktičnimi civilizacijami vključili način prevoda v samo sporočilo.

Hogarth stavi na možnost, da se ključ do uganke nahaja v matematiki, najbolj čisti govorici vesolja. Hogarth je človek, ki v številkah ceni njihovo izničenje telesnosti. Zanj so logaritmi sredstvo bega od človeku vsiljenega sveta, z enačbami se reši samega sebe, odmakne se od subjekta, v katerega je od miljeja sproducirano simbolno vedno že vtisnjeno. Esej o komunikaciji si deli prebivališče z introspekcijskim dnevnikom antisocialnega genija, ki sicer uspešno igra družbeno sprejemljivo vlogo učenjaka, vendar je razklan v odnosu do svoje notranjosti. Glede na profesorjevo delo, ki je prepredeno z njegovimi eksistencialnimi nazori, ni čudno, če razglabljanje o znanstvenih dognanjih pri zvezdnem pismu postane nerazločljivo od turbulenc njegovega duha.

Genialnost je opredeljena z nenehnim dvomom, z destrukcijo gotovosti, kakor Hogarth sam opredeli svoje delo, je potemtakem s sokratsko metodo proizvedena vednosti. Večji, kot je dvom, bolj bo korelativno tudi potencirana izpeljana modrost, vse do popolnega zavedanja o lastni ignoranci. Seveda je takšna vednost ničvredna, kajti ljudje cenijo le razkrivanje zakritega, ne pa razkrivanje količin skritega. Ovir spoznanja se je zavedal tudi Hogarth, ki si je vse od otroštva razkrival globočine zla v sebi, katerega prisotnosti razen s trpečim upiranjem impulzom ni mogel odkriti in zavrniti.

Hogarth v predgovoru v fiktivno avtobiografijo sopostavi svoj značaj, ki ga po njegovih besedah določajo strahopetnost, jeza in napuh, ter prazen in neoprijemljiv kozmos. Okoli sebe vidi od človeka abstrahiran svet konceptov in jezika, ki mu je vedno neznan. Med njima zeva prepad, ki ga oddalji od sebe, ki mora naslavljati svojo bit s tujim posrednikom, jezikom. Vedno je samoopredeljen preko ovinka. S tem se srž subjekta naredi nedostopno tako za sebe, za drugega in za svet. Tako je formulirana magistrala, h kateri se vračamo tekom branja o na neuspeh obsojenih poskusih dostopa do resnice pisma nevtrinov. Gospodov glas ostane vednosti neprediren, ker tako kot Hogarthovo osebno zlo prihaja iz nerazumljivih globin. Zatorej, kot pravi Lem, ljudje ostajajo kot polži prilepljeni na svoj list. Kar niti ni tako slabo, saj bi navsezadnje resnično razumevanje brez posrednika pomenilo svet, prenagrmaden s pomeni. V zameno pa je potrebno sprejeti z nerazumljivostjo stkan nesmisel.