Ali zahodna ženska sploh ve, nad čim se pritožuje, ko trdi, da so ženske na Bližnjem vzhodu zatirane? Ali bližnjevzhodni moški ve, čemu nasprotuje, ko trdi, da so ženske na Bližnjem vzhodu vse preveč samostojne? Ali si v resnici sploh predstavljamo vsakdan v Iranu? Brez političnih konfliktov? Brez vojn za nafto in vodne vire?

S takšnimi in podobnimi vprašanji se je v knjigi Trpek okus kakijev, ki je letos izšla v prevodu pri založbi Sanje, ukvarjala iranska pisateljica Zoya Pirzad. Knjiga se je na policah pojavila prav pred vročimi poletnimi meseci, za katere je več kot primerna, saj ne zahteva pretiranega napenjanja možganov.

Protagonistke v romanu Trpek okus kakijev so ujete v življenje srednjega sloja. Dogodki se tako kot življenje odvijajo hitro in pisateljica preskakuje njegove dolgočasne dele. Ne poglablja se v globino čustev. Ta so le nakazana preko večinoma apatičnega vedenja, ki ga še vedno zelo šovinističen svet Irana tudi spodbuja. Okolje te vrste se najbolj kaže v sovražnem odnosu stranskih moških vlog do glavnih akterk. V prvi vrsti so deležne podcenjevanja lastnih sposobnosti. Vendar se nazadnje vsem uspe nekako izmuzniti in vsaj delno osamosvojiti. Ob tem spoznanju se prenekateri bralec verjetno vpraša, ali ne gre zgolj za še eno knjigo za podpihovanje oziroma spodbujanje ženskega spola k osamosvojitvi ali gre v resnici za krut, a realen opis stanja v Iranu.

Četudi so kratke zgodbe v zbirki na prvi pogled nepovezane, se vmes pokažejo namigi na osebe, ki smo jih srečali v kateri od prejšnjih zgodb. Naj bojo enake po poklicu in družbeni vlogi ali karakterno. Navsezadnje so si ženske na splošno med seboj izjemno podobne. Vse sprva ravnajo čustveno, se uklanjajo ljubezni različnih vrst, na koncu pa vedno prevlada razum.

Večkrat se omeni čiščenje kot izkazovanje spoštovanja svojemu možu, preko čiščenja pa se ženske ukvarjajo tudi s širšo družino. Možje le s tem niso zadovoljni, saj so prikazani egoistično in zahtevajo veliko več od njih. Zaradi tega njihove žene trpijo. V skrajnem primeru  se odločijo tudi za ločitev, ki je v Iranu kljub večinoma konzervativnim zakonom legalna od 70ih let prejšnjega stoletja. Za takšno odločitev se sicer odločajo ženske s trdnim finančnim stanjem, torej zaposlene ženske, kakršne so v knjigi tudi opisane. Nazadnje lahko ugotovimo, da so moški prikazani v prvi vrsti kot nesposobni.

Vsako naslednjo zgodbo so odnosi med glavnima protagonistoma, torej glavno žensko vlogo in njenim partnerjem, manj grobi. Prav pretanjeni opisi človeških odnosov kot glavnega vodila v življenju dajejo zbirki neizbrisen in žlahten pečat. Vsak glavni junak ima dobro razvit in opisan svoj interni svet, v katerem se pogovarja sam s sabo, se odkriva in tako razmišlja o sebi. Preko teh premišljevanj se nazadnje potrudi uspeti, pa naj bo to le z odstranitvijo madeža ali ustanovitvijo kebab restavracije.

Ko govorimo o opisih vsakdana v Iranu, nehote zasledimo subtilno omenjen zahodni svet. Nekdo od sorodnikov odpotuje v Ameriko, si naredi evropsko kopalnico ali kaj podobnega, da ne pozabimo, da ne gre za Evropo ali Ameriko. Vzpostavi se diametralnost, ki je sicer zelo zabrisana, saj v zgodbah ne opazimo razlik med vsakdanjim življenjem v naši alpski deželici ali vročim Iranom, razen ob omenjanju imen hrane ali npr. dišav.

Zgodbe sreče na koncu resnično pustijo trpek priokus. Zoya zajame tako višji kot nižji in srednji sloj, odpravi se celo na potep v življenje umetnikov. Prav vsi od njih pa so prežeti  z osamljenostjo. Vsak zgodba je vpogled v drastično spremembo življenja posameznika. Tako na ljubezenskem kot na ekonomskem položaju. In čeprav se včasih zdi, da gre za spremembo na bolje, nismo popolnoma prepričani o tem. Tako kot nismo prepričani, da je vsak kaki zlate barve, ki ga odtrgamo, sladek. Lahko v ustih pusti trpek okus.