Muanis Sinanović v spremni besedi k Stramorjevim korakom za enega izmed gradnikov knjige označi razredno perspektivo: Tomažinove zgodbe so umeščene v ruralno okolje in se fokusirajo na empirično kmetstvo, s čimer naj bi se zoperstavljale v našem literarnem prostoru prevladujoči »urbano-subkulturni paradigmi«. Toda jasno je, da je tovrstna zoperstavitev lahko le eden mnogih vhodov v kompleksno mrežo sveta Stramorjevih korakov, znotraj katerega se sama nekako razprši in zrelativizira. Razredna perspektiva seveda nikakor ne more sloneti na nasprotjih urbane in kmečke identitete in na preprosti afirmacije slednje. To bi bilo zgolj in samo »kmečko«, v vseh pomenih te besede. Nasprotno, sama opozicija mora biti sicer uvidena kot nujna, a obenem tudi kot napačna, zaradi česar jo bo potrebno, potem ko bomo zlorabili njene oporne točke, opustiti. Ne gre torej za afirmacijo ene strani, temveč mora biti končni učinek, sledeč Sinanoviću, radikalno egalitaren: potrebno je doseči točko, kjer bo mogoče vzpostaviti enakovrednost med Tomažinovim vaškim posebnežem brez danosti govora in sluha in denimo New-Yorškim hipsterjem, ki je pred izidom prve zbirke kratkih zgodb.

Recimo, da obstaja skupni imenovalec med »urbano-subkulturno paradigmo« v literaturi in Tomažinovo zastavitvijo. Recimo temu skupnemu imenovalcu – načelo življenjskosti. Toda kaj vse je življenje in življenjsko? Recimo, da vsa življenja niso nujno življenja »urbanih kreativnih mladih« in da niso življenjska vprašanja samo vprašanja tipa: »kako uspeti na sceni?, kako se brutalno dobro ljubiti?, kako biti obenem kvazi-transgresiven in zdravorazumski?, kako iz dejstva, da izza starega meščanskega klavirja gledam jesenski sončni zahod, narediti nekaj izjemnega?«, itd.

Tovrsten redukcionističen princip življenjskosti se izdaja za univerzalnega in postaja norma kvazi-drugačnosti ravno zato, ker vzvišenost svoje izjemnosti doseže preko implicitnega distanciranja od megleno definiranega ozadja vseprisotne »kmečke« primitivnosti. Toda ravno v tej narcisoidni avtobiografskosti urbane kulturniške kvazi-elite, kjer se princip življenjskosti nanaša le na kakih šest odstotkov živih, se skriva tudi specifična kmečkost in zaplankanost urbanosti same, ki noče ali ne zmore videti onkraj horizonta domačnosti lastne, sicer urbane, »vasi«. Normativni ideal hipsterstva, četudi preoblečen v liberalnost in odprtost, funkcionira enako izključujoče kot katerakoli druga normativnost: poreže vse tiste zares bolne, a tudi vse zares zabavne odklone, vse kar gre preko meja zdravo-razumskega cinizma in kontrolirane transgresije.

Kako torej prebiti nesmiselnost nasprotja med urbanostjo in kmečkostjo? Skrivnost Tomažinovega postopka se ne skriva niti v afirmativnem naslajanju nad provincialno zaplankanostjo niti v izpostavljanju bolj moralnega, dostojanstvenega ali kultiviranega dela kmečkega življa. Nasprotno, Tomažin na specifičen način razširi meje hipsterstva preko ovir urbanosti, pravzaprav hipsterizira tisti najbolj nevreden, najbolj »white-trash« del kulture iz našega lastnega okolja, kar ima podoben učinek kot hipsterizacija »divjega ameriškega juga« znotraj dela sodobne ameriške »indie« filmske produkcije: »bitter-sweet« estetika, mrtvi ptiči, sončni zahodi, smeti, plapolanje žita, alkohol, tanki svinjski kurci in romantičnost incesta.

Pri tem postopku postane filozofsko vprašanje glede možnosti dostopa v radikalno drugačne duše povsem odveč, saj nimamo več delitve na naše in tuje duše. Kot pravi morda najbolj avtobiografski Tomažinovih lik: »Kdo mi lahko reče, da je njegov dogodek kaj manj moj? Če bi bilo tako, bi vsi pisali le avtobiografije /…/« Stramorjevi koraki se torej odvijajo znotraj ontologije radikalne imanentnosti nekega življenja, ki sicer ni življenje nasploh, vendar pa tudi ni moje ali tvoje, naše ali njihovo. Vsa življenja so postavljena na isto ravnino, so enakovredna, vendar nikakor ne enaka. Enakovredna so zato ker, kot pravi Tomažin v intervjuju v reviji Mentor, »V mojih zgodbah ni zmage in poraza«. To nikakor ne pomeni, da se liki za ničemer ne ženejo: prepiti Dolgi se sekira, ker njegova »smrt vedno zamuja«, zagrenjenega gospoda Rusa močno moti lasten hišni prag, še posebej takrat, ko ga prestopi njegov sin Boris. Toda vsaka življenjska zmaga ali poraz sta zgolj relativna zato, ker ju ni mogoče vrednotiti zunaj specifičnih vrednosti, ki jih imanentno postavi prav neko singularno življenje samo. Med življenji skratka ni mogoče vzpostaviti občega ekvivalenta, skupne vrednostne valute. Tako dobimo dve plati istega kovanca: dejstvo, da ni dobrega in slabega življenja na sploh implicira, da je vsako singularno življenje svoja specifična in v druge sisteme neprevedljiva vrednost oziroma sebi lastna kompleksnost, ki je ni mogoče zvesti pod nikakršno občost.

Zato tudi ni mogoče, kot smo že nakazali, vzpostaviti dveh velikih tipov življenj: urbanih in kmečkih, normalnih in odklonskih, izpopolnjenih in zapravljenih, zdravih in bolnih. Tomažinove zgodbe so sicer polne bizarne incestuoznosti, čudaške bednosti in nebrzdane seksualnosti, a ekstremnost je zgolj površinski zunanji videz: znotraj konteksta ima vse svoj smisel, svojo vrednost, svojo lastno, specifično normalnost, celo prisrčnost. Starša denimo prodajata usluge spodnjega dela telesa svoje paraplegične hčerke za drobiž sovaščanom. Oče je zadovoljen in pomirjen: sin je v šolah v velikem mestu, hčerka pa služi doma. »Čeprav je bilo ravno obratno od običajnega, se je vse lepo izšlo«.

Tudi nasploh v kmečkih glavah ni mogoče najti nikakršne klene preprostosti: asociativni tokovi Tomažinovih likov so nekako posebni, petični, hipsterski. Megla iz pokrajine se denimo pretvori v nekakšno sluzasto paro, ki zalije prepite možgane, ki razmišljajo o nežnosti smrti. Anksiozno-depresivna motnja od nekega drugega protagonista zahteva, da vsak dan ustvari nove principe, ki mu omogočajo, da se mu uspe dvigniti iz postelje in miselnega blata. Literarno potapljanje v tovrstne glave, ki so za humanista morda bližje živalskim, torej nikakor ne predstavlja poenostavitve ali zmanjšanja intenzivnosti in konceptualne kompleksnosti.

Nasprotno, vsaka tovrstna notranja pokrajina, ki je nujno v odnosu z zunanjo pokrajino, recimo z vlažnim gozdom ali vaško gostilno, ima svoje specifične kritične točke, samosvojo produkcijo ugodja in svojo izvirno ontologijo. Kot izpostavlja Sinanović, se zdi, kot da bi »Tomažinov kmet bral novejšo francosko filozofijo«. Toda perspektivo je potrebno obrniti: Tomažinov kmet pride do istega nivoja in učinka kompleksnosti mišljenja povsem brez filozofije; na njivi, ko spi pred televizijo, pri prostitutkah. Tudi to je del radikalno egalitarnega učinka: v prostoru ni elitnih točk odrešitve; vsi kraji - denimo Grosupljeska njiva, London, notranjost knjige ali brezčutne nožnice - so le točke znotraj kompleksnih topoloških mrež, kjer sta vsaka vrednost in vsak smisel lahko šele površinska učinka asociaciativnih povezav znotraj neke glave.