Aktualni dobitnik znamenite literarne nagrade tednika NIN je Filip David za roman Kuća sećanja i zaborava. Nagrada redko doleti koga, ki je mlajši od štirideset let, in nemalokrat se z nagrajeno konkretno knjigo nagradi celoten pisateljev opus. Tako je tudi pri letošnjem dobitniku. Na srbski literarni sceni je že dolgo prisoten kot serijski osvajalec nagrad, pisec scenarijev, knjig, esejev, dram. Skupaj z Mirkom Kovačem sta spisala scenarij za kontraverzni film Okupacija u 26 slika. S Borislavom Pekićem, Mirkom Kovačem in Danilom Kišem je tvoril neponovljivo literarno generacijo.

Filip David nosi dvojno breme, istočasno je Jud, žrtev vseprisotnega zla antisemitizma, in Srb, del „plemena“, ki je v 90-ih letih zajahalo nevidni val zla. Prav ta »nevidnost«, neujemljivost zla je glavni motiv romana. Sprožilec dogajanja v romanu je prigoda glavnega protagonista Juda Alberta Vajsa. Očetu ga uspe na poti v taborišče skupaj z mlajšim bratom Elijahujem poriniti skozi majhno režo v živinskem vagonu. Alberta v visokem snegu skoraj zmrznjenega najde neki folksdojčer in ga odpelje domov. Mlajši brat ostane obsojen na smrt v neskončni puščavi snega. Žena Nemca, ki je Alberta rešil, vanj projecira ljubezen svojega preminulega sina Hansa. To stapljanje Alberta s Hansom, ta zamenjava identitete, ki bi Alberta rešila gotove smrti, pa se ne zgodi. Zaznamovan s krivdo bratove smrti se upre in uspe mu zbežati.

Albertova judovska identiteta se torej vzpostavi skozi preplet individualne krivde in judovske kolektivne žrtve. Prav ta do fizične bolečine vrtajoč občutek krivde Alberta požene v obsesivno analizo pojavnih oblik zla. Filip David v romanu uporabi ves literarni arzenal, da bi sledil permutacijam zla. Dnevniški zapiski, osebne izpovedi, pisma, fiktivni novinarski članki in znanstveni traktati. V mešanici fiktivnega in (kvazi)dokumentarnega razbiramo vplive Davidovih navdihovalcev: Danila Kiša in Borgesa.

Vprašanje, kaj je zlo, je v tej knjigi postavljeno zelo eksplicitno, nesramežljivo. Ni vtkano v teksturo romana, temveč živo prisotno, mestoma celo materializirano. V eni od novinarskih reportaž beremo o demonu, ki je obsedel nič hudega slutečega malčka. Namesto slinjenja bruha ogenj in prerokuje prihodnost. Filip David to »dokumentarno« bizarnost razvije v miniaturno fabulo. Dobesedno utelešenje zla torej, materializacija tistega notranjega demonskega glasu, ki je nagovarjal svetega Avguština in mnoge druge. Metafora glasu skušnjavca se dobesedno naseli v telo otroka. Vse skupaj spominja na dybbuka, duha iz judovske mitologije.

»Razumeti pomeni tudi oprostiti« izreče na začetku romana eden od udeležencev konference o zločinu in pozabi. Stalnica literature o holokavstu je vzajemno izključevanje obsodbe in razumevanja zla. Dobro literarno artikulacijo tega nasprotja najdemo v Bralcu Bernharda Schlinka. Mihael spozna, da je Hanna zločinka, ki je prepustila mnoge Judinje smrti. Istočasno poskuša razumeti in obsoditi njen zločin. A ima ob tem stalno občutek, da z naporom razumevanja ne obsoja v zadostni meri.

Ta „izmuzljivost“ zla je rdeča nit romana Kuća sećanja i zaborava. Obsesivno beleženje človeških zločinov, njihovo arhiviranje je poskus obvladovanja in razumevanja zla. V romanu lik Solomon Levi arhivira vsa dokumente in pričevanja o človeškem zlu. Neke vrste zli ekvivalent enciklopediji mrtvih Danila Kiša. Dokumentira vsak najmanjši delež človeštva v neskončnem zlu. Popolni spomin kot judovsko fiksno idejo David pritira do roba absurda. V New Yorku „postavi“ hišo spomina in pozabe. V sobi spomina Albert Vajs na računalniškem zaslonu začuden spremlja prigode svojega življenja. V sosednji sobi pozabe so mu na voljo tabletke za resetiranje spomina. Albert ne pogoltne tablete in presenetljivo sobe ne požge do tal.

Breme ohranjanja spomina je komaj vzdržno zaradi njegove hrbtne strani nesmiselnosti trpljenja. Solomon Levi stori samomor, tako kot eden najbolj znanih resničnih negovalcev spomina, Primo Levi. Proti koncu romana izvemo, da je Levija verjetno v smrt pognalo lastno zlo, tisto, ki ga je tudi gnalo v katarzično zbiranje pričevanj o vseh vrstah človeških zločinov. Levi je bil ultimativni izdajalec, sodelavec morilcev Judov. In to v imenu odrešitve judovskega ljudstva, v imenu njihovega drugega izgona iz Egipta. Sledil je mistični eshatologiji zla, ki jo je oznanjal mistični rabin Cevi. Nauk, ki obnovo sveta in odrešitev pogojuje z bližino zlu, s spustom v najgloblje temine človeške grešnosti. Zlo se tukaj kaže v groteskni maski dobrega namena.

Judovska mistika je sicer ponavljajoča sestavina Davidovega pisanja. V romanu se poskusi filozofske opredelitve zla in racionalizacije o njegovi banalnosti vse bolj umikajo mističnim razlagam o kozmičnem, iracionalnem in za človeka nezaustavljivem zlu. Če smo malce hudomušni, je tudi sama konstrukcija romana mistična. Težko sestavljivo fragmentiranost lahko pripišemo Davidovemu iskanju „jezika“ zla. Mističnost zla torej narekuje tudi eliptično formo romana. A poskus zgostitve mnogoobraznosti zla na slabih 200 straneh gre na račun razvitja fabule. Glavne koordinate knjige - spomin, krivda, zlo - se neumorno verižijo, kar pri bralcu sproža skorajda epistemološko zmedo. Vsevedni pripovedovalec „vdira“ v fiktivno naracijo s filozofskimi poantami.

Že omenjena vstavljenost fiktivnega v dokumentarno in obratno pri Davidu ne deluje prepričljivo. Od bralca zahteva miselno sestavljanje mozaika iz delcev, ki se ne prilegajo najbolje. To najbolje ilustrira zadnje poglavje romana, ki nas še zadnjič izstreli v težko razumljivo elipso mističnega. Roman se namreč konča s ponovno združitvijo Alberta z bratom Elijahujem in starši. Albert zapre oči in postane neviden, vredno samega Houdinija, ki je, kot izvemo v romanu, prednik Vajsovih. Družina se torej ponovno združi v fantazijskem svetu za Albertovimi očmi, kjer ni bolečine in zla. In kjer Elijahu jaha konja s pasjo glavo, ki je očitno neki, meni sicer nerazumljivi, ultimativni simbol.

Kako ta Albertov solipsizem povezati s predzadnjim poglavjem, ki se odvija na Orient ekspresu? Albert potuje s tem nekoč vseevropskim vlakom, ki prevaža premožne turiste, Jude. V Albertovem vagonu se sprva trivialna debata sprevrže v polemiko o zlu. Naključni sprožilec Albertovega odhoda iz vagona je otroški jok. Albert iz „filozofskega“ vagona s pisateljevim nadrealističnim preskokom vstopi v twilight zone vagon, ki je poln izstradanih in na pol mrtvih Judov. Skozi okno vidi staro železniško postajo, polno nemških orožnikov. Ne da bi se nujno spraševali o izteku romana in njegovih mnogoterih interpretacijah, lahko rečemo vsaj to, da je „konsistenten“ s siceršnjo „smiselnostjo“ Davidovega romana. Judje sicer pravijo, da vse, česar se dotakne zlo, izgubi smisel.