Bilo je pred petimi leti, ko so se v mestecu Helena v Montani počasi odprla vrata starinarnice. Vstopil je mladenič v srednjih dvajsetih in se razgledal, preden ga je intuicija odvedla v zaprašen kot sobe, kjer je stal star Remingtonov pisalni stroj. Tyler Knott Gregson, zdaj že prepoznaven pesnik in pisatelj, ki je stal pred pisalnim strojem in nanj zapisal svojo prvo pesem, ni bil le nek poduhovljen hipster, temveč poduhovljen hipster z dostopom do interneta, ki je tistega popoldneva namesto »new year, new me« kosila objavil enega prvih primerkov literature na Instagramu.

Medtem ko so lajki padali, so literarni kritiki padali v nezavest in se spraševali, ali je s tem resnično povzročil začetek novega literarnega obdobja ali gre le za starega mačka v novem žaklju?

Literaturo na Instagramu lahko zasledi vsakdo, ki je na svojem feedu že videl hipstrske fotografije narave z zlajnanimi navdihujočimi citati – ti pa so heterogena mešanica tako odlomkov literarnih del kot tudi ljudskih modrosti, ki jih vaša babica rada deli med nedeljskim kosilom. Kljub takšnim razlikam v izvoru pa je še vedno mogoče zaslediti skupne značilnosti takšne literature, ki niso nič drugega kot prilagoditev vsebine na format, ki ga stran omejuje. Literatura na Instagramu mora zato biti dovolj kratka, da se prilega formatu slike, zato so najbolj razširjeni citati in enokitične pesmi. Posledično pa je takšna literatura tudi jedrnata, zaradi česar je uporabljeno značilno izrazito in močno besedišče ter splošne lahkotnejše teme, kot so ljubezen, prijateljstvo in osebna rast, s katerimi se bralec lahko prav zaradi kratkosti poistoveti še bolj kot pri delih z zelo podobno tematiko, kot so npr. tisti gorski zdravnik romani, ki jih na polici zraven čipsa prodajajo na bencinskih črpalkah. Toda zakaj bi stali v dolgi vrsti, da bi si priborili eno izmed tako dragocenih knjig, če lahko preberemo citat »nikoli ne obupaj« in v enem stavku najdemo več nians, literarnih sredstev in skritih pomenov kot na celi ustni maturi iz slovenščine?

Če se torej zdi ironično, da se je literatura na Instagramu, enemu danes najbolj priljubljenih socialnih omrežij, začela na pisalnem stroju, je zanimivo tudi to, da se na samem začetku sploh ni razvila za Instagram, temveč za sorodno, a v svojem konceptu bolj individualno in idealistično omrežje Tumblr. Toda literatura na Tumblrju je bila lirična prav zaradi avtorske anonimnosti, zato se je njena širitev na Instagram, ki je bolj usmerjen v vizualnost in ga zlahka označimo za Tumblrjevega plehkega mainstream mlajšega brata, zdela nenaravna. Morda pa je ravno zaradi uporabnikove neanonimnosti Instagram literatura že takrat prekosila ombre lase in postala modni dodatek, ki priča o globoki duhovno-intelektualni razgledanosti razsvetljenca, ki jo je objavil. Lahko bi rekli, da se je literatura v svojem prvem obdobju na Instagramu torej obdržala, ker ljudje radi sodimo človeka po platnici knjige, ki oz. če jo bere.

A ne za dolgo. V zadnjih petih letih je literatura na Instagramu preživela nekakšno naravno selekcijo, ki je izluščila nov trend – kratke in z močnim besediščem zapisane ideje, ki v živahni poplavi fotografij zaustavijo uporabnikovo oko in ga prepričajo, naj jih širi dalje. Objave, ki niso bile dovolj lepe, zanimive ali tem kriterijem niso zadostovale, so izumrle, a ravno zato so se do danes prebile le takšne, ki jim. Bralec pa je s tem pravzaprav postal še bolj nekritični kritik, saj zgolj s svojo spletno aktivnostjo določa, katere vsebine se bodo širile naprej. Če je velikokrat rečeno, da je pri literaturi običajnega formata odziv kritika eden izmed dejavnikov za njen uspeh in širitev, je na Instagramu glavno širjenje od ust do ust, s preprostim dvoklikom, ne da bi bralec sploh spregovoril besedo.

Instagramska literatura torej ni prelomnica za novo smer ali obdobje književnosti. Gre zgolj za poplavo del, ki ustrezajo značilnostim že obstoječe literature, izmed katerih je format družbenega omrežja v ospredje postavil tista, ki so pri uporabnikih doživela največ odziva. V kolikšni meri lahko torej na Instagramu bralec kar sam vpliva na literaturo?

Prav zaradi izkoriščanja takšnih nezapisanih zakonitosti se je kasneje namreč pojavila še ena novost – na omrežju so se začeli ustvarjati neosebni, brezimenski profili, ki ne objavljajo fotografij iz življenja nekega posameznika – vem, tragično -, pač pa se posvečajo literaturi, ki jo namesto z interneta črpajo iz lastnega navdiha. Ker pa je ta novi val v zadnjih letih uporabil še vizualno plat Instagrama, ki je primarno usmerjen v podobe, lahko govorimo o pravi instagramski literaturi, ki je v svojih lastnostih mnogokrat paradoksalna. Če za primer vzamemo sveže prevedeno pesniško zbirko Med in mleko kanadske instagramerke Rupi Kaur, lahko vidimo, da je Instagram poezija v njenem primeru združena z avtoričinimi ilustracijami, a kljub temu ni mogoče trditi, da gre za likovno literaturo, saj podobe pesmi ne sestavljajo, pač pa tako rekoč dvigajo njeno estetsko funkcijo ali pa to verjetno vsaj želijo doseči, če kot Hannah Montana združujejo najboljše obeh svetov. Ravno z vrednotenjem Instagram literature po funkcijah pa pridemo do še enega paradoksa.

Čeprav je pričakovano, da naj bi bila poezija, pa naj bo ta na Instagramu ali v klasičnem formatu, pri ljubezenskih temah vsaj do neke mere izpovedna ter posledično drugačna in edinstvena za vsakega človeka, je ta v Instagram postih napisana tako splošno in brezimensko, da se z njo lahko poistoveti čim več ljudi – so nekakšni relatable memes sodobne literature, pod katere označimo samega sebe. Največkrat ravno odsotnost ločil in uporaba zgolj osebnih zaimkov za poimenovanje subjektov pričarata napihnjeno globino – tako, ki jo lahko 5 minut kasneje objavimo pod zamišljenim črno-belim selfijem. Tukaj je zanimivo, da ravno dejstvo, da pesem ne podaja realističnih opisov konkretnega sveta, naredi citate in ostale oblike tako splošne, da kot nasveti TV vedeževalke postanejo relatable za širšo množico ljudi; prav že omenjena aktivnost uporabnikov pa takšno literaturo eksponentno širi dalje.

Toda ali je resnična vrednost tako splošne literature sploh kaj drugačna od univerzalnega čistila za vse? Zdi se, da se je s pojavo Instagram literature le-ta res približala ljudem – če ne s poistovetovanjem, pa vsaj fizično. Vseeno pa se lahko zgodi, da ne bo ostala nič več kot vsebina, ki jo prescrollamo, ko čakamo na bus. A vendar tukaj krivda ne leži v ustvarjalcih ali literaturi sami, saj se vrednost Instagram literature ne spreminja glede na obliko, v kateri jo sprejemamo, pač pa jo lahko vrednoti le bralec sam, saj je, kot smo že ugotovili, s svojim odzivom pravzaprav postal nezavedni promotor literature. Je torej smisel Instagram literature še vedno katarza, ali pa je postala moralistična vsebina, v kateri s poistovetenjem iščemo uteho? Ne glede na to, kako plehka se instagramska literatura zdi na prvi pogled, se moramo zavedati, da vendarle govorimo o literaturi na strani, ki ima toliko slik skodelic kave, da bi se jih še Cankar naveličal. Tako stran kot posledično tudi literatura sta zgolj glina v rokah družbe, ki literaturo hkrati ustvarja in širi. To, ali bo literatura Instagram ali instant, se torej moramo odločiti in se vsakodnevno odločamo sami, korak za korakom, lajk za lajkom.

Spisala vajenka Katarina.