Kemična degeneracija.

Irvine Welsh, avtor kultnega Trainspottinga, ki je bojda v otroštvu najprej sanjaril o astronavtih in vesolju, nato pa s snifanjem lepila to vesolje preselil kar v svojo notranjost, z naslovom Pogreto zelje bralca že vnaprej opozori, da so kratke zgodbe in novele iz zbirke pravzaprav na novo pogrete; vse razen zadnje novele so bile namreč že objavljene, pa čeprav v manj znanih zbirkah, katerih izdaje so že zdavnaj pošle in so zatorej večini bralcev nepoznane. Nepoznano pa ne bi smelo biti dejstvo, da je Welsh pravzaprav v osnovi pisec kratkih zgodb – tudi Trainspotting, s katerim ga še 20 let po njegovi izdaji najbolj povezujemo, je v osnovi pravzaprav tesno povezan skupek kratkih zgodb.

V Pogretem zelju se torej vračamo predvsem k vintige Welshu iz devetdesetih. Osem kratkih zgodb oz. novel se v tematiki ne premakne daleč od Sickboya in družbe: liki vase šopajo te in one droge ter v ritmu škotskih slengov glasno jamrajo, pizdijo, se smejejo in mrmrajo ven iz knjige. Welsh namreč gradi svoje like skozi jezik navzven, vsaka posamezna zgodba pa s tem prinaša natančno izdelane like, v večini ne preveč prijetne osebke, ki na tak ali drugačen način sabotirajo svoja, že tako v nekakšne socialne zapore ujeta življenja.  

Welshevi liki, h katerim se sicer vztrajno vrača, so sebični in hedonistični in so tisti, ki stvari zajebejo do te mere, da so, ko so že slabe, ponavadi le še slabše. Temu povečini botrujejo droge, ki pa jih Welsh nikoli ne slika črno-belo. Droge so zabavne, pogosto reče v intervjujih, a pač tudi uničujoče. Tudi v Pogretem zelju smo torej še vedno pri tistih stvareh v življenju, ki te, kot pravi, ohranjajo žive in zastrupljajo obenem.

In kaj pravzaprav najdemo v tem zelju? V uvodni Okvari na progi navdušen nogometni navijač, potem ko na poti domov z družino, ko že skoraj zamujajo prenos tekme, njegovi ženi vlak odtrga obe nogi, predvsem razočaran, ker zamuja prvi polčas, reče: »Če mene kdo vpraša, si je bla za vse čist sama kriva, kurac.« V Katoliških občutkih krivde je kot kazen za homofobijo liku usojeno posmrtno življenje fantoma, ki od zadaj posiljuje vse svoje kolege, v še eni zgodbi vesoljci, sicer verižni kadilci, oblast sveta položijo v roke navijaški skupini iz Rosewella, in to ne tistega v Novi Mehiki, ampak mesteca škotskega Highlanda. V zgodbah srečamo tudi starega znanca Begbieja, ki tokrat pri družinski božični večerji premlati tipa svoje sestre, ker mu je ta z udarcem po hrbtu rešil življenje, da se ne bi zadušil.

Stare zgodbe zaključita močni intimni zgodbi Stanje v partiju in Zmagovalčev plen, na koncu pa nam Welsh postreže še s svežo novelo Ime mi je Miami, kjer v nekoliko drugačni maniri presadi Škotsko v Miami in s tem pridobi odskočno desko za raziskavo drugačnih vod, v katerih se, začuda, morda pa le zato, ker se tokrat heroin zamenja za ekstazi, stvari končajo bolj pozitivno, kot bi se od njega pričakovalo.

Umazani realizem, ki ves človeški trash potisne v ekstreme, da se zdijo liki v svetu ostrih robov kot nekakšni risani junaki, a še vedno psihološko povsem realistični, gre vedno z roko v roki s črnim humorjem, ki Welshu pravzaprav dovoljuje, da lahko spregovori o sicer težko prebavljivih zadevah. In če je svojo mehko plat pokazal v Ime mi je Miami, se sledove najde tudi v bolj trainspottovskih zgodbah; v Zmagovalčevem plenu junak denimo razmišlja takole: »Zakaj je ne bi smel prijeti za roko? Kako smo postali tako sprevrženi, da je punco, v katero si zaljubljen, težje držati za roko kot pa jo fukati po pasje na kavču?« No ja, mehka plat.

Pogreto zelje je neenakomerna mešanica znanih obrazcev in žanrskega eksperimentiranja. To so bombončki za poznavalce in prava doza prve pokušine Welsha za še nedolžne. Predvsem pa zadeva ni le pogreto zelje. Je mojstrstvo kratke proze, ki znova dokazuje, da je Welsh rojen pripovedovalec. Njegova pripovedovalska žilica pa v živo zveni nekako takole:

////////////////////////////////////////////////////////////////

IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

////////////////////////////////////////////////////////////////

S kosilom nekega molja se je sladkala Petra Meterc.

Zbirka Pogreto zelje: Zgodbe kemične degeneracije je letos v prevodu Brede Biščak, Andreja E. Skubica in Jerneja Županiča izšla pri Študentski založbi.