ISKRENIČNO
Madona, kako paše sem in tja ob nakupu knjige skenslati posrednika, middlemana! Že že marže, ob katerih avtorje vrže na rit, pa dobavitelji in njihove zamude ter ostale tržne zakonitosti ... v katerih se človek izgubi kot v antologijskem verzu pokojnega Big Puna:
»Dead in the middle of Little Italy, little did we know that we riddled two middlemen who didn't do diddily.«
Govorim predvsem o filingu, ki te prežema, ko buklo kupuješ direktno iz samozaložničine torbice ali do vrha nafilanega ruzaka – ta je res jak! Kanček uličarskega ima svoj omamljajoči čar; stoned is the way of the walk pred odprtim, na šverc založenim prtljažnikom ala slovenski skejterji v času okoli osamosvojitve. Dragi moji hustlerke in hustlerji: roba izpod pulta do groba! Pa naj ta slogan pospremi odlomek iz zbirke remix.rar našega današnjega objekta zanimanja, ki ga avtor Amadej Kraljevič v usta položi brazilskemu nogometašu z imenom Ricardo Izecson dos Santos Leite:
»vaš honorar bo posnemal moj vzdevek. bruto
bo dolg kot moje ime a izplačilo bo
kratko.
Kaka«
Pisan zvežčič, na prvi površni pogled v naslovnico in zadnjico spominjajoč na tiste formate A5, ki po koncu šolske sezone, ker jih zaradi cheap izgleda in premalo strani nihče noče, ostanejo na policah papirnic, se je, ko smo ga natančneje premerili, izkazal za tripaški art izpod prstov Liare T'Soni. Krofi, ampak ameriški z luknjo, pa spet ne posuti s cukrom, ampak z luškanimi roza lajšticami na rumeni glazuri in obratno. Nadalje kupčki štorovk in mušnic, kar po moje pomeni: namesto Ecce homo – glej, micelij! Se pravi mrežasto razrasle nitke, s katerimi nam jo lahko zagode ali še bolje zaglivi narava; podgobje, model mišljenja, ki nam ga je kot alternativo koreninam ponudil dvojec Deleuze-Guattari. Naprej: z desne renči bel stafford na ketni; njegovi čekani premagujejo mejo med grafiko visoke ločljivosti na ekranu laptopa in tremi dimenzijami. Pa majčka z zebrastim vzorcem, kiti ubijalci, račke; od metuljev do žičnate ograje in tako dalje ... Vse našteto je del pomenljive motivike, ki na vizualni ravni krasi zbirko remix.rar Amadeja Kraljeviča – hkrati pa tudi vse, kar se tiče mojega kršenja reka “Ne sodi knjige po platnicah”.
Ko sem v vlogi recenzenta začel brati ... da »zbirka nima uvoda« ter naj bo uvod kar samo branje, mi je naenkrat pred oči prišel Banksyjev grafit, ki se je leta 2017 pojavil nedaleč od vhoda v londonsko umetnostno galerijo Barbican, le malo pred otvoritvijo retrospektive del Jeana-Michela Basquiata. Gre za portret tega umetnika v njemu lastnem stilu, ki pa mu dobrodošlico izrekata metropolitanska palicaja v Banksyjevem, kar obenem pomeni ekspresivne poteze čopiča proti šabloni. Videti je kot vsako drugo strokovno šlatanje ob postopku legitimacije, SAMO© da zahvaljujoč navezi Basquiat-Banksy za spoznanje bolj »žareče«, če na ta način iz angleščine prevedem besedo radiant, ki se je vse življenje držala slikarja. Banksyjeva intervencija je v prvi vrsti opozarjala na to, da galerija Barbican grafite, iz scene katerih je izhajal tudi Basquiat, tretira kot vandalizem in jih vztrajno briše s svojih zidov ... Kraljevičeva sugestija glede uvoda pa nas v povezavi z Banksyjevo intervencijo primora, da se postavimo v neko drugo vrsto – pusti nas stati pred vhodom galerije na splošno, v kateri se s preostalimi čakajočimi najbolj prerivajo prav tisti z željo, da bi bili nekoč v njej razstavljeni tudi sami ... Vsake toliko časa se varnostnik izpred vhoda sprehodi do zadnjega v vrsti in mu na uho zašepeta nov kriterij za vstop ali dva, tri ... kritika med kustosom in ulico. Igrica telefončki in varnostnik z vselej novo varko, ki bo v takšni ali drugačni obliki slej kot prej naprodaj v štacuni s spominki, brez katere ni izhoda.
O tej vrsti – soustvarjalcih – med drugim piše Kraljevič na prvi strani zbirke; gre za drobce prikaza tega, kako deluje kritika ... No, tako se vsaj zdi meni, ki sem se znašel v kritiško ustrojeni koži; »samo kožici«, kot opozori Kraljevič, v kateri se bere na-mesto nekoga drugega. To je »stonoga«, ki jo omeni v nadaljevanju, in pomeni sto ljudi - sto čudi. Namestništvo na razdalji od vselej busy, a popljuvanega mestnega redarstva, ki z nenehno novimi pooblastili postaja vse bolj podobno policiji ... do nič manj slinastega župana, ki že vrsto let ni niti s prstom mignil. Govorim o kritiški in hkrati kritični situaciji, ko ti je v veliko čast, da te je za svojega sprejel slovenski PEN – drek pa se ti hkrati zdi vse, kar napišeš. Pendrek, ki se te (ne) dotakne? Sodnik, porota in rabelj ... pa še policaj, ki te popiše, v enem. Popiša, bi rekla ulica. Kot da Kraljevič bralnega občestva ne neha opozarjati na to, da mora biti kritiki mestoma podvržena tudi sama kritika - predvsem pa »beseda-reda« par excellence: sodba!
Problematično bistvo sodbe je v tem, da obstoj reže na deleže; da vse naše obstoječe ureja na podlagi tega, kakšen delež neke višje oblike, npr. duha, h kateri stremi, ima nekdo ali nekaj v lasti. Sodba v imenu takšne ali drugačne višje vrednote vselej že predpostavlja tudi imetje določenega deleža le-te ... Nietzsche je razmišljal o pogojih sodbe približno takole: ljudje sodimo, ker cenimo lastni delež; za vsak delež pa ostanemo dolžni bogovom; ta dolg je neodplačljiv in neskončen. Toda, zaboga, namesto česa je bila sploh vpeljana sodba? Namesto česa vsi ti dolgovi, vsi bogovi ali - še slabše - en sam in edini oziroma nenazadnje tudi njegovi namestniki na zemlji? Namesto afekta; namesto vseh »možnih končnih razmerij obstoječega telesa s silami, ki ga aficirajo«. Namesto silnega boja za obstanek, za goli obstoj; namesto spopada sil in moči, katerih čuvaji in upravljalci smo mi sami, ne pa bogovi; namesto vrtinca težnje medsebojnega množenja in bogatenja sil, kot piše Deleuze v enem izmed najpomembnejših esejev zbornika Kritika in klinika. Problem sodbe je v tem, pravi, da »predpostavlja predobstoječe kriterije« in zato ne more dojeti, »kar je novega v nekem obstoječem, niti zaslutiti ustvarjanja nekega novega modusa obstoja«. Literarna samokritika bi morala imeti Deleuzovo geslo »omogočiti obstoj, ne pa soditi« nenehno pred očmi; mi pa smo že na poti s polnim tankom Kraljevičevega »modusa operandizla«.
Sam sem se v problematični kritiško-kritični situaciji znašel v zvezi s Kraljevičevimi referencami: Roc Marciano, krasno!!! Pa bolj old school, a še zmeraj kul DMX. Pa pohorski ljudski pevec in pesnik Jurij Vodovnik. »oh rupi kaur« … Ampak za božjo voljo: Vili Resnik in Čuki? »Čaki mal, pizda,« ne, to pa ne sodi sem? Postmodernizem? Grizem se v jezik oziroma prste, le z muko vlečem s kombinirkami iz literarne krste za Kraljeviča zadnji žebelj, ko k sreči končno preberem tole: »vse spustim iz gobca. Kot rafal. Nakičen rafal. Direktno v razprtost. Vse zgrešim. eno trofim.« In ja, povsem dovolj je že ena taprava - en odlomek, ki prevaga ... Pa bodi naslednji: »brez krindža reči, da je življenje borba.« Pa še en: »vsaj na papiru bo lažji nasprotnik, čuj«. Pa paše še en bojeviti: »rok trajanja spopada je podaljšan s konzervansi.« Kraljevič piše, kot bi se Scottov replikant boril za življenje, pa naj gre tematsko za videoigre, neoliberalizem, ozadja športnih tekem, sprehode po vaških poteh in gozdovih ali seks v mestu ... Obenem se vse guba: notranji monolog postane v trenutku zadeva zunanjega videza. Ob tem pa si Kraljevič mirne volje privošči zatipke, dialekt, sleng, ASCII grafike, se poljubno požvižga na ločila in sledi napotku piši kao što govoriš ... Je remix.rar zbirka pesmi, avtorjev popotni dnevnik, nedodelana novela, par literarnih skic, sinopsis za scenarij, sem in tja se že samo kakšen naslov zdi kot kratka zgodba? Lahko pa da je taka predvsem moja pamet, da se vse to sploh sprašujem?
Kako zvito se Kraljevič v zbirki poslužuje suspenza, kot bi želel kritiko nenehno vleči za nos, ji spodmikati tla pod nogami oziroma jo obmetavati z bananinimi olupki. Zdrs: natanko v trenutku, ko se namreč določen del zazdi navadno freestylovsko klobasanje, Kraljevič razkrije tematiko, za katero je ves čas šlo, npr. zašpili z videošpili, ter tako vse skupaj premakne na pravo mesto - a spet le za hip - hop, že v naslednjem ne gre več »za nedofukanega gejmerja«, ampak npr. bolniško posteljo, kot bi se na mestu piksla v stilu ulične umetnosti Space Invaderja znašla keramična ploščica … Ne gre za izključujočo alternativo - literarna gradbišča ali trdne zgradbe-, ampak oboje hkrati ... Kraljeviču ustrezen glavni kritiški kriterij rije pod zemljo, a v skladu z geslom »zapuščati underground. zaseliti hyperground.« Gre za branje razdalje med temelji in predpono, ki v sestavljankah izraža, da je česa preveč ali v visoki stopnji; branje nasičenosti s prastarimi standardi, ki so kot kri, ko se strdi; tistega au, ki odmeva še dolgo po padcu avtoritete na realna tla talenta. Kraljevič piše, da je »možna naselitev v tem odmevu. prazen minorni prostor brez ozemlitve. S talnimi razpokami. konstantni tektonski premiki. premetavanjem. novim postajanjem na začasnih postajah. molitev. ni je potrebno izreči.« Babilonski »stolp pesmi«, preobilje, ki ga ne more do konca prekleti fant od rasta fare.
Kraljevič preigrava različne teritorije in topose; če ga kot kritik obtožiš, da je še zelen, bo namesto tipkovnice uporabil virtualni meč vilinca Linka iz videoigre The Legend of Zelda; pisateljsko pero postaja joystick. Kraljevičevo literaturo je mogoče imeti v zobeh le z na stežaj odprtimi usti. »Okušanje sredice v postajajoči iskreničnosti,« zapiše nekje. Gre za tri črke, vse skupaj nič, nič iskrenosti. Iskre ničnosti. Tejst niča med iskrenimi ljudmi. V krogu družine, prijateljev, sodelavcev, pa vse do popolnih neznancev, ki se imajo možnost postaviti se v tvojo kožo. »Govor zunanjosti« in ti, ki te je eno samo razsrediščenje na podlagi vsega, kar naokoli govorijo o tebi, tvojem delu in vrtoglavi igri tako tvoji najbližji kot masa na kritični distanci ... Tisti, ki te ne morejo prebavljati, postajajo tvoji največji oboževalci: »zgodovina je v presnovi«. Poosebljena vroča kri tika kostni mozeg, ki se mu, naduvanemu, zdi, da bi ga morala vikati pa pika. »Potovati v prostoru večnih ust,« piše Kraljevič - v imenu tistih, ki ne čakajo v eni sami dolgi vrsti za VIP lože različnih institucij, ampak doma čakajo na dan na silo odprtih vrat …
Ker je remix.rar na voljo v dveh izdajah, že omenjenem zvežčiču - ta je videti kot ena od številk fanzina »hyperground« scene, ki jo Kraljevič v njem oglašuje - ter tudi na enhanced USB ključku z dodanimi kratkimi zgodbami, sem razmišljal, katera bolj pristoji vsebini. Ostal sem nekje vmes med papirjem in piksli ... Črkami in rastrsko ali bitno grafiko. Želel bi si, da bi bila v čim bližji prihodnosti trda vezava velik prodajni hit, mehka pa dragocena rariteta, ki bi jo naloudani literarni zanesenjaki skrivali v svojih vitrinah. Remix.rar je namreč vredna branja; ponuja npr. možnost postati »algoritemski finančnik, ki bi bil zatopljen v končno zalogo česna«; bi vampirska posla določene ekonomske logike lahko zamenjala neka druga? Kraljevič nas bombardira z idejami: miselni micelij, ki celi celotne celine; samopreskrba; oživljeno gibanje neuvrščenih: »rekonstruirati jugonostalgijo v seriji assassins creed igric«. Literatura kot neprenehno gibanje in le začasne postaje; ves čas tuj teren ter renovacija že znanega, remix. Ko si oziroma nam zastavlja vprašanja, kot je npr. »bi jazbinškov zakon obveljal v simsih«, ali kot razlog za nastanek katalonske krize ponudi odhod Prosinečkega iz Reala, je sicer vselej malo premaknjen, a hkrati še kako na mestu! Vmesen & umesten se dobro zaveda: »vmesna mejna območja so državotvorna stvar« …
Na tem mestu bi se bilo primerno vrniti k Banksyju. Njegova Deklica z balonom je bila leta 2017 izglasovana za najbolj priljubljeno britansko umetniško delo, leto kasneje pa jo je takoj za tem, ko je bila na dražbi v londonskem Sotheby'su prodana neznanemu kupcu, v okvirju skriti mehanizem razrezal v kup papirnatih trakov. Tukaj je pomembno predvsem to, kaj se je zgodilo vmes; se pravi med razglasitvijo Deklice z balonom, ki se se je prvič pojavila kot grafit na zidu londonske ulice Great Eastern Street, za najbolj priljubljeno britansko umetnino ter njenim "samouničenjem". Kritik Jonathan Jones je prehitel konceptualni trenutek tega dela ter ga v Guardianu označil za »umetniški ekvivalent tvita«, ob tem pa v bistvu dodal, da o tem, kaj je v umetnosti zares dobro, lahko sodi le elita s superiorno senzibiliteto in znanjem. Narod je že lahko glup, a v kalup se je gospod velecenjeni kritik ujel tudi sam …
Ko iz dneva v dan vse hitreje izginjajo meje med ljudmi in stroji, je še toliko pomembnejše opozarjati na vse možne načine, na katere duh postaja kost. Na vse okostenele podobe, modele, metode, norme, merila, vzore in vzorce mišljenja … Kraljeviču je namreč jasno: »extra terestrijal folk-sajborga« se smola ne bo držala nič manj kot nas. Kdo ve, akronim TFW v spremstvu Kraljevičevega bojnega krika »who the fuck cares about vladajoče reprezentacije« in formule »Afrika proti Heglu« lahko pomeni začetek nekega novega gibanja - njegovo ime pa bo »gubanje vagabundov«? Giljotina za cesarja, ki je pod bundo kameleonsko kamuflažne barve, s katero zažiga na alter umetniških dogodkih, zgoraj brez; »štala in nebotičnik«; goveja remix verzija japonskega cyber pank animeja oziroma mange. »Koncept kapitalizma je samo slaba poetična zanka«, piše Kraljevič. Naš vrat bo kmalu en sam hickey; mi, opiti od kapitalističnih pesmi z mehkimi koleni na majavi pručki, zazankani. Takole pravi Zinedine »Zizou« Zidane, ki ga »verovatno« citira Kraljevič:
»vsake toliko časa je treba nekomu
privoščiti počitek. vsake toliko časa je
treba koga z glavo. vsake toliko časa je
treba kaj zaključit.«
Namesto zaključka mlada literarna kritičarka, ki čaka v avli hotela Scallops, v katerega naj bi se sinoči prijavil Amadej Kraljevič. Med branjem njegove zbirke remix.rar se je namreč popolnoma izgubila, njena rešilna bilka pa naj bi bil današnji intervju. Edina dosedanja orientacijska točka je bil roman Anastrofa Muanisa Sinanovića, omenjen na predpredzadnji strani zbirke, katerega branje pa jo je le še bolj zmedlo. Ve samo, da naj bi šlo za literarni boj, ki neke sile nikoli ne uniči ali odbije, temveč se je polasti ali jo naredi za svojo. Ko se je Kraljevič končno prikazal, je šel intervju kot po maslu, na poti proti domu pa se je spomnila le tega, da se mu »zdi kritika seveda nujna«, a je ob tem dodal primero »kot scalnica«. In da kritikov, ko njihove perspektive enkrat postanejo stalnica - zdelo se ji je, da je zanalašč zarimal s samostalnikom istega spola, sklona in števila - »ne more primerjati z ničemer drugim kot z ledvičnimi kamni. Treba jih je razbiti, pa še potem boli! Ampak literatura vse prenese ... v nov pomen.« Pobrskala je po Sport Billy torbici in na diktafonu s posnetkom Kraljevičevega intervjuja pritisnila gumb play: »'Shell in the ghost', tokrat je školjka ujeta v duha. Ta, v nekem obdobju še tako svoboden, postaja kalup, loopina; za jedrsko zimski čas remiksana navodila Milana Jesiha: 'prisluhni školjki', ki je to pot straniščna, relikvija iz že davno porušenega lokala Šumi na Slovenski, še prej pa Titovi: 'pričetek napada iz kanalizacij. Hajca. Odsek odtoka enačiš z edinstvenostjo ...' Slovenske literate zanima Roc Marciano: 'That's the type of shit I'm on'.«
DOSTOP DO ZBIRKE:
KODA: OZei1
Dodaj komentar
Komentiraj