Islandska pojedina v treh hodih

Recenzija izdelka
21. 7. 2021 - 13.30

Lepo pozdravljeni in dobrodošli v avditorni restavraciji Radia Študent. Danes vam bomo postregli s trihodnim degustacijskim menijem, ki ga je za vaše brbončice letos pripravilo Kulturno-umetniško društvo Police Dubove in nosi naslov Islandski triptih. Tri novele, iz katerih sestoji današnje kosilo, so sadovi dela poljskega pisatelja Huberta Klimko-Dobrzanieckega, za domačo publiko pa jih je pripravila prevajalka Tatjana Jamnik. Kulinarično popotovanje vas bo popeljalo od zagrenjenega vsakdana negovalca v domu za starejše preko novodobne balade z gejzirji in vas vrnilo nazaj k zagrenjenemu negovalcu. Pričakujte veliko slanikov, kakšno orko in neumorno iskanje življenjskega smisla. A pozor, tale pustolovščina ni za pretirane sladokusce.

Pa če kar zagrizemo v prvo novelo Rožin dom. Povest se prične v domu za starejše, kamor poleg bralcev vstopi tudi naš prvoosebni pripovedovalec Hubert, ki je v ustanovi ravno sprejel delo negovalca. Hubert nam pozorno in z nazornim jezikom opisuje mundanosti svojega delavnika, ki sestoji iz vrtanja po dreku, kópanja oskrbovancev, občasnega fantaziranja o njih in interakcij z vulgarnimi sodelavci. Tekom pripovedi spoznamo tudi nekaj enodimenzionalnih stranskih likov, med njimi: Bajso, poševnooka dekleta oziroma filipinske piške, pedre in tetke ter rumenokožne barbare. Vendar pa ne spoznamo razlogov za zagrenjenost glavnega lika, ki ljudi okoli sebe povsem neironično klasificira glede na njihove osebne okoliščine z omenjenim izrazjem.

V pripovedi počasi spremljamo Hubertovo privajanje na delo ter njegovo eventuelno napredovanje do dela v prestižni vrhnji etaži doma. Tam ー tik pred koncem prve novele ー Hubert spozna oskrbovanko Róso, ki mu priraste k srcu. Z njo se pogovarja o življenju izven doma in tako nekoč, ko pripovedovalec med kópanjem oskrbovanke občuduje dlakavost njenega venerinega grička, izvemo, da je Rósa slepa ter da je v zgodnji mladosti izgubila svojo družino.

V drugi noveli Krýsuvík se prvoosebni pripovedovalec zamenja, kar je očitno tako po načinu izražanja kot njegovem imenu. Novela nas popelje v življenje pobožnega ribiča, ki smisel življenja išče v tandemu z iskanjem partnerke. Tokratni junak Tómas je za razliko od Huberta manj zagrenjen, vendar pa ni zaradi tega v svojem izražanju nič manj nazoren, v začetnem delu novele recimo izusti: »Jaz sem si prišel pomirit ud, a kaj ko so gospodične nekam grde.« Prav tako se spremeni literarni čas, kar lahko spoznamo zaradi uporabe arhaizmov, kakršna sta pernica in magazin, sicer pa avtor namerno ー za maksimalen dramatičen učinek ー ne izda preveč. Tómasova zgodba se bo namreč izkazala za tragično. Ženo si sicer najde in si z njo ob gejzirju sezida hišo, v katero se rodita dve hčerki. Toda pripovedovalcu je nekega dne, ko je bil sam zaposlen z drugimi stvarmi, mlajša hčerka padla v gejzir. Žalovanje za mrtvo deklico je ubilo tudi njegovo ženo, kar je Tómasa posledično vodilo v samomor. Ostala je le še prvorojenka … po imenu Rósa.

V tretji noveli Balada za obešenca se ponovno vrnemo v sedanjost in k Hubertu. Pripovedovalec tokrat ne opisuje svojega delovnega vsakdana, pač pa svoj prosti čas. Tako kot v prvih dveh novelah tudi tokrat tematsko rdečo nit pripovedi predstavlja taka camusovska absurdnost obstoja, češ naš obstoj je absurden, brezsmiseln, na nas je, da v njem najdemo smoter. Hubert o eksistencialnih vprašanjih ne filozofira, s smrtnostjo se namreč pogosto srečuje tako znotraj kot zunaj zidov doma za starejše, vendar iz dneva v dan čuti težo vprašanja življenjskega smisla. Tako se v poskusu zapolnitve vrzeli nesmisla preizkusi v pisateljevanju, klovnovstvu, violončelizmu in prijateljevanju z ekscentričnima figurama, kakršna sta poljski skladatelj Szymuś in nekdanji hrvaški profesor Boro. Slednji včasih na orglice igra lokalni orki. Pripoved in triptih se zaključita z nenadno smrtjo Szymona in Hubertom, ki pokojnemu prijatelju zaigra uspavanko.

Raziskovanje absurdnosti obstoja, ki je prisotno med vrsticami danes zaužitega triptiha, je sopostavljeno s podobami eksotične islandske pokrajine, kar da eksistencialistični prozi priokus svežine. Izvemo, da je ideja o Islandiji pripovedovalca sprva očarala, sčasoma pa je spoznal, da ni tako pravljična. Če povzamemo nekaj pripovedovalčevih opažanj o Islandiji: »To je dežela, kjer so droge cenejše od alkohola, dežela, kjer ni prostitucije, ker lahko v soboto v vsaki gostilni zapecaš komad za pivo, jo poseksaš na brzaka v sekretu, brez kondoma.« Pripovedovalec Hubert, islandski priseljenec, ki je prišel s Poljske, je prepleten s pisateljem Hubertom, saj je tudi on poljski izseljenec, ki je deset let prebival na Islandiji, kjer je delal kot negovalec v domu za starejše. Tukaj postane jasno, da sta politična nekorektnost in zagrenjenost pripovedovalca po vsej verjetno lastnosti avtorja, saj literarne motivacije za njun obstoj ne najdemo. Hubert ima dobro plačo, prijatelje, ki ga podpirajo, prav tako pa mu vse uspe brez pretiranega napora.

Prepletenost avtorja z njegovima likoma bi lahko interpretirali tudi kot razlog za narativno strukturo pripovedi: dva izseka iz Hubertovega življenja, ki uokvirjata življenjsko zgodbo Tómasa. Če smatramo, da je druga novela ー zgodba o Rósini družini ー zgodba, ki jo Rósa pove novemu negovalcu, ni popolnoma jasno, zakaj je napisana s perspektive njenega očeta Tómasa, ki ga ni poznala. Razen če je bel, prostaški, heteroseksualni moški edina identiteta, v katero se je avtor sposoben vživeti. Kljub temu se trilogija novel napaja iz izkušenj, ki so v literarnem svetu premalo zastopane, in dokler se situacija ne izboljša, bodo takšne zgodbe iz sveta priseljencev, ostarelih in drugih družbeno marginaliziranih identitet vedno dojete za angažirane, četudi je njihova verodostojnost vprašljiva.

Čeprav ne gre zanikati avtobiografskih izkušenj, si Klimko-Dobrzanieckijeva zbirka novel ne zasluži oznake angažirana literatura. V intervjuju s prevajalko je avtor povedal, da je s knjigo poskušal obsoditi normalizacijo insitucionalizacije starejših, s tem pa je že tako marginalizirani tematiki in že tako marginaliziranim likom, kakršni so najpogostejši delavci v skrbstvenih poklicih, recimo priseljenci, geji in ženske, ter sami oskrbovanci s svojo obravnavo, najbrž naredil več škode kot koristi. Četudi bo kdo, ki svojega ostarelega starša vidi kot breme, prebral to knjigo, ne bo podvomil v normaliziranost institucionalizacije, pač pa se mu bo ideja institucionalizacije uprla zaradi predatorskih gejev in opravljivih priseljenk, ki zgodbo naseljujejo.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness