Iz Egipta z ljubeznijo
Kleopatra, zadnja vladarica samostojnega starega Egipta, buri duhove že dve tisočletji. Tako že od časa Rimljanov razni avtorji poskušajo prepričati druge, da je njihova različica Kleopatrine zgodbe neovrgljiva resnica. Vendar roman Kleopatra: Naj se zgodi, ki je pri Beletrini izšel lani, ni ena teh zgodb. V njem namreč Kleopatrina sodobna reinkarnacija po stasu in slavi Vesna Milek predstavlja veliko bolj človeško različico Kleopatrine zgodbe, ki se ne pretvarja, da bralki razkriva objektivno resnico o življenju vladarice Egipta.
Že struktura samega romana služi temu, da egipčansko kraljico počloveči, saj je zgodba predstavljena skozi njene s črtalom počrnjene oči. Že v tem pa se roman ujame za svoj rep, saj je bila Kleopatra – božanska vladarica in ena najbogatejših oseb svojega časa – daleč od človeka. Do navadnih ljudi v romanu ne čuti le distance, temveč celo prezir. Vedno, ko ljudstvo kaj zahteva, pa tudi ko izraža zadovoljstvo, Kleopatra razmišlja le o tem, kdo jih nadzoruje iz ozadja. Množice navadnih ljudi so v romanu torej predstavljene kot popolnoma nezmožne samostojnega razmišljanja. Njihove zahteve so le zahteve tistih, ki jih nadzirajo.
Če je do neke mere smiselno, da na tak način o navadnih ljudeh razmišlja Kleopatra, pa roman v odstavkih, zapisanih v kurzivi, ki se dogajajo v sedanjosti, ne ponuja drugačnega pogleda. S tem je v romanu zamujena priložnost za kritiko razmišljanja o zgodovini, ki v ospredje postavlja le določene vélike posameznike in zanika vlogo navadnih ljudi v oblikovanju poteka zgodovine. Tudi zaradi tega je za roman pomembno, da njegova Kleopatra vsebuje vsaj trohico človečnosti. Le tako se lahko bralka izgubi v njeni preobratov polni zgodbi. Ta se namreč osredotoča predvsem na osebno življenje svoje protagonistke in se z družbo, kateri vlada, ukvarja le površno. Da lahko uživa v knjigi, se mora bralka torej izgubiti v Kleopatrini zgodbi in se z njo, vsaj do neke mere, poistovetiti, kljub temu, da ima z njo bore malo skupnega.
Po drugi strani se Kleopatra: Naj se zgodi uspešno izogne napaki, ki jo je zagrešila večina tistih, ki so Kleopatrino zgodbo že poskusili zapisati. V očeh mnogih je bila antična kraljica namreč stereotipna femme fatale ali genij, ki ne more storiti nobene napake in se nikoli ne predaja čustvom. Vesna Milek nam po drugi strani ponuja bolj človeško sliko. V romanu je Kleopatri namreč dovoljeno, da čuti veselje, da žaluje, zapeljuje, sprejema pametne odločitve, dela napake … S tem poslednja faraonka preneha biti sredstvo za dokazovanje takšnega ali drugačnega pogleda na zgodovino in končno postane to, kar je bila – človek.
Kleopatra bralki v romanu pripoveduje o lastnem življenju, od svojega otroštva do začetka osmega leta vladavine. Kleopatra: Naj se zgodi je namreč le prva izmed dveh načrtovanih knjig, ki bosta skupaj predstavili življenje kraljice v celoti. Roman nam torej ponuja neposreden vpogled v um avtoričine različice Kleopatre, hkrati pa zgodbo občasno prekinjajo izseki iz sodobnega sveta, s katerimi Milek ne približa le bralke in Kleopatre, ampak tudi antiko in sodobnost.
K temu prispeva tudi slog romana, ki je bogat in poln čustev, z njim pa avtorica tudi kompetentno slika različna nihanja v Kleopatrinem duševnem stanju. Slog je razgiban, kakor je bilo razgibano življenje kraljice, ki se je nenehno soočala z izdajami, vojnami in podobnimi grožnjami. Vendar to ne pomeni, da je besedilo romana brezhibno. Tako Kleopatra, ko razmišlja o Juliju Cezarju, pogosto uporablja njegove citate, denimo veni vidi vici ali alea iacta est. Zaradi tega njene misli v določenih trenutkih zgodbe zvenijo bolj kot misli nekoga v sodobnem svetu, ki verjame v nekoliko idealizirano in mitološko verzijo Cezarjeve biografije. Prav tako v besedilu izstopata besedi ba in ka, ki sta sicer bili pomembni v verskem življenju starih Egipčanov, vendar se v romanu zdita vsiljeni. Dosežeta namreč le to, da bralko opomnita, da se zgodba dogaja v starem Egiptu, kar je v romanu o življenju Kleopatre samoumevno.
A, kot rečeno, se pripoved ne dogaja zgolj v antiki. Avtorica z vpeljavo vdorov sedanjosti briše meje med sedanjostjo in preteklostjo in nas opominja, da je antika v mnogih pogledih veliko bolj podobna našemu svetu, kot si to navadno dovolimo priznati. Živimo namreč kot Rimljani, ki druge, tudi Kleopatro, obtožujejo barbarstva, medtem ko smo slepi za barbarstva, na katerih temelji današnja družba. Na videz se je spremenilo le to, da smo gladiatorske boje zamenjali z bombami in droni.
Vendar moramo opozoriti tudi na nekatere pomanjkljivosti, ki jih lahko v delih romana zaznamo. V celotni zgodbi je Egipt namreč predstavljen kot mistična dežela čudes. To je delno posledica Kleopatrinih zavestnih odločitev, saj do določene mere takšno podobo Egipta gradi sama, da lahko očara in tako lažje vpliva na Cezarja in druge. Vendar takšna podoba dežele ob Nilu ostaja v mislih bralke tudi, ko le-ta bere avtobiografske dele romana, v katerih Milek opisuje svoja potovanja po Egiptu. Ta namreč tudi tam ostaja ovit v orientalistične uganke, ki nimajo odgovorov, in zato deluje kot dežela, kjer čas in narava delujeta drugače. Avtobiografski odlomki romana so tako nekoliko prekratki, da bi misticizirano podobo Egipta popolnoma razblinili.
Kleopatra: naj se zgodi je torej roman, ki bralko skoraj nemudoma zagrabi in jo popelje na nepozabno potovanje po antičnem svetu. Poleg zgodbe, ki je že sama po sebi zanimiva, ponuja tudi priložnost za razmislek o stanju sodobnega sveta in vlogi, ki jo sami v njem igramo. Vse te trditve ostajajo resnične, čeprav roman na določenih točkah spodkopava samega sebe. Kljub temu nam roman nikoli ne dovoli, da se popolnoma izgubimo v antičnem svetu, ki se nam zdi popolnoma tuj. Kleopatra: naj se zgodi tako zahteva, da v mislih nenehno ohranjamo povezave med antiko in sodobnostjo. Ravno to pa nam v kaotični sedanjosti ponudi zadostno mero stabilnosti, da se ponovno orientiramo in bolj jasno nadaljujemo našo pot v prihodnost.
Dodaj komentar
Komentiraj